Križniki: denar v zlato namesto revnim

1 komentar 21.02.2017 Vlado Began

V Sloveniji je med drugimi cerkvenimi redovi tudi Križniški red (KR). Gre za red, ki je nastal v 12. stoletju v Sveti deželi v času tretje križarske vojne in bil vse do leta 1929 vojaški red, sedaj pa naj bi bil predvsem dobrodelni kleriški red. Sestavljajo ga tako moški redovniki kot ženske redovnice. Zgodovina tega reda je zelo krvava, saj je sodeloval v mnogih vojnah – v imenu Božje zapovedi Ne ubijaj! so torej križniki morili svoje nasprotnike. V vojnah in v mirnem času je red tako ali drugače pridobil mnogo premoženja. Tako so npr. križniki tudi v Sloveniji pred stoletji dobili obsežne posesti in to v Ljubljani (zemljišče med Ljubljanico, Gradaščico in Gradiščem) in na Dolenjskem. Bili so samostojno gospostvo, ki ni plačevalo nobenih davkov in ni bilo podrejeno ljubljanski občini, na ukaz vladarja pa so se morali odzvati v vojaško službo. Njihovo finančno stanje je bilo vedno ugodno, tako da so lahko na primer leta 1739 odkupili celotno ljubljansko premoženje kranjskega deželnega glavarja. Križniki se sedaj nahajajo v nekaterih krajih Slovenije, njihovo finančno stanje pa je tudi dobro.

Križniškemu redu so po 2. svetovni vojni nacionalizirali nekatere nepremičnine, ki jih sedaj dobiva nazaj ali pa zanje dobiva odškodnino. Križniki so v denacionalizaciji zahtevali vrnitev okoli 1.200 hektarjev odvzetih kmetijskih zemljišč in gozdov, a so jim jih v naravi vrnili približno polovico, za preostanek so dobili odškodnino v obliki državnih obveznic v višini okoli 3,5 milijona EUR. Red je dobil odškodnino v državnih obveznicah tudi za samostan Križanke v Ljubljani in pripadajoče vrtove, ki so sicer ostali Festivalu Ljubljana, nazaj pa je dobil grad Velika Nedelja pri Ormožu. Križniki poleg križevniške cerkve v Ljubljani v denacionalizacijskem postopku zahtevajo še cerkev Sv. Duha v Črnomlju in zemljišče, na katerem je mestni park. Križniški red je iz javnih sredstev v letih 2003 do vključno januar 2017 dobil tudi 1.359.477,41 EUR. Zanimivo je, kdo vse je nakazal križnikom javna sredstva. To so: Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, Ministrstvo za kulturo, Zavod za gozdove Slovenije, Dom upokojencev Ptuj in celo Eles d.o.o. in to kar 358.623,31 EUR. Kaj vse je podlaga denarnih nakazil iz Erarja ni razvidno, razen pri nakazilu s strani Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, kjer je šlo za kmetijske subvencije. Zanimivo: verska skupnost se ukvarja s kmetijstvom!

Križnikom torej ne manjka denarja. Na to kaže tudi dejstvo, da morajo »slovenski« križniki, po besedah njihovega priorja Janka Štamparja, dati Nemčiji za njene projekte po 200.000 EUR skoraj vsako leto. Pa tudi dejstvo, da so v grad Velika Nedelja vložili že 2,5 milijona EUR. Kaj so križniki naredili s 3,5 milijona evrov, ki so jih dobili v obliki državnih obveznic? Prior Križniškega reda Janko Štampar: »Imel sem srečo, da sem ga ob pravem času oplemenitil. Imel sem dobro finančno svetovalko, zato sem vse obveznice prodal in kupil zlato. Takrat je bilo po 16.500 evrov za kilogram, danes je po 33.000 evrov. Ko nam bodo vrnili križevniško cerkev pri ljubljanskih Križankah, bomo zlato pretopili v evre in jo obnovili.« Vsekakor »spretni finančnik«, ki je pozlatil in pomnožil premoženje križnikov. Toda ne z delom, temveč finančno transakcijo. Komu je s to transakcijo služil: Bogu ali mamonu?

Kot piše na spletni strani križnikov, »pravi križnik namreč ne išče sebe, svoje časti in svojih interesov, temveč odpira svoje srce Bogu in bližnjemu.« Če bi križniki srce res odprli Bogu ali ne bi potem prodali svojega imetja in sledili Jezusu, kajti ta je nekemu oblastniku rekel: »Še eno ti manjka: prodaj vse, kar imaš, razdaj ubogim in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« (Lk 18,22) Oblastnik ni sledil Jezusovim besedam. Ali lahko v tem oblastniku prepoznamo križnike, saj ne prodajo svojega gradu, izkupička od prodanih državnih obveznic niso razdelili med uboge, temveč ga bodo, po besedah svojega priorja, uporabili za prenovo križevniško cerkev pri ljubljanskih Križankah, ko jo bodo dobili nazaj. Mnogi katoliki in drugi stradajo in nimajo mnogih osnovnih življenjskih sredstev, križniki pa so denar pretopili v zlato in ga bodo investirali v zidove. Ali je to služenje bližnjemu? Hodijo križniki za Jezusom?

Križniki naj bi zlato, ki ga imajo kot izkupiček od prodaje državnih obveznic, uporabili za obnovo svoje cerkve v Ljubljani pri Križankah, ko jo bodo dobili nazaj. To cerkev pa bo namenjena vojski. »Oddajali jo bomo vojski. Nato zahteva v Sloveniji točno tako cerkev, kot je križevniška, ki ni daleč od središča mesta in ima pred vhodom prostor za parade. Naš vojaški vikar bi postal vojaški škof in Slovenska vojska bi imela v tej cerkvi maše za državo, vsako nedeljo bi bila maša za vojake, v njej bi bile vsaj tri večje proslave na leto,« je dejal prior križnikov Janko Štampar in poudaril, da bi vojski zaračunavali najemnino. Denar bodo križniki torej dali za vojsko. Ali je to Božja volja? Ali je vojska Božja volja? Ali ni rekel Jezus, da kdor prime za meč, bo z mečem pokončan. Pa tudi: ljubite svoje sovražnike! Ali križniki še niso slišali za Božjo zapoved Ne ubijaj? In križniki pravijo, da jih prežema dejavna ljubezen do Boga in da križnik odpira svoje srce Bogu in bližnjemu. Ali ni Nato tisti, ki ubija bitja, ki jih je ustvaril Bog? Ali ni Nato tisti, ki ubija bližnje? Komu služi Nato? In komu križniki? Bogu Stvarniku ali bogu ubijanja in uničevanja? Torej bogu podzemlja! Križniki so očitno vsaj po »duši« še vedno vojaški red, kar pa ni niti čudno, saj so del nasilne in z vojsko zlizane katoliške cerkve. Cerkve, za katero je zgodovinar Karlheinz Deschner rekel: Na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev«.

In za konec. Prior Janko Štampar: »Jaz sem poleg tega redovnik križniškega reda, ki se mora odpovedati imetju. Križniški red namreč temelji na skromnosti.« Ali je milijonsko premoženje križnikov z gradom in zlatom na čelu skromnost in odpoved imetju, o čemer govori prior Štampar? In jadrnica, ki jo poseduje prior?

(Viri citatov na www.began.si)

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , , , ,

Auschwitz: papež Frančišek obiskal kraj grozljivega cerkvenega zločina

1 komentar 13.08.2016 Vlado Began

Papež Frančišek je med obiskom na Poljskem julija 2016 obiskal tudi koncentracijsko taborišče Auschwitz, kjer je nacistična Nemčija med drugo svetovno vojno umorila več kot milijon ljudi, od tega veliko večino judov. Papež je v častno knjigo taborišča zapisal: »Gospod, usmili se svojega ljudstva; Gospod, odpusti tolikšno krutost.«[1] Taborišče sta obiskala tudi Frančiškova predhodnika, papež Janez Pavel II. leta 1979 in papež Benedikt XVI. leta 2006. Papež Janez Pavel II. je dejal: »Auschwitz skupaj z drugimi koncentracijskimi taborišči ostaja grozljiv simbol totalitarizma. Naša dolžnost je ob 50-letnici romati na te kraje, v mislih in srcih. Kot sem dejal na maši 1979. v Brzezinki blizu Auschwitza – poklekam pri Golgoti modernega sveta.« Papež Benedikt XVI. pa je po molitvi povedal: »Na kraju, kot je ta, ostaneš brez besed. Ostane le strašljiva tišina, ki je iskreni jok bogu. Zakaj si ostal tiho, bog? Kako si lahko to dopustil?«[2] Nacistična Nemčija pa ni pobijala judov samo v Auschwitzu, temveč tudi v drugih koncentracijskih taboriščih. Skupno so jih pobili okoli 6 milijonov. Od kod takšno sovraštvo nacistične Nemčije do judov?

Cerkev ves čas bolj ali manj zavzeto preganja jude, na tretjem lateranskem koncilu (1179) celo preklela oziroma izobčila kristjane, ki si drznejo živeti z judi. Nekaj cerkvenih izjav v zvezi z judi:

• Judi morajo na svojih oblačilih nositi razpoznavni znak.

• Judi morajo nositi posebno obleko, da bi bil nezmernosti te tako gnusne mešanice mesa v prihodnje onemogočen vsak izgovor za zmoto (4. lateranski koncil, 1215).

• Judi smejo stanovati samo še v judovski četrti (Breslavska sinoda, 1267).

• Judovske terjatve proti krščanskim dolžnikom bodo zasežene (Nürnberg, 14. stoletje).

• Cerkev tudi v tem ne zagreši krivice, ko lahko razpolaga z njihovo posestjo, ker so judi cerkveni sužnji (Tomaž Akvinski, Summa theologiae).

• Judi so suženjske narave, blazneži, hudičevi služabniki, morilci, njihovi voditelji so zločinci, njihovi sodniki podleži, »so devetindevetdesetkrat tako slabi kot nejudi« (Cerkveni učitelj Ephraim).

• Stroga dolžnost vesti vsakega kristjana je zatirati izrojeno judovstvo (Škof Göllner iz Linza, 20. stoletje).[3]

Prve žrtve prve križarske vojne so bili judi v Porenju, ki so jih na tisoče pobili sfanatizirani »romarji«. Nahujskal jih je neki menih. Leta 1298 je bilo pri tako imenovanem »govedina-pogromu« v Frankenu ubitih od 4.000 do 5.000 judov: 700 v Nürnbergu, 841 v Würzburgu … V letih 1348-1350 je bilo v celotnem nemško govorečem prostoru popolnoma izbrisanih okoli 300 judovskih skupnosti. Judom so pripisovali krivdo za kugo ali druge dogodke. Tla so pripravila dolgoletna obrekovanja in pravna diskriminacija judov na pobudo cerkve (na primer nošenje »judovskega znaka« na oblačilu). V križarskih vojnah naj bi bilo ubitih več kot 3 milijone Judov. V srednjem veku so jih pregnali iz Španije (po 1492) in Anglije (samo iz Španije je bilo izgnanih skoraj 200.000 Judov). Na prehodu v 20. stol. so se dogajali pogromi, sledil je holokavst, sistematični genocid nad judi, ki ga je izvajala nacistična Nemčija med drugo svetovno vojno.[4] Glavni cilj holokavsta je bilo iztrebljenje evropskih Judov, kar so nacisti imenovali »dokončna rešitev«.

Nemčija je že zelo dolgo pod vplivom cerkve, v zadnjem času katoliške in protestantske, še prej do reformacije pa enotne. Obe biblijski cerkvi sta proti judom. Zato je to cerkveno sovraštvo do judov postalo del »nemške družbene zavesti« in je bilo podlaga za holokavst. Julius Streicher se je na nurberških procesih v opravičilo holokavstva izrecno skliceval na hujskaške govore Martina Luthra proti judom. Iz te do judov sovražne nemške cerkvene ideologije so zrastla tudi koncentracijska taborišča, kot Hitlerjevo sredstvo za »dokončno rešitev« judovskega vprašanja. To potrjuje tudi Hitlerjeva izjava: »Tako sem danes prepričan, da ravnam v smislu vsemogočnega Stvarnika: s tem, ko se obranim judov, se bojujem za Gospodovo delo,« je izjavil Adolf Hitler. »Svojo dolžnost opravljam s čisto vestjo in z vernim srcem,« je dejal Adolf Eichmann (1906-1962), SS-Obersturmbannfuehrer, ki je v teku »dokončne rešitve« organiziral transport judov v uničevalna taborišča. In še ena Hitlerjeva, izjava: »Delam samo to, kar že tisoč petsto let dela cerkev, vsekakor temeljiteje.«[5] V zvezi s Hitlerjem je zanimivo to, da je bil katolik, na oblast je prišel s pomočjo cerkve, po smrti pa ni bil izobčen iz cerkve, čeprav je pobil več milijonov ljudi, med njimi zelo veliko judov. Očitno je bil cerkveno orodje za cerkveno »dokončno rešitev« judovskega vprašanja. Auschwitz, Buchenwald, Dachau, Mauthausen, Majdanek in druga koncentracijska taborišča so torej bolj ali manj proizvod cerkvene biblijske ideologije in so zato na vesti katoliške in protestantske pa mogoče še katere druge biblijske cerkve.

Kot uvodoma navedeno, so koncentracijsko taborišče Auschwitz obiskali zadnji trije papeži. Dobro je ugotovil papež Frančišek, ko je prosil svojega boga, naj se usmili svojega ljudstva, kajti zločine so izvajali večinoma katoliki, protestanti in drugi pripadniki biblijskih cerkva – ti so bili namreč na strani zločincev. Ne moti se papež Janez Pavel II., ko je dejal, da je »Auschwitz skupaj z drugimi koncentracijskimi taborišči ostaja grozljiv simbol totalitarizma«. Seveda je ta totalitarizem cerkveni totalitarizem, saj je proizvod cerkvene ideologije, večinsko pa so ga izvajali člani katoliške in protestantske cerkve. Izvajala ga je torej v bistvu cerkev, saj so cerkveni laiki tudi cerkev, čeprav navzven to ni bilo vidno, ker je holokavst uradno izvajala nemška država. Takratni papež Pij XII., ki je vedel za holokavst, je molčal, s čimer je vsaj posredno dal vedeti nacistom, da je zadeva OK. »Zakaj si ostal tiho, bog? Kako si lahko to dopustil?,« se je spraševal papež Benedikt XVI. Dokončna rešitev judovskega vprašanja je želja oz. ukaz cerkvenega boga, ki mu cerkev sledi. Seveda pa ta bog ni Bog Stvarnik, temveč bog vojne, nasilja, bog podzemlja, drugače rečeno: satan. Bog Stvarnik pa je Bog, ki je ljudem dal svobodno voljo in se v to voljo ne vmešava. Seveda pa tisti, ki kršijo zapovedi, ki jih je dal Bog Stvarnik, npr. 10 Božjih zapovedi, po zakonu vzroka in učinka dobijo nazaj to, kar so dali. Takšni ali drugačni izvajalci holokavsta bodo zato dobili nazaj vse negativno, kar so v okviru »dokončne rešitve« povzročili negativnega. V tem ali kakšnem drugem življenju. Če ne bodo pravočasno očistili svojega zločinskega ravnanja, se jim bodo vrnili zločini, ki so jih povzročili drugim. Če so druge mučili, bodo sami mučeni, če so druge ubijali, bodo sami ubiti in podobno.

Papež Frančišek: »Ali veste, da so velesile natančno poznale železniško omrežje za odvoz Judov v koncentracijska taborišča? Imele so fotografije. Pa kljub temu niso bombardirale teh prog. Zakaj? Dobro bi se bilo pogovoriti o tem.«[6] Zakaj velesile niso reagirale, je bolj ali manj jasno: tudi one so del biblijskega zahoda in tako cerkveno indoktrinirane ter prežete s sovraštvom do judov. Zato niso povzele akcij, s katerimi bi preprečile holokavst. Ta je očitno bil tudi v njihovem interesu. Še posebej, ker so bile povezane s papežem, ki je glede holokavsta molčal.

In za konec. Papež Janez Pavel II. je omenjal Golgoto, to je hrib, kjer je bil križan Jezus. Auschwitz pa je kraj, kjer je cerkev, preoblečena v nacistične uniforme in to zato, da bi zakrila sledove svojega zločina, »križala« jude. Pa še nekaj. Kaj je o totalitarizmu, ki ga je omenjal papež Janez Pavel II., rekel nezmotljivi papež Pij XI.? Dne 18.9.1930 je dejal: »Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način.«[7]


[1] Družina, 7.8.2016.

[2] Mladina, 5.8.2016.

[3] Resnica in cerkev se izključujeta, str. 31.

[4] https://sl.wikipedia.org/wiki/Judje (11.8.2016).

[5] http://www.cerkev-ne.net/liska-cerkev-je-najvecji-totalitarni-sistem-vseh-casov-drugic/ (11.8.2016).

[6] Sobotna priloga Dela, 21.6.2014.

[7] http://www.izstop-iz-cerkve.org/ (12.8.2016).

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , ,

Dobrodelnost z napako

1 komentar 2.07.2016 Vlado Began

V Dnevniku (21.6.2016) je bil opisan primer verne matere geja, sicer upokojene okrožne sodnice in 19 let prostovoljke karitas ter tudi predstavnice te organizacije v katoliškem župnijskem pastoralnem svetu, ki je zaradi svojega javnega zavzemanja za pravice gejev postala nezaželena v lokalni organizaciji karitas. Katoliška cerkev ji je namreč dala vedeti, da ji v tej ni mesta, ker je z javnim nasprotovanjem katoliškemu nauku kršila zakonik cerkvenega prava, ko se je javno zavzemala za pravice gejev.

V omenjenem primeru je katoliška cerkev še enkrat pokazala svojo dvoličnost. Po eni strani trdi, da spoštuje človekove pravice, po drugi strani pa tistega, ki se je javno zavzel za pravico manjšine, konkretno za istospolne, razglasi za nezaželenega v svoji dobrodelni organizaciji karitas. Ta primer tudi dokazuje, da je karitas ustanovljena za širjenje katoliškega nauka in da je dobrodelnost drugotnega pomena. Dobrodelnost je očitno samo krinka za širjenje katoliškega nauka, nauka, ki nasprotuje mnogim človekovim pravicam, npr. pravici do življenja, verski svobodi … Ker je glavni cerkveni cilj evangelizacija družbe, torej obramba in širjenje katoliške vere, velja seveda to tudi za karitas. Bistvo karitasa torej ni pomoč ljudem, temveč obramba in širjenje vere. In vse to podpira slovenska država, ki leto za letom cerkvenim organizacijam karitas, čeprav je po ustavi ločena od cerkve in njenih institucij ter tudi od vere, namenja kar zajetno vsoto davkoplačevalskega denarja. Tako je Slovenska karitas dobila že več milijonov davkoplačevalskega denarja, kar velja tudi Nadškofijsko karitas Maribor, med prejemniki denarja davkoplačevalcev pa so še mnoge druge organizacije karitas. Milijoni davkoplačevalskega denarja se tako stekajo v roke izjemno bogate organizacije, organizacije, ki bi lahko dobrodelnost financirala s svojimi sredstvi pa to raje dela s tujimi. In nato se hvali s svojo dobrodelnostjo, v kateri je njenih sredstev bolj malo.

Cerkev je o verni materi geja sicer dejala, da je bila požrtvovalna, da je lepo sodelovala s karitas, da jo imajo radi in jo cenijo – sama katoliška cerkev torej priznava, da gre za pozitivno osebo. In takšna pozitivna oseba v karitas ni več zaželena, ker je javno nasprotovala katoliškemu nauku glede istospolnih. Ni pa ovire, da bi bil v organizaciji karitas član cerkve, ki bi sicer spoštoval cerkveni nauk o istospolnih, po drugi strani pa bi bil vojak in ubijal v skladu s katoliško doktrino o pravični vojni. Npr. vojak v zahodni koaliciji, ki bi metal bombe in ubijal ljudi, tudi otroke, v Siriji, kar je v boju proti Islamski državi podprla tudi katoliška cerkev. Ali pa upravljalec vojaškega drona, ki v smrt pošilja voditelje IS, torej zahodu in cerkvi sovražne organizacije, npr. muslimane, in njihove spremljevalce, tudi otroke. Oba sta sicer krvavih rok, ker pa sta člana cerkve in spoštujeta ter izvajata njen, tudi krvavi, nauk, sta primerna za karitas. To je pač katoliška cerkev. Ljudje s krvavimi rokami so lahko v organizacijah karitas, tisti, ki se pa zavzemajo za pravice manjšine istospolnih pa ne. S takšnim ravnanjem katoliška cerkev jasno kaže, kdo je in koga zastopa. Ali zastopa Kristusa, ki je bil absoluten pacifist ali zastopa boga vojne in nasilja?

Ima pa verna mati geja srečo, da njen sin gej ne živi v prejšnjih časih, saj bi obstajala velika verjetnost, da bi ga cerkev ubila. Kajti katoliška cerkev istospolnim moškim ne priznava pravice do življenja, saj uči: »Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.« (3 Mz 20,13) To je še vedno veljaven cerkveni nauk, ki izhaja iz biblije in po cerkvi naj bi smrt gejev ukazal njen bog. Vprašanje pa je, kateri bog: Bog Stvarnik, ki pravi Ne ubijaj, ali bog podzemlja, ki uči nasprotno? Jasno je, da bi cerkev, če bi le lahko, izvrševala svoj krvavi nauk glede gejev tudi v sedanjem času. Ker tega ne more, pa na drug način preganja geje.

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , ,

Papež sprejel “krvavo” nagrado

Dodaj komentar 30.05.2016 Vlado Began

Papež Frančišek je 6. maja 2016 prejel mednarodno nagrado Karla Velikega. Podelitve nagrade, ki je potekala v apostolski palači v Vatikanu, se je udeležil sam vrh EU: predsednik EU parlamenta Martin Schulz, predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker in predsednik Evropskega sveta Donald Tusk, navzoča pa sta bila tudi nemška kanclerka Angela Merkel in španski kralj Filip. Nagrado Karla Velikega je papež prejel za posebne zasluge pri združevanju in povezovanju v Evropi.

Kdo je bil Karel Veliki? Karel Veliki je bil vojskovodja, ki je v 8. in 9. stoletju združil večino Zahodne Evrope. Premagal je Langobarde v severni Italiji, boril se je proti muslimanom na Iberskem polotoku, na vzhodu pa se je vojskoval s Sasi. Te je začel pod grožnjo smrtne kazni pokristjanjevati, kar je privedlo do pokola v Verdenu. Bil je tudi zaščitnik papežev, papež Leon III. ga je leta 800 celo kronal za cesarja Rimljanov, to je za naslednika vladarjev Rimskega imperija. Karla Velikega so imenovali tudi oče Evrope, saj je prvi po propadu Rimskega cesarstva združil večino Zahodne Evrope.

Kako je Karel Veliki združil večino Zahodne Evrope? Kako je potekala ta združitev: mirno ali nasilno in z vojnami? Jasno je, kako! Karel Veliki je večino Zahodne Evrope združil z nasiljem in vojnami! Zato je bila ta združitev zelo krvava. V vojnah je umrlo tisoče in tisoče vojakov ter civilistov pa tudi živali, saj je Karel Veliki med drugim v svoji vojski uporabljal veliko konj.

Kot že navedeno, je Karel Veliki združeval ozemlja in narode v Evropi z nasiljem in vojnami, torej s krvjo. Njegova vladavina je bila krvava, kar velja tudi za njegovo kraljestvo. Zato lahko rečemo tudi za Karlovo nagrado, torej nagrado, ki se imenuje po Karlu Velikemu in se sedaj podeljuje za prispevek k evropskemu povezovanju oz. združevanju, da ima krvavo »vsebino«. V nagradi so združene smrti mnogih ljudi, živali in rastlin. V njej je kri velikega števila ljudi in živali. Gre torej za »krvavo« nagrado. Enako privlači enako. Kri h krvi. Zato ni čudno, da je Karlovo nagrado dobil papež Frančišek, saj zagovarja vojne in nasilje. Torej, dejanja, ki so polna krvi ljudi in živali. Nauk, ki ga zagovarjata papež in njegova cerkev, je zelo nasilen in krvav. Dokazov o tem je polna zgodovina in veljavni cerkveni nauk, ki vsebuje polno pozivov k ubijanju ljudi in živali.

Ali bi tudi Jezus sprejel Karlovo nagrado? Jasno je, da ne, saj je bil absolutni pacifist in je bil proti vsaki vojni in nasilju. Ali papež Frančišek sledi Jezusu iz Nazareta? Ne. Ne sledi mu. Če bi bil papež Frančišek kristjan, torej tisti, ki sledi Jezusu, bi Karlovo nagrado zavrnil. Zavrnil bi nagrado, ki je polna krvi. To bi seveda storil tudi papež Janez Pavel II., ki je to nagrado dobil leta 2004, če bi bil kristjan. Če nista kristjana, kaj sta potem? Sta katolika, katolištvo pa nima nobene zveze s krščanstvom. Da je nekdo kristjan ni dovolj, da reče, da je kristjan, temveč mora v dejanjih sledi pacifistu Jezusu, Kristusu.

Zanimivo je tudi, da je večina nagrajencev Karlove nagrade, gledano iz politične perspektive, iz krščansko-konservativne sfere. Gre torej za nagrajence, ki spadajo v krog krvave biblijske ideologije in ki misli, da bo lahko Evropo združila z nasiljem. Če ne z vojaškim pa z ekonomskim, finančnim, političnim ali kakšnim drugačnim nasiljem. Krščanska združitev oz. povezovanje poteka drugače. Poteka preko izpolnjevanja 10 Božjih zapovedi in Jezusovega Govora na gori. Kdor želi, se lahko pridruži, kdor ne želi pa ne. Vedno svobodno in brez kakršne koli prisile.

In za konec. Predsednik EU parlamenta Martin Schulz in predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker pravita, da si je papež »zaslužil nagrado za svoje sporočilo upanja, ki ga je naslovil na Evropo«. (Delo, 6.5.2016) Dejstvo je, da papež Frančišek bolj ali manj stalno govori o upanju na to in to. Zakaj papež ne da ljudem nekaj konkretnega, zakaj samo govori o upanju, torej o možnosti, da se nekaj uresniči? Zakaj ne proda izjemno velikega cerkvenega bogastva in denar razdeli revežem ter jim tako namesto upanja, da bodo nekoč prenehali biti revni, že sedaj da sredstva, da se lahko dvignejo iz revščine? Torej upanje na bogastvo spremeni v bogastvo sedaj. Raj na zemlji, ne še le v nebesih, bi lahko rekli simbolno. Ker je veliki blefer in ker mu ni v interesu, da so ljudje bogati. Če so ljudje bogati, bi bila cerkev revna. To pa cerkveni in klerikalni eliti, ki se koplje v zlatu in privilegijih, ne ustreza, saj bi si zopet morala služiti kruh v potu svojega obraza.

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , ,