Ali vojska brani ljudi ali oblast?

Dodaj komentar 3.04.2022 Vlado Began

Večina držav tega sveta ima vojsko in zanjo namenjajo veliko denarja. Čeprav se njen obstoj večinoma opravičuje kot sredstvo za varovanje države ali svobode, pa se postavlja vprašanje, ali je vojska v dobro ljudstva. Drugače rečeno, vprašanje je, ali ni obstoj vojske, ki v končni fazi pomeni uničevanje in ubijanje, v škodo vsega ljudstva, in to tako v mirnem kot v vojnem času.
Kako se kaže obstoj vojske v mirnem času? Za obstoj vojske v tem času je potrebno veliko denarja. Ta se uporablja za nakup orožja, za šolanje vojakov in za druge podobne namene. Denar se porabi za dejavnosti, katerih posledica, mogoče pa celo cilj, je pobijanje ljudi, uničevanje materialnih dobrin in narave. Po drugi strani pa mnogi deli prebivalstva nimajo dovolj sredstev za življenje, mnogi so že na eksistenčnem minimumu ali celo pod njim, skratka, njihovo življenje je revno tudi zaradi usmerjanja denarja v (končni fazi) v uničevalne dejavnosti. Ali ni v interesu ljudstva, da se denar nameni vsaj v socialne dejavnosti in ne za take, katerih cilj je uničevanje? Kaj je bistvo življenja? Življenje ali uničevanje?
Kako pa se zadeva pokaže v času vojne? To se najlažje vidi na primeru. Če državo napade s svojo vojsko druga država, sta možni dve varianti. Po prvi se napadena država, ki ima svojo vojsko, brani in pride do vojne. V tej vojni je lahko veliko mrtvih in ranjenih ljudi in živali, otroci ostanejo brez staršev, porušena so mesta, skratka, država je izgubila del svojega prebivalstva, uničen je del njenih materialnih dobrin in narave. Ali je pomembno, da se je država obranila, ko pa je velik del njenega prebivalstva mrtev ali ranjen, velik del države pa porušen? Kaj imajo od vojaške obrambe mrtvi, ranjeni, stari in novi reveži, otroci brez staršev? Invalidi, siromaki in mnogi drugi imajo od nje samo trpljenje. Mogoče se je država obranila, vendar je s tem žrtvovala del svojega naroda in del svojih materialnih dobrin, izginil je njen del. Leta in leta dela so šla v nič. Država je s svojim aktivnim ravnanjem (obrambo z vojsko) pripomogla k smrti svojih državljanov (in seveda drugih) in uničenju dela države. Zato nosi veliko soodgovornost za smrt lastnih ljudi pa tudi napadalcev. Seveda je tudi soodgovorna za materialno uničenje dela države in narave. Po drugi varianti se napadena država ne brani, saj nima svoje vojske in zato do vojne ne pride. Posledica tega je, da ni mrtvih, otroci ne ostanejo brez staršev, vasi in mesta so ohranjena, podjetja delujejo, skratka, življenje teče naprej. Zamenja se samo država oz. oblast. Napadena država, ki je sedaj ni več, je obvarovala svoje ljudstvo, svoje materialne dobrine in naravo. Tako je, s tem ko ni ustanovila vojske, obvarovala oz. rešila svoje ljudstvo, ki sedaj v miru živi naprej.
Ali ima politika pravico žrtvovati del svojega prebivalstva, da brani državo? Odgovor je tudi v ustavah. Tako je npr. po slovenski ustavi človekovo življenje nedotakljivo. In če je človekovo življenje nedotakljivo (torej življenje lastnih državljanov kot tudi življenje t. i. potencialnih »napadalcev«), ali lahko država ustvarja takšne okoliščine oz. sistem (vojska), ki spravlja v nevarnost življenje ljudi (vojakov in civilistov), in to ne samo v vojni, temveč tudi v miru? Ali je država dolžna delovati v korist vseh ali samo nekaterih državljanov? Če žrtvuje npr. tretjino svojih prebivalcev in njihove domove, ali deluje v njihovo korist? V prej omenjeni ustavi tudi piše, da je Slovenija socialna država in da je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni.
Na svetu je mnogo vojnih žarišč. Eno izmed njih je postala Ukrajina, ki jo je napadla Rusija. Posledica ruskega vojaškega napada, ki je seveda popolnoma nesprejemljiv, so trpljenje, mnogo ubitih ljudi in živali, uničenih naselij pa tudi revščina in milijoni beguncev po Evropi.
Ali bi do tega prišlo, če Ukrajina ne bi imela vojske ali pa se kljub vojski ne bi branila pred napadom? Jasno je, da ne. Ali ukrajinska vojska res brani državo oz. svobodo, kot se to trdi? Kaj imajo od te obrambe umrli, ranjeni, novi in stari reveži, sirote …? Kakšno svobodo imajo tisti, ki so v vojni umrli ali postali hudi invalidi? Ali se politiki gre za ljudi, za njihova življenja in svobodo, če ljudje na veliko umirajo, družba pa razpada? Če bi se politiki šlo za ljudi, ali bi jih potem izpostavljala vojni oz. življenjski nevarnosti? Jasno je, da ne. Za čigavo svobodo in življenja potem gre, če ne za svobodo in življenja ljudi? Očitno za življenje in svobodo politike! Ali prebivalci Ukrajine izgubljajo življenja, da bo lahko njihova politična elita živela dalje in še naprej izkoriščala ljudi? Kajti vse oblasti v principu izkoriščajo ljudi, pa naj si bodo to oblasti v Moskvi, Kijevu, Berlinu, Ljubljani …, razlika je samo v obsegu.
Mnoge države pomagajo Ukrajini z orožjem. Ali niso s tem postale soodgovorne za pobijanje ljudi in uničevanje dobrin, kajti do tega bo prišlo tudi z njihovimi sredstvi? Te države govorijo o miru, z vojaško pomočjo pa delujejo ravno nasprotno. Očitno jim je do tega, da vojna traja. Z orožjem je Ukrajini pomagala tudi slovenska politika. Ali ni s tem ravnala v nasprotju s 63. členom ustave, ki pravi, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni? Ali v vojno dostavljeno orožje ni vsaj spodbujanje k nasilju in vojni ter celo samo nasilje, če je orožje uporabljeno?
V podporo Ukrajini je v Kijev odšel tudi predsednik Vlade J. Janša. Ker J. Janša podpira oborožen boj Ukrajincev, bi od njega pričakovali, da vzame slovensko puško in gre v prvo bojno linijo ter tako pokaže solidarnost z Ukrajinci. S tem bodo Janševe besede »meso« postale, sicer gre za navaden predvolilni politični piar. Ali si kdo od zahodnih politikov, ki podpirajo Ukrajince, sploh upa iti na prvo bojno linijo in se tam z orožjem boriti proti ruski vojski. To je malo verjetno, raje bodo ostali v svojih varnih »bunkerjih« in od tam solili pamet ljudem.
Zahod je zoper Rusijo uvedel ostre sankcije, s katerimi je prizadel mnoge ljudi v Rusiji pa tudi lastno prebivalstvo. Zahodna politika je dobro vedela, da bodo sankcije prizadele »navadne« ljudi, tudi njihove lastne, pa je kljub temu uvedla sankcije. Torej je zavestno škodovala ne samo ruskemu, temveč tudi svojemu ljudstvu. Kaj si je mogoče misliti o politikih, ki zavestno škodujejo ljudem, celo lastnim, in to pod krinko, da gre za demokracijo, mir in svobodo? Ali gre res za to, ali pa je zadaj navadna borba za oblast in prevlado v svetu? In kjer so ljudje samo »kanon futer« politike! Ali niso tudi sankcije nasilje?
Mnogi zahodni politiki, ki pošiljajo orožje v Ukrajino in tako podpirajo pobijanje in uničevanje, so katoliki. Ali ti politiki sledijo Jezusu, ki je bil proti vsakemu nasilju in vojni? Jasno je, da ne! Ali jim je papež Frančišek, ki se ima za Kristusovega namestnika in ima vsaj cerkveno oblast nad katoliki, ukazal, naj prenehajo pošiljati orožje v Ukrajino in podpirati vojno? Če da, ali jih bo preklel in s tem vrgel v cerkveni večni pekel, če ga ne bodo ubogali? Če ne, zakaj ne? Ali tudi papež podpira ubijanje in uničevanje v Ukrajini, čeprav uči Božjo zapoved »Ne ubijaj«? Ali papež sledi Jezusu ali njegovemu nasprotniku? Seveda vse to smiselno velja tudi za ameriškega predsednika Bidena, sicer katolika, ki ima s papežem vsaj eno skupno točko: je zagrizen nasprotnik Jezusovega pacifizma.
Vsi tisti, ki povzročajo trpljenje ali pobijajo ljudi in živali, uničujejo domove in naravo, kar seveda velja tudi za vse tiste, ki to kakorkoli podpirajo, se bodo slej ali prej znašli na sodišču, če ne na posvetnem, pa na vzročnem, mogoče celo na obeh. Mnogi vojni zločinci se bodo izognili posvetnemu sodišču, ker bodo zbežali ali bodo med zmagovalci, toda zakonu vzroka in učinka ne morejo uiti. Vzročno sodišče (kar seješ, to žanješ) jim bo kot »kazen« dodelilo to, kar so povzročili drugim, kar pomeni, da zločinci s svojimi zlimi dejanji v bistvu sami sebe kaznujejo. Dobijo samo to, kar je njihova last, to, kar so sami povzročili. Za mnoge zločince bo to trpljenje zelo hudo. Ali si je mogoče zamisliti trpljenje ljudi, živali in narave, ko sta padli atomski bombi na Hirošimo in Nagasaki? Vse to trpljenje bo slej ali prej prišlo k vsem tistim, ki so sodelovali pri tem. Znanstveniki, politiki, generali …, nihče tako ali drugače udeležen se ne bo mogel izogniti svoji »usodi«, torej temu, kar je negativnega povzročil. In to je pravično.
  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , ,

Papež je prišel na kraj zločina

1 komentar 7.03.2021 Vlado Began

Papež Frančišek se mudi na obisku v Iraku, v državi, ki je bolj ali manj uničena s strani »krščanskega« zahoda. Kot je znano, je to državo leta 2003 napadla koalicija z ZDA na čelu in to pod pretvezo, da Irak razvija orožje za množično uničevanje, kar se je kasneje izkazalo za laž. Tega orožja namreč v Iraku nikoli niso našli. Napadalci so zrušili iraško vlado in postavili prehodno upravo, leta 2005 pa so izvedli volitve. Ameriška vojska se je iz Iraka umaknila decembra 2011. Po invaziji so se začeli vrstiti spopadi med koalicijskimi silami in uporniki, ki so prerasli v državljansko vojno, nemiri pa trajajo še zdaj.

Napad na Irak je podprl papež Janez Pavel II., vojaško posredovanje v Iraku pa je tudi papež Frančišek v določenih okoliščinah opredelil kot upravičeno. Iz tega je jasno razvidno, da je katoliška cerkev podprla vojaški napad ZDA in njenih vazalov na muslimansko državo. S tem je cerkev sokriva za vse žrtve, trpljenje in uničevanje, ki se je dogajalo in se še dogaja v Iraku. Čeprav cerkev uči Božje zapovedi Ne ubijaj, Ne kradi … pa jih sama na veliko krši, kar je razvidno tudi iz podpore vojaškemu napadu na Irak. Novodobni »krščanski« križarji pod ideološkim vodstvom cerkve so napadli muslimane, ki jih je papež Benedikt XVI. opredelil kot zlo. Ta je namreč leta 2006 napadel islam v svojem znanem govoru na predavanju na univerzi v Regensburgu, kjer je citiral več kakor šeststo let staro izjavo bizantinskega cesarja Manuela II. v pogovoru s perzijskim učenjakom: »Pokažite mi, kaj je Mohamed prinesel novega, in našli boste samo slabo in nečloveško, kakšen je predpis, naj se vera, ki jo je pridigal, širi z mečem.« Seveda pa to ni prvi napad katoliške cerkve na muslimane, spomniti se je treba samo križarskih vojn iz srednjega veka pa še kaj drugega.

Posledice napada na Irak so močno čutili tudi tam živeči pripadniki raznih biblijskih cerkva, med njimi tudi katoličani. Mnogo njih je bilo pobitih, ranjenih, pregnanih … Njihovo število v Iraku se je zelo zmanjšalo. Katoliška cerkev je torej s podporo napadu na Irak škodovala tudi lastnim vernikom in ne samo muslimanom. Očitno lastni verniki zanjo niso bistveni, važni so politični interesi. Cerkev za svoje satanske interese ne žrtvuje samo nekatolikov, temveč tudi lastne vernike.

Potovanje papeža Frančiška v Irak je torej papeževo potovanje na kraj cerkvenega zločina, kajti kot že navedeno, ima katoliška cerkev velik delež krivde v uničevanju Iraka. Na njeni vesti so tisoči in tisoči mrtvih ali ranjenih odraslih in otrok, uničena naselja ter seveda tudi narava. Zato je Irak še en primer z dolgega spiska cerkvenih zločinov. Znani nemški zgodovinar Karlheinz Deschner dejal, da na svetu ni organizacije, ki bi bila v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20­tem stoletju tako obremenjena z zločini kot rimskokatoliška cerkev. Cerkveni zločini se očitno niso ustavili v prejšnjem stoletju, temveč se nadaljujejo tudi v 21. stoletju.

Papež Frančišek je ob prihodu v Irak v uvodnem govoru 5. marca 2021 dejal: »Prihajam kot spokornik, ki nebesa in brate prosi odpuščanje za mnoga uničenja in krutosti …« Ali je papež s temi besedami priznal cerkveni delež in krivdo v uničevanju Iraka? Kakšno pokoro nosi papež oz. cerkev, saj Frančišek sam sebe imenuje spokornik? Te ni videti! Predvsem ni videti spokornih dejanj. Jezus namreč pravi, tega pa po lastnih besedah zastopa papež, da se ljudje spoznajo po dejanjih in ne besedah. Zato so papeževe besede o spokorniku samo piar, predstava za javnost, s katero želi papež izboljšati cerkveno podobo v muslimanskem svetu. To velja tudi za njegove besede, da prihaja »kot romar miru v imenu Kristusa, vladarja miru«, kajti te papeževe besede so veliko zasmehovanje Jezusa, Kristusa in s tem bogokletje, saj je bil Jezus proti vsaki vojni – znane so namreč njegove besede, da ljubite svoje sovražnike in kdor prime za meč, bo z mečem pokončan. Cerkev pa podpre vsako nasilje in vojno, ki je v njeno korist in ta v Iraku je vsekakor bila, saj je oslabila muslimanski svet, ki bi se ga katoliška cerkev rada znebila. Muslimani namreč nimajo pravice do obstoja, meni cerkev. Koga zastopa katoliška cerkev: pacifista Jezusa ali vojaka satana?

Papež Frančišek se je že takoj ob prihodu srečal z iraškim predsednikom vlade, malo kasneje pa tudi s predsednikom Iraka, drugimi predstavniki oblasti in diplomatskim zborom. Verniki so prišli na vrsto kasneje, saj ti za cerkev predstavljajo samo kmete na šahovnici. To kaže na sprego cerkve in posvetne oblasti, ki ljudem in naravi ne prinese ničesar dobrega. Zgodovina je polna takšnih primerov.

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , ,

Hlapčevsko dobrikanje papežu

Dodaj komentar 13.12.2020 Vlado Began

Na Trgu sv. Petra v Vatikanu so 11.12.2020 slovesno osvetlili božično drevo, ki ga je Vatikanu podarila Slovenija. Tega dogodka se je udeležil tudi zunanji minister Logar, ki se je skupaj z ministrom Podgorškom in drugimi državnimi predstavniki udeležil še maše za domovino, ki jo je vodil mariborski nadškof Cvikl in sprejema pri papežu Frančišek.

Po ustavi je država ločena od cerkve. Zato je nerazumljivo, da so šli k verskemu obredu neke cerkve predstavniki državne oblasti. V čigavem imenu so bili tam? V svojem ali v imenu vseh državljanov? Ali so bili tam tudi v imenu nekatolikov, ateistov … Na podlagi česa lahko predstavnik države predstavlja npr. vernika neke nekatoliške verske skupnosti pri verskem obredu katoliške cerkve, ki npr. trdi, da je ta verska skupnost sekta, članom »sekte« pa sploh ne priznava pravice obstoja. Ali ni to poniževalno do te verske skupnosti in njenih vernikov? Država mora biti glede na 7. člen ustave versko nevtralna. Ne sme podpirati nobene verske skupnosti, nobene vere, do vseh mora imeti enak odnos. Ali je država versko nevtralna, če se njeni predstavniki udeležujejo verskih obredov neke verske skupnosti?

Na sprejemu pri papežu je minister Logar dejal, da je slovensko božično drevo v središču krščanstva sporočilo miru. Uboj mogočnega 30 metrov visokega in več ton težkega drevesa je sporočilo miru? Ali se je minister šalil? Ali je ubijanje živih bitij, kar posek božičnega drevesa vsekakor je, del miru? Uničevanje narave kot del miru? Pa za hlapčevsko dobrikanje papežu ni bilo ubito samo eno drevo, temveč približno 40 smrek in jelk, ki jih Slovenija podarila Vatikanu poleg smreke, ki stoji na Trgu sv. Petra. Kakšna je to država, ki za dobrikanje neki osebi uničuje živa bitja in kakšen je to tisti, ki takšna darila sprejme?

Iz besed ministra Logarja je bilo razbrati, da Slovenija smatra Vatikan za središče krščanstva. Ali je to res? Ali je lahko središče krščanstva kraj, kjer ima sedež organizacija, ki je proti mnogim človekovim pravicam, ki jih priznava slovenska ustava. Cerkev namreč ne priznava pravice do življenja, saj zagovarja vojne, poleg tega pa njena biblija predvideva smrtno kazen za večje število moralnih prekrškov – še zdaj je namreč treba pobiti homoseksualce, prešuštnike, otroke, ki udarijo starše, sinove, ki staršev ne poslušajo, tiste, ki ne poslušajo duhovnika … Cerkev ne priznava niti svobode vesti, saj krsti dojenčke, s čimer jim odvzema versko svobodo, ki jo tudi otrokom priznava ustava v 41. členu in ki potem sploh ne morejo več celoviti izstopiti iz cerkve. Cerkev je tudi proti volilni pravici (to je spremenila v volilno dolžnost), svobodi izražanja in tiska (papež Gregor XVI. je leta 1832 dejal, da je človekova svobodna volja norost, bil je proti svobodi tiska in vesti, njegov kolega Leon XIII. pa je rekel, da ni dovoljeno spodbujati svobode mišljenja in svobode tiska) … Organizaciji, ki praktično dnevno krši temeljne človekove pravice in ki v bistvu sploh ne priznava slovenske države, so se pri maši in na sprejemu pri papežu »poklonili« predstavniki slovenske države. Zelo žalostno. »Priklonili« so se organizaciji, za katero je znani nemški zgodovinar Karlheinz Deschner dejal, da na svetu ni organizacije, ki bi bila v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini kot rimsko-katoliška cerkev. »Priklonili« so se organizaciji, za katero je sam  papež Pij XI. dejal: »Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način.« Jasno je, da Vatikan ni središče krščanstva, pravzaprav Vatikan s krščanstvom nima nič skupnega, kajti Jezus je bil pacifist, ljudem je priznaval svobodno voljo, ni ustanovil nobene cerkve, postavil nobenega duhovnika …

V slovenski delegaciji na sprejemu pri papežu sta bila tudi klerika Rode in Cvikl. Zanimivo je, da je Cvikl papežu prinesel pozdrav slovenske vlade. Slovenska vlada pozdravlja papeža preko klerika in ne zunanjega ministra? Ali je bil klerik Cvikl predstavnik slovenske vlade, čeprav je vlada kot državni organ po ustavi ločena od cerkve? Če je bila slovenska delegacija delegacija Republike Slovenije, torej države, kaj sta v njej počela klerika Rode in Cvikl? Ali ni država ločena od katoliške cerkve?

Na avdienci pri papežu je klerik Cvikl tudi dejal, da božično drevo prihaja z ozemlja, prepojenega s krvjo mučencev po drugi svetovni vojni. Zakaj je Cvikl spet kot lajna omenil poboje po drugi svetovni vojni? Ali hoče cerkev še bolj poglobiti razkol in sovraštvo v Sloveniji? Ali se cerkvi ne gre za spravo? Če da, zakaj potem stalno omenja te poboje? Če drevo, ki je raslo na ozemlju pobojev nosi s sabo sporočilo upanja in miru, kot je to dejal Cvikl, pa je vprašanje, ali tudi njegovo omenjanje pobojev nosi sporočila miru. Kajti Jezusovo učenje o spravi pravi, da je sprava stvar storilca in žrtve ter v posledici Boga in ne, da se v to vpleta neka organizacija s svojimi satanskimi oz. nekrščanskimi interesi.

Kot je že bilo navedeno, je cerkev, in to v baziliki sv. Petra, pripravila mašo za domovino, ki jo je vodil klerik Cvikl. V zvezi s to mašo cerkev ustvarja vtis, da je ta domovina država Slovenija. Ali je to res? Ali je domovina katolikov res posvetna država? Ali pa je domovina katolikov tista država, kjer ima celotno oblast cerkev. Dotična maša je bila v bistvu namenjena takšni domovini. In ta domovina je Vatikan. In tej domovini, po besedah papeža Pija XI. totalitarnemu režimu, so se »priklonili« predstavniki slovenske države. Podprli so versko domovino in ne posvetne, podprli so totalitaren režim. Zelo žalostno! Zakaj cerkev ni pripravila maše za državo Slovenijo?

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , ,

Ali lahko vojska obrani ljudstvo?

Dodaj komentar 6.12.2020 Vlado Began

Državni zbor je sprejel zakon o zagotavljanju sredstev za vojaške naložbe, za kar bo v več letih namenjenih 780 milijonov evrov in sklep, da je referendum o tem zakonu nedopusten. Zanimivo je, da vladajoča politika noče omogočiti ljudstvu, da se izreče o spornem zakonu. Ali ji gre ljudstvo na živce? Česa jo je strah? Ali se boji, da bo na referendumu pogorela? Ali čuti, da so ji štete ure? Ali nima v Sloveniji po 3. členu ustave oblast ljudstvo? In tisti, ki ima oblast, te v tem konkretnem primeru ne more izvajati. Ali še ima potem oblast? Če je nima, ali ni to v nasprotju z ustavo? Vladajoča politika, ki naj bi bila del ljudstva, se vedno bolj postavlja nad ljudstvo in mu krade oblast. Ker naj bi bila vladajoča politika del ljudstva, je tudi vprašanje, ali mogoče ljudstvo samo sebi odreka oblast. V vsakem primeru pa je poniževalno, da vladajoči odrekajo ljudstvu možnost referenduma. Če ima oblast ljudstvo, potem se lahko to izreče o vsaki temi.
a
Vladajoči pravijo, da je za obrambo Slovenije nujno treba okrepiti vojsko. Toda ali lahko vojska sploh obrani Slovenijo in njeno ljudstvo, če pride do napada? Vprašanje, saj so že vse sosede vojaško močnejše in bi se verjetno bolj ali manj sprehodile do Ljubljane. In to ne glede na to, ali se bo Slovenska vojska okrepila s 780 milijoni – pravzaprav se bodo za največ te vsote okrepili trgovci s smrtjo. Obramba Slovenije z vojsko bi v bistvu pomenila zelo hud udarec za ljudstvo, saj bi umrlo mnogo ljudi, veliko bi jih bilo poškodovanih, otroci bi ostali brez staršev, naselja bi bila uničena in podobno. Obramba z vojsko bi torej Sloveniji in njenemu ljudstvu prinesla strašen pekel. Tudi če bi bila obramba uspešna, vojska ne bi obranila ljudstva, del njega so namreč tudi uničeni, temveč samo vladajoče in njihovo nasilno ideologijo. Če pa se Slovenija ne bi branila z vojsko, pa do vsega tega ne bi prišlo, saj vojne ne bi bilo. »Raj« bi trajal naprej. Res pa je, da bi se potem zamenjala oblast v Sloveniji in vladajoči ne bi bili več vladajoči. In tega je vladajoče strah. Njih ne zanima usoda ljudi, ki bi bili v vojni ubiti, ranjeni …, njih zanima samo lastna usoda. Oblast ima ljudi (ljudstvo) samo kot sredstvo za ohranjanje lastne vladavine. Ljudje so samo »topovska hrana« in nič drugega.
a
Hoteti vladati je eno najbolj negativnih lastnosti človeka in je v zgodovini prineslo na kupe vojn ter milijone in milijone mrtvih ter ranjenih ljudi in živali, sirot, uničenih mest in narave. Vojska je namenjena obrambi vladajočih ter nasilne ideologije in ne ljudi oziroma ljudstva. Vojska pa nima samo izjemno negativne vloge v vojni, temveč tudi v miru. To pa zato, ker golta milijone in milijone, ki bi jih sicer država lahko dala za pozitivne namene, npr. zdravstvo in ne za pripravo na ubijanje in uničevanje.
a
Pri vsem tem bi bilo treba omeniti tudi zanimivo vlogo ministra Tonina in njegove stranke Nova Slovenija – Krščanski demokrati. Kot že ime pove, gre za stranko, ki se imenuje krščanska. Iz tega bi bilo sklepati, da sledi tistemu, po katerem se imenuje, torej Kristusu. Ta pa je dejal, da kdor prime za meč, bo z mečem pokončan, ljubite svoje sovražnike in delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Jezus je bil proti vojski in vojni. Kako pa deluje NSi? Ravno nasprotno. Podpira sporni zakon in vojsko, ki je namenjena ubijanju in je proti božji zapovedi Ne ubijaj. Njen predsednik je celo obrambni minister, kar pomeni, da je izrecno proti Jezusovemu pacifizmu. Če se nekdo imenuje po drugem, deluje pa v nasprotju z njim, ali ni to prevara? Ali ne gre za zlorabo imena Jezusa Kristusa? Ali se je papež, ki se ima za namestnika Kristusa, odzval na takšno bogoskrunstvo? Če se ni, ali ga potem odobrava?
  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , ,

V cerkvah v Šrilanki umirali katoliki in ne kristjani

Dodaj komentar 5.05.2019 Vlado Began

V bombnih napadih v Šrilanki 21. aprila 2019 je umrlo več kot 300 ljudi, več kot 500 pa je bilo ranjenih. V tej otoški državi so v nedeljo skoraj hkrati med velikonočno mašo odjeknile tri eksplozije v katoliških cerkvah v Kolombu, Negombu blizu prestolnice in Batticaloi na vzhodu otoške države. Bombni napadi pa so bili tudi v hotelih. Odgovornost za napade je prevzela Islamska država. “Želim izraziti svojo bližino krščanskim skupnostim, ki so bile prizadete, ko so bile zbrane v molitvi, in vsem žrtvam tako krutega nasilja,” je dejal papež. Dodal je, da moli za vse ranjene in tiste, ki trpijo zaradi teh napadov.[1]

Iz besed papež bi bilo razbrati, da so v bombnih napadih umirali kristjani. Ali to drži? Ali se kristjani zbirajo v katoliških cerkvah in tam molijo? Vsekakor ne. V katoliških cerkvah se k molitvi in drugim verskim obredem zbirajo katoliki in ne kristjani. Ti namreč sledijo Kristusu, ki je glede molitev dejal: »In kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in vogalih glavnih ulic, da se pokažejo ljudem. (…) Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.« (Mt 6, 5–7) Ali je javna molitev v katoliški cerkvi v skladu z Jezusovim učenjem glede molitve? Tisti, ki sledijo Jezusu, torej ne molijo v cerkvah, temveč v svoji sobi. Zato je jasno, da se v cerkvah ne zbirajo kristjani, temveč katoliki, protestanti …»Bog, ki je ustvaril vesolje in vse, kar je v njem, on, ki je neba in zemlje gospodar, ne domuje v svetiščih, ki jih je zgradila človeška roka,« tudi piše v bibliji (Apd 17,24). Boga torej ni v katoliških cerkvah in jasno je, da se kristjani tudi iz tega razloga ne zbirajo v cerkvah. Poleg tega pa kristjani nimajo nobenih obredov, ki se izvajajo v cerkvah, saj jih tudi Jezus ni prakticiral, niti ni naročil svojim učencem, naj jih izvajajo.

Zanimivo je, da so nekateri žrtve napadov označili kot »častilce velike noči«. Po pisanju katoliškega portala Domovina sta tako žrtve označila bivši ameriški predsednik Barack Obama in nekdanja prva dama ZDA Hillary Clinton.[2] Vsekakor je ta oznaka mnogo bližja dejstvom, kot pa besede tistih, ki menijo, da so v bombnih napadih umirali kristjani.

Večina ne dojema razlike med kristjani in katoliki. Zanje so katoliki, pravoslavni, protestanti in drugi, ki izhajajo iz biblije, kristjani. Toda kristjani so samo tisti, ki v besedah in dejanjih sledijo Jezusu in ne tisti, ki sami sebe imenujejo kristjani. Ti so lahko katoliki, če sledijo papežu ali pa se imenujejo kako drugače, če ne pripadajo katoliški cerkvi. Jezus je rekel: »Po njihovih sadovih jih boste spoznali.« (Mt 7,16). Jezus je v svojem Govoru na gori dejal še: »Zato je vsak, ki posluša te moje besede in jih uresničuje, podoben preudarnemu možu, ki je zidal svojo hišo na skalo. Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi ter se zagnali v to hišo, in vendar ni padla, ker je imela temelje na skali. Kdor pa te moje besede posluša in jih ne uresničuje, je podoben nespametnemu možu, ki je zidal hišo na pesku. Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi; zagnali so se v to hišo in padla je in njen padec je bil velik.« (Mt 7,24-27) Katoliške cerkve so zgrajene na pesku in njihov padec je velik. Bombe in druga nasilna sredstva so pač samo posledica gradnje na pesku, torej na papeževem nauku in ne na nauku Jezusa iz Nazareta. Bistveno je življenje po Jezusovem nauku in ne samo govorjenje o tem ali pa celo uporaba Jezusovega imena za prikrivanje in opravičevanje svojih zločinov.

Kakšne so še razlike med kristjani in katoliki? Kristjani so pacifisti, saj spoštujejo zapoved Ne ubijaj, katoliki podpirajo ubijanje ljudi in živali, kristjani so vegani, saj zapoved Ne ubijaj velja tudi v odnosu do živali, katoliki uživajo meso in podpirajo živinorejo ter lov, kristjani spoštujejo versko svobodo, katoliki so proti njej, kristjani so za pravice, katoliki mnogim pravicam nasprotujejo, kristjani upoštevajo reinkarnacijo, katoliki so proti njej, kristjani nimajo članstva v svoji skupnosti, katoliki so člani cerkve. Razlik je seveda še več.


  1. https://www.rtvslo.si/svet/evropa/papez-v-tradicionalnem-blagoslovu-dejal-da-moli-za-zrtve-napadov-v-srilanki/486071 (2.5.2019). 
  2. https://www.domovina.je/zakaj-je-politicno-korektno-da-se-zrtev-teroristicnih-napadov-ne-poimenuje-s-kristjani-temvec-castilci-velike-noci/ (2.5.2019). 

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , , ,

Ali je papež v katekizmu res odpravil smrtno kazen?

Dodaj komentar 9.09.2018 Vlado Began

Mediji so poročali, da je papež Frančišek spremenil katoliški katekizem in v njem smrtno kazen v luči evangelija označil za nedopustno, saj napada nedotakljivost in dostojanstvo osebe. Papež še pravi, da je bila uporaba smrtne kazni s strani legitimne oblasti po pravilno izpeljanem procesu, dolgo časa primeren odgovor na težo nekaterih zločinov in sprejemljivo sredstvo; danes pa je vedno bolj živa zavest, da se ne izgubi dostojanstvo osebe niti takrat, ko je nekdo zagrešil najtežje zločine. Cerkev si bo odločno prizadevala za odpravo smrtne kazni po vsem svetu, še piše v prenovljenem katekizmu.

Zanimivo je to, da je papež šele sedaj »ugotovil«, torej po skoraj 2000 letih, da je smrtna kazen napad na nedotakljivost in dostojanstvo osebe. Ali pred tem pri tej kazni ni šlo za napad na nedotakljivost in dostojanstvo osebe? Ali šele sedaj smrtna kazen pomeni napad na omenjeni vrednoti, prej pa ni. Več tisoč let je cerkev zagovarjala smrtno kazen in jo tudi izvrševala, sedaj pa kar naenkrat pravi, da je nedopustna. Isti dogodek, ocena dogodka pa diametralno nasprotna. Ali je bil papež prej neveden in ni ugotovil, da smrtna kazen pomeni napad na dostojanstvo in nedotakljivost osebe? O tem bi bilo dvomiti, saj je papež sveti oče in tudi Kristusov namestnik na zemlji, seveda vse po cerkvenem nauku, in zato pozna resnico glede smrtne kazni. Na to nakazuje tudi navedba v spremenjenem katekizmu, da cerkev v luči evangelija uči, da »je smrtna kazen nedopustna, saj napada nedotakljivost in dostojanstvo osebe«. Evangelij pa papež pozna že več tisoč let in ga tudi uči. Zato tudi ve, da je smrtna kazen napad na nedotakljivost in dostojanstvo osebe, še posebej, ker uči tudi zapoved Ne ubijaj. Zato se tudi lahko postavi vprašanje, zakaj sedaj kar naenkrat preobrat in je smrtna kazen postala nedopustna. Ali zadaj stoji kakšen poseben razlog?

Dejstvo je, da se podoba cerkve v javnosti slabša. Cerkvena pedofilija (kleriška in laiška), finančni škandali, povezave z mafijo, kritike zaradi izjemnega cerkvenega bogastva, krvava cerkvena zgodovina in sedanjost … so dejstva, ki mečejo vedno slabšo luč na cerkev. Zato papež dela marsikaj, da bi v javnosti izboljšal podobo svoje cerkve. Opravičuje se zaradi kleriške pedofilije in cerkvenih zločinov v preteklosti, odstranjuje klerike iz duhovniške službe, hoče reformirati vatikansko kurijo in cerkvene finance … Mogoče je tudi zaradi tega papež spremenil cerkveni nauk in proglasil smrtno kazen za nedopustno. Da bi torej izboljšal podobo katoliške cerkve v javnosti in jo tudi približal modernim tokovom. Ti cerkvi niso posebej naklonjeni, vendar jih mora papež s »stisnjenimi ustnicami« sprejeti, da ni še slabše. Ali bi bilo mogoče torej reči, da je cerkev spremenila oceno smrtne kazni iz interesnih razlogov – ker ji pač to koristi. Dokler ji je smrtna kazen koristila, z njo se je namreč znebila nezaželenih oseb, jo je imela za koristno, sedaj pa je postala cokla in se je je treba znebiti. Ali ni preobrat torej posledica cerkvene sebičnosti in zato je zelo vprašljiva cerkvena utemeljitev preobrata, da je danes vedno bolj živa zavest, da se ne izgubi dostojanstvo osebe niti takrat, ko nekdo zagreši najtežje zločine. To je sicer res, toda v tem primeru je to samo krinka, da cerkev na za javnost sprejemljiv način pojasni spremembo stališča. Če bi se cerkvi resnično šlo za človeka, bi sploh ne bi imela smrtne kazni in jo tudi ne bi že od vsega začetka podpirala. Kajti cerkev že ves čas dobro ve, da je smrtna kazen, torej umor človeka, kršitev in napad na človekovo dostojanstvo in nedotakljivost. Preobrat v odnosu do smrtne kazni je torej samo zaradi piarovskih in političnih razlogov in ne zaradi tega, ker bi papeža resnično skrbelo za usodo ljudi oz. ker bi ga skrbelo za njihovo dostojanstvo in nedotakljivost. Zanimivo je, da je smrtno kazen proglasil za nedopustno, ni pa je prepovedal. Zakaj ne? Vse zgoraj navedeno se nanaša na smrtno kazen, ki jo predpisuje in izreka posvetna pravna država in ne cerkev. Sprememba katekizma se ne dotika drugih smrtnih kazni, ki jih izreka ali podpira katoliška cerkev. To pa pomeni, da te kazni ostajajo v veljavi.

Papež je namreč v katekizmu spremenil samo 2267. člen, kjer je bilo govora o smrtni kazni, ki jo izrekajo legitimne oblasti. Gre torej za smrtno kazen, ki jo imajo posvetne države. Vatikanska »posvetna« država je smrtno kazen odpravila že pred desetletji, toda smrtne kazni ni odpravil Sveti sedež. V katoliški cerkvi smrtna kazen obstaja dalje in je papež s spremembo omenjenega člena katekizma ni odpravil. V katekizmu smiselno piše, da se nedolžnega in pravičnega ne sme ubiti. Ubije se torej lahko dolžnega in nepravičnega. Če je nekdo dolžan ali nepravičen, je lahko po katoliškem nauku kaznovan s smrtno kaznijo. Ker je v cerkvi v tem smislu mnogo nepravičnih ali dolžnikov, ima ta mnogo smrtnih kazni. Te je treba izvesti nad homoseksualci, prešuštniki, nad tistimi, ki ne poslušajo duhovnikov, nad tistimi, ki udarijo starše … V bibliji npr. piše: »Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica.« (3 Mz 20,10), »Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo.« (2 Mz 21,15). V cerkvenem nauku je več deset smrtnih kazni zaradi kršitve moralnih načel in te je določil Bog – seveda po cerkvenem nauku. Kako razumeti vse to, je odgovoril cerkveni bog, ko je rekel: »Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!« (5 Mz 13,1) Cerkev ne samo da podpira, temveč celo ukazuje izvrševanje smrtnih kazni nad kršitelji njene morale. Ker pa politična situacija ni takšna, da bi cerkev lahko izvrševala te kazni, tega sedaj ni. Če se ta spremeni, pa lahko hitro zopet zagorijo grmade. Cerkev podpira »smrtno kazen« tudi v primeru »pravičnih« vojn, kar izhaja iz njenega katekizma. Uboj vojaka v vojni je tudi neke vrste smrtna kazen. Vojak je namreč s smrtjo kaznovan zaradi tega, ker je proti nasprotni vojski. Če bi bil z njo, do smrti ne bi prišlo.

Zanimivo je, da papež v 2267. členu govori, da je smrtna kazen nedopustna zaradi tega, ker napada nedotakljivost in dostojanstvo osebe in ne zaradi tega, ker bi bila to kršitev Božje zapovedi Ne ubijaj. Zanimivo pa je tudi to, da verska smrtna kazen in ubijanje v vojni, kar vse zagovarja cerkev, ni napad na nedotakljivost in dostojanstvo ubitega, niti ni kršitev zapovedi Ne ubijaj. Vsakemu, ki malce razmisli, je jasno, da je to huda kršitev nedotakljivosti in dostojanstva ubitega. Ter seveda omenjene zapovedi, saj ta nima nobenih izjem. Besedna zveza Ne ubijaj je namreč jasna – nikogar se ne sme ubiti. Ubijanje, ki ga zagovarja cerkev, nima nič skupnega z Bogom Stvarnikom, temveč je rezultat ponarejanja biblije s strani klera in to po ukazu boga podzemlja. To podpira tudi papež. Bog katoliške cerkve je nekaj povsem drugega kot krščanski Bog Stvarnik. Kot že ime pove, ta ustvarja in ne uničuje, kot to dela cerkev. Bog se ne spreminja (Da, jaz, GOSPOD, se ne spreminjam …) (Mal 3,6) in je zato njegova zapoved Ne ubijaj absolutna in ne relativna, kot to uči cerkev. Katoliki niso kristjani, saj ne sledijo absolutnemu pacifistu Jezusu, temveč papežu, ki podpira ubijanje in uničevanje družbe in narave.

Ob vsem tem je še zanimivo, da papež druge poziva k odpravi smrtne kazni, sam pa noče odpraviti cerkvenih smrtnih kazni. Ali ne bi bilo pošteno, da bi v skladu z zlatim pravilom sprva spremenil lasten nauk, odpravil cerkvene smrtne kazni in šele nato druge pozval k odpravi te kazni? Zato je jasno, da papežev izrek posvetne smrtne kazni za nedopustno, kot že navedeno, navaden ceneni piar, s katerim želi izboljšati podobo cerkve, ki je praktično vsak dan slabša. In to mu očitno pri mnogih uspeva, med njimi so tudi znani intelektualci. Kar je žalostno. Ali je papež verodostojen, če tega, kar pričakuje od drugih, sam ne stori? In s tem krši zlato pravilo, o katerem pogosto govori.

Za konec še nekaj. Papež Frančišek je marca 2015 sprejel na avdienco tričlansko delegacijo Mednarodne komisije proti smrtni kazni. Delegaciji je izročil pismo, katerega bistvo je, da je proti smrtni kazni. Nekaj papeževih navedb iz tega pisma: - smrtna kazen je kruta in nečloveška - na svetu ni zločina, ki bi moral biti kaznovan s smrtno kaznijo - tudi morilec ima človeško dostojanstvo - smrtna kazen je neuspeh države - smrtna kazen ne zadosti pravičnosti, temveč spodbuja maščevanje - skrita smrtna kazen je dosmrtna ječa - papež zavrača smrtno kazen pravne države - papež želi svet, kjer smrtna kazen ne obstaja. Čeprav je papež Frančišek že leta 2015 govoril proti smrtni kazni, je šele leta 2018 spremenil katekizem in »odpravil« smrtno kazen posvetnih držav. Potreboval je torej več kot tri leta, da je v katekizem zapisal nekaj stavkov, ki pomenijo »odpravo« državne smrtne kazni. Zakaj tako počasi?

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , ,

Ali je satan cerkveni bog?

Dodaj komentar 11.01.2017 Vlado Began

Pri maši zadušnici za umorjenim duhovnikom p. Jacquesom Hamelom, tega sta julija 2016 v cerkvi v kraju Saint-Etienne-du-Rouvray med mašo ubila dva, po pisanju medijev, džihadista, je papež Frančišek dejal, da je umorjeni duhovnik Hamel kot mučenec blažen v nebesih in ga zato lahko prosimo za pogum, da povemo resnico: Ubijati v imenu Boga je satansko. Prav tako je rekel: »Želim si, da bi vse religije rekle: Ubijanje v imenu Boga je satansko.«[1] Včasih tudi papež Frančišek pove resnico. Tokrat je to naredil, saj je ubijanje v imenu Boga res satansko. Vprašanje pa je, koga je imel v mislih, ko je to izjavil: po vsej verjetnosti muslimana, ki naj bi duhovnika ubila v imenu muslimanskega boga – po pisanju medijev je šlo za dva muslimana. Toda ali je samo ubijanje v imenu Alaha satansko dejanje? Seveda ne. Tudi ubijanje v imenu drugih bogov je satansko, izhaja iz papeževih besed, saj ni omenjal konkretnega boga. Torej tudi v imenu Boga Stvarnika, ki naj bi bil Bog katoliške cerkve. In tudi v imenu Jezusa, Kristusa, ki tudi naj bi tudi bil Bog te cerkve.

Kako je z ubijanjem v nauku katoliške cerkve? Stara zaveza, ki je po nauku cerkve Božja beseda, je mnogo mest, kjer se je ubijalo v imenu Boga. To so počeli tudi judje v imenu judovskega in katoliškega boga. Na mnogih mestih stare zaveze je mogoče zaslediti, da Bog, po nauku cerkve, ukazal ubijati. Nekaj primerov:

– GOSPOD je govoril Mojzesu in rekel: »Napadajte Midjánce in jih bijte! Kajti sovražno so ravnali z vami, ko so vas z zvijačo zapeljali v zadevi Báal Peórja in svoje sestre Kozbí, hčere midjánskega kneza, ki je bila ubita na dan nadloge zaradi Peórja.« (4 Mz 25,16-19)

– S krvjo upijanim svoje puščice in moj meč bo jedel meso: s krvjo pobitih in ujetih, z dolgolasimi glavami sovražnika. (5 Mz 32,42)

– Rekel jim je: »Tako govori GOSPOD, Izraelov Bog: ›Pripnite si vsak svoj meč k boku, pojdite po taboru sem in tja, od vrat do vrat, in vsak naj ubije svojega brata, prijatelja in soseda!‹« Levijevi sinovi so storili po Mojzesovi besedi in tisti dan je padlo izmed ljudstva približno tri tisoč mož. (2 Mz 32,27-28)

– Ko se približaš mestu, da bi ga napadel, mu najprej ponudi mir! Če ti odgovori miroljubno in se ti odpre, naj ti bo vse ljudstvo, ki se najde v njem, dolžno opravljati tlako in ti služiti. Če pa ne sklene miru s teboj, ampak se hoče bojevati, ga oblegaj! Ko ti ga GOSPOD, tvoj Bog, da v roke, pobij vse moške v njem z ostrino meča! Le ženske, otroke, živino in vse, kar je v mestu, ves plen v njem zapleni zase in uživaj plen svojih sovražnikov, ki ti ga da GOSPOD, tvoj Bog! Tako stôri z vsemi mesti, ki so zelo daleč od tebe in niso izmed mest tehle narodov! Toda v mestih teh ljudstev, ki ti jih GOSPOD, tvoj Bog, daje kot dedno posest, ne puščaj pri življenju ničesar, kar diha, temveč z zakletvijo popolnoma pokončaj Hetejce, Amoréjce, Kánaance, Perizéjce, Hivéjce in Jebusejce, kakor ti je zapovedal GOSPOD, tvoj Bog, da vas ne naučijo počenjati vseh gnusob, ki so jih počenjali svojim bogovom, da se ne pregrešite proti GOSPODU, svojemu Bogu! (5 Mz 20,10-18)

– GOSPOD je govoril Mojzesu in rekel: »Maščuj se Midjáncem za Izraelove sinove! Potem boš pridružen svojim ljudem.« Nato je Mojzes govoril ljudstvu in rekel: »Oborožite izmed sebe može za vojsko! Naj gredo nad Midján, da nad njim opravijo GOSPODOVO maščevanje. Po tisoč iz vsakega Izraelovega rodu jih pošljite v vojno!«… Šli so v vojno zoper Midjánce, kakor je GOSPOD zapovedal Mojzesu, in pobili vse moške. Poleg drugih, ki so jih prebodli, so ubili tudi midjánske kralje: Evíja, Rekema, Curja, Hura in Reba, pet midjánskih kraljev. Tudi Bileáma, Beórjevega sina, so ubili z mečem. Izraelovi sinovi so odpeljali midjánske žene in njihove otroke kot ujetnike in vzeli kot plen vso njihovo živino in vse črede in vse imetje. Vsa mesta, kjer so prebivali, in vsa šotorišča so požgali z ognjem. In vzeli so, kar so uropali, in ves plen, ljudi in živino, in pripeljali k Mojzesu in duhovniku Eleazarju in skupnosti Izraelovih sinov ujetnike in plen in vse, kar so uropali, v tabor na Moábskih planjavah ob Jordanu pri Jerihi… Zdaj torej pobijte vse otroke moškega spola; prav tako ubijte vsako žensko, ki je že spoznala moža in ležala z moškim! (4 Mz 31,1-17)

– In GOSPOD je rekel Mojzesu: »Vzemi vse poglavarje ljudstva in jih daj obesiti na soncu pred GOSPODA, da se njegova jeza umakne od Izraela!« Mojzes je rekel Izraelovim sodnikom: »Vsak naj od svojih mož pobije tiste, ki so se vdali Báal Peórju.« (4 Mz 25,4-5)

Bog poziva, seveda po nauku cerkve, k ubijanju tudi v naslednjih primerih:

  • Čarovnice ne puščaj pri življenju. (2 Mz 22,17)

  • Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica. (3 Mz 20,10)

  • Če kdo leži z ženo svojega očeta, s tem odgrne nagoto svojega očeta; naj bosta oba usmrčena; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,11)

  • Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,13)

  • Če kdo leži s svojo snaho, naj bosta oba usmrčena; ravnala sta sprevrženo; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,12)

  • Če si kdo vzame ženo in še njeno mater, je to krvoskrunstvo; njega in njiju naj sežgejo v ognju, da ne bo krvoskrunstva med vami. (3 Mz 20,14)

  • Če kdo spolno občuje z živaljo, naj bo usmrčen; in žival zakoljite! (3 Mz 20,15)

  • Če se ženska približa kateri koli živali, da bi se z njo parila, ubijte žensko in žival; naj bosta usmrčeni; njuna kri pade nanju! (3 Mz 20,16)

  • Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako da ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo GOSPODU, tvojemu Bogu ali sodnika, ta človek mora umreti. (5 Mz 17,12)

  • Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga strahujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom njegovega kraja. – Rečeta naj starešinam njegovega mesta: »Ta najin sin je trmoglav in uporen, ne posluša najinega glasu, požrešen je in pijanec.« Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umre. Tako odpravi zlo iz svoje srede! Ves Izrael naj to sliši in se boji. (5 Mz 21,18-21)

  • Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. (2 Mz 21,15)

  • Kdor ugrabi človeka, naj ga je že prodal ali ga najdejo v njegovih rokah, naj bo kaznovan s smrtjo. (2 Mz 21,16)

  • Kdor preklinja svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. (2 Mz 21,17)

V bibliji pa je še mnogo drugih pozivov boga, seveda po nauku cerkve, k ubijanju! (Vsi biblijski citati so iz http://www.biblija.net/)

V stari zavezi so torej cerkveni pripadniki ubijali v imenu Boga. In to se nadaljuje v novi zavezi, saj biblija ni bila preklicana in še vedno velja kot pristna božja beseda. Seveda jo je po nauku cerkve potrebno uresničevati. Tudi danes, v 21. stoletju. Še sedaj je po nauku katoliške cerkve potrebno v imenu njenega boga ubijati. Ubijalo se je in se še v imenu Boga Stvarnika in Jezusa, Kristusa. Križarske vojne, inkvizicija, pomori judov, Indijancev, pravoslavnih vernikov in drugih drugovercev … To so najbolj znani dogodki iz zgodovine cerkve. Obe svetovni vojni sta se začeli na področju, kjer je bil pod močnim vplivom cerkve in njene nasilne ideologije. V tretji svetovni vojni, ki po papeževih besedah že poteka, imajo glavno besedo države, ki so pod močnim vplivom cerkvene ideologije. V imenu boga cerkveni člani ubijajo še danes. Ker so ti po nauku katoliške cerkve del cerkve, so zato njihova dejanja dejanja cerkve. Cerkev s svojimi člani torej še naprej ubija v imenu boga.

Kaj so si ljudje mislili in si mislijo o Bogu, ki poziva na ubijanje? Milijoni ljudi so bili pobiti v imenu Tistega, ki je rekel Ne ubijaj! Kdo bi želel imeti takšnega nasilnega in grozljivega boga, boga, ki ustvari človeka, potem pa ga ubije? Ni čudno, da se ljudje odvračajo od takšnega boga. In iščejo Boga ljubezni, ki ga seveda v cerkvi ne morejo najti, ker ga ni.

Papež ima prav, da je ubijanje v imenu Boga satansko. Zato se tudi postavi vprašanje, ali ni bog katoliške cerkve satan. Kajti satan je tisti, ki je bog ubijanja. Satan je tisti, ki zahteva ubijanje. In ubija se za njegove interese. Z Bogom Stvarnikom to nima nobene zveze, saj je ta jasno rekel: Ne ubijaj. In ker se Bog ne spreminja, zapoved Ne ubijaj velja vse čase in je absolutna, kot je tudi Bog absoluten.


[1] http://radio.ognjisce.si/sl/182/aktualno/21723/ (8.1.2017).

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , ,

Predsednik Pahor – papežev pribočnik?

Dodaj komentar 19.10.2016 Vlado Began

Predsednik Slovenije Borut Pahor se je 17. oktobra 2016 na povabilo papeža Frančiška mudil na uradnem obisku pri Svetem sedežu. Poleg Pahorja je bil pri papežu tudi zunanji minister Erjavec.

Kot je bilo zapisano v sporočilu za javnost, sta predsednik in papež pozitivno ocenila odnose med Slovenijo in Svetim sedežem, saj temeljijo na globokem prijateljstvu in medsebojnem spoštovanju. Ali katoliška cerkev res spoštuje Republiko Slovenijo, kot naj bi menila papež in predsednik Pahor? Jasno je, da ne. Slovenija je za Vatikan drugorazredna provinca, ki služi kot »surovinska in finančna baza« za povečanje števila vernikov preko neustavnih krstov dojenčkov in izsesavanje javnih financ in preusmeritev le-teh v zasebne cerkvene žepe (dolg holdinga mariborske nadškofije, državno financiranje cerkvenih dejavnosti in klera …). Pri vsem tem pa katoliška cerkev tudi ne priznava slovenskega pravnega reda, če je v nasprotju z evangeliji. To je cerkveno spoštovanje Slovenije.

Predsednik Pahor je tudi dejal, da katoliška cerkev opravlja v Sloveniji svoje poslanstvo v dobro državljank in državljanov. Ali res? Cerkev v Sloveniji deluje izključno za svoje koristi in interese. Če trdi, da dela v korist državljanov, potem je navadna piarovska poteza, s katero prikrije svoje pravo početje. In njeno pravo početje je širjenje katoliške vere, večanje vpliva v družbi in kopičenje bogastva. Ljudje so zanjo pomembni samo toliko, da jih lahko uporabi za svoje interese. Torej so ljudje samo objekti in ne subjekti. Na to kaže tudi dejstvo, da po cerkvenem nauku krščenec s krstom postane last cerkve in se mora v vsem podrejati kleru ter mu služiti. Za katoliško cerkev se mora celo žrtvovati in umreti v za cerkev pravični vojni.

Predsednik Pahor je ponovil vabilo, da bi papež prihodnje leto obiskal Slovenijo. V čigavem imenu je Pahor povabil papeža v Slovenijo? V svojem osebnem? Ali v imenu državljanov? Če jih je v imenu zadnjih, ali je to sploh lahko naredil? Kajti državljani so tudi prakristjani, judi, muslimani, budisti, protestanti, ateisti … Ali je imel njihov mandat? Kako lahko v Slovenijo na državni obisk predsednik Pahor povabi verskega voditelja neke verske skupnosti, ki omenjenim kategorijam državljanov sploh ne priznava pravice do obstoja, saj jih s svojim naukom pošilja v večni pekel? In za katero je eden izmed predhodnikov sedanjega papeža nedaleč nazaj rekel, da je totalitarna, eden pa da gre za militantno organizacijo. Pa še misel nemškega zgodovinarja Deschnerja: na svetu ni organizacije, ki bi bila od antike do sedaj, še posebno v 20-tem stoletju, tako obremenjena z zločini, kot rimsko-katoliška cerkev. Verskega vodjo takšne organizacije vabi predsednik Republike Pahor v Slovenijo. Nerazumno!

Predsednik Pahor je tudi dejal, da ima papež Frančišek danes v mednarodnih odnosih posebno vlogo, saj ni samo verski voditelj, ampak tudi pomemben državnik, ki se zavzema za spravo, sožitje in mir. Dejstvo je, da ima papež posebno vlogo v mednarodnih odnosih, saj k njemu kot verskemu voditelju stalno romajo razni predsedniki držav, vlad in drugi politiki. In to vseh nazorov in ver. Ali mu z romanjem ne priznavajo primata v mednarodnih odnosih oz. poslušnost? Seveda ne formalne, temveč ideološke! Pa še glede sprave: Ali ni pogoj za spravo s cerkvene strani, da nasprotna stran prizna katoliškega boga? Papež naj bi se po Pahorjevih besedah zavzemal za mir in sožitje. Če bi to bilo res, potem bi papež npr. ukazal, in ne predlagal, vsem katolikom, ki so kakorkoli vpleteni v nasilje in vojne na Bližnjem vzhodu, da takoj prenehajo s tem in se umaknejo. In če ga ne bi ubogali (proti njegovim ukazom ni pritožbe), bi jih izobčil in poslal v večni pekel. Javno, v poduk ostalim nepokornim. Ker je veliko politikov, ki so vpleteni v vojne in nasilje na Bližnjem vzhodu, katolikov (npr. ameriški zunanji minister Kery, ki občuduje papeža in je že bil pri njemu na obisku), bi se bližnjevzhodni konflikt lahko hitro končal, kar seveda velja tudi za krizna žarišča po svetu. Pa papež tega ne naredi. Jasno je, zakaj? Ker podpira mir samo v besedah, v dejanjih oz. opustitvah pa je proti njemu. Nenazadnje je katoliška cerkev podprla napad na Islamsko državo in s tem pobijanje otrok, žena, invalidov … Cerkveni zahod uničuje islamski svet in ubija muslimane, kar je za papeža pravično, saj je po nauku cerkve islam zlo, ki ga je potrebno odstraniti. Papeževa besedna podpora miru in sožitju je tako samo navaden blef.

Žalostno je, da ima Slovenija predsednika, ki ali ne pozna nauka in zgodovine cerkve in zato govori stvari, ki niso resnične ali pa to pozna pa kljub temu navaja stvari, ki ne držijo. Ali dela predsednik Slovenije za papeža, torej za versko skupnost, in ne za Slovenijo? Ali ni predsednik Pahor v bistvu papežev pribočnik, torej nekdo, ki je papežu podrejen, vsaj ideološko, in mu pomaga pri njegovih dejavnostih? Predvsem pri lepšanju cerkvene podobe v javnosti?

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , ,

Papež Frančišek zopet blesti v blefiranju

Dodaj komentar 13.07.2016 Vlado Began

Ko se je papež Frančišek vračal iz obiska v Armeniji, je na poti iz Erevana v Rim dejal: »Cerkev se mora opravičiti ne le homoseksualcem, ampak tudi revnim, izkoriščanim ženskam, otrokom, ki jih izkoriščajo za delo, in zato, ker je blagoslovila mnoga orožja.« (Dnevnik, 28.6.2016)

Papež pravi, da se mora cerkev opravičiti. Postavi se vprašanje, zakaj tega že ni storila. Zakaj tega ni storil papež Frančišek, saj je že več let papež. Zakaj zdaj govori, da se mora cerkev opravičiti. Ali ni on tisti, ki je najbolj poklican, da se opraviči v imenu katoliške cerkve? Zakaj tega niso storili že prejšnji papeži, če cerkev ni ravnala pravilno do homoseksualcev, revnih, izkoriščanih žensk …, saj katoliška cerkev že praktično od vsega začetka ravna do omenjenih kategorij napačno in nepošteno, do mnogih celo zločinsko. In to dobro ve, saj je to v nasprotju z naukom Jezusa iz Nazareta.

Papež pravi, da se mora cerkev opravičiti tudi, ker je blagoslavljala mnoga orožja. Če ne bi blagoslavljala mnoga orožja, temveč manj (od mnoga) orožja, ali bi bilo to v redu in blagoslov pravilen? Kajti papež je govoril o mnogih orožjih in ne orožjih, torej je razlika v kvantiteti. Če bi katoliška cerkev blagoslavljala manj orožja, pa očitno opravičilo ne bi bilo potrebno, ker bi bili ti blagoslovi pravilni. Če je pobitih mnogo ljudi, za papeža to ni pravilno, če pa jih je manj, pa ni »problema« – bi bilo mogoče simbolno reči glede na cerkvene blagoslove orožja. Ali ni to krvava logika? V Delu (28.6.2016) pa je bilo glede blagoslavljanja orožja zapisano drugače: papež pravi, da se mora cerkev opravičiti tudi žrtvam vojn zaradi blagoslavljanja orožja. Razlika je bistvena. Še komentar na ta zapis. S strani cerkve blagoslovljeno orožje je pustilo za sabo milijone mrtvih živih bitij in uničeno naravo, mnogo ranjencev, sirot, revežev …, z zemljo so bila zravnana mnoga naselja. Katoliška cerkev uči Božjo zapoved Ne ubijaj, hkrati pa blagoslavlja orodje za ubijanje in uničevanje! Absurdno. Kot da bi bila katoliška cerkev povezana s satanom, saj je ubijanje satanska in ne Božja volja. Ljubezen ne ubija, ubija samo sovraštvo – to pa je lastnost satanskega. Jezus je rekel: ljubite svoje sovražnike, cerkev pa jih je pobijala – včasih neposredno, včasih posredno. Katoliška cerkev še vedno ubija. Kako ubija npr. muslimane, ki jih je opredelila kot zlo, ki ga je treba odstraniti? Preko svojih podložnikov, ki se imenujejo ZDA, Velika Britanija, Nemčija, Rusija, Slovenija, NATO …, saj ti delujejo na podlagi krvave cerkvene ideologije, ki ima svoj izvor v stari zavezi. Kateri prevod je pravilen? V Dnevniku ali Delu? V bistvu to sploh ni pomembno, saj je katoliška cerkev vedno podpirala vojne ne glede na to, ali je blagoslavljala vse orožje ali pa samo del. Koga s podporo vojn zastopa katoliška cerkev: Boga Stvarnika, ki pravi Ne ubijaj ali boga podzemlja, ki pravi ubijaj?

Res je, katoliška cerkev se mora za marsikaj opravičiti. Pa ne samo opravičiti, prositi mora odpuščanja (kaj se bo zgodilo s cerkvijo, če od svojih žrtev ne dobi odpuščanja?), popraviti krivico ter povrniti škodo, ki jo je storila, saj je to del pravičnosti. To tudi izhaja iz njenega katekizma. Škodo mora povrniti homoseksualcem, revnim, izkoriščanim ženskam, otrokom, ki jih izkoriščajo za delo, in seveda tudi žrtvam blagoslovljenega in neblagoslovljenega orožja. Če teh ni več med živimi pa njihovim dedičem. Če pa to ni mogoče, naj cerkev ustanovi poseben sklad in vanj nakaže odškodnine ter nato se naj iz njega financirajo splošno koristne projekte, predvsem v deželah, kjer je cerkev storila največ krivic in škode in kjer je revščina največja. Ker je katoliška cerkev izjemno bogata organizacija, njeno premoženje po svetu je namreč vredno več 1000 milijard evrov, z izplačilom odškodnin ne bo imela težav.

Zelo pomembno je tudi, da katoliška cerkev odstrani vzroke, ki so pripeljali do s strani papeža omenjenih krivičnih ravnanj katoliške cerkve. Tako mora iz svoje biblije npr. odstraniti naslednji »ukaz« svojim članom: »Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.« (3 Mz 20,13) To je namreč ena izmed podlag za preganjanje homoseksualnih moških v preteklosti in je tudi sedaj. Včasih jih je cerkev pobijala, danes pa jih diskriminira, ker jih pobijati ne more več. Nadalje mora katoliška cerkev izpolnjevati naslednje biblijske besede: »Ne izkoriščaj svojega bližnjega in ne ropaj ga.« (3 MZ 19,13) in »Nikar ne izkoriščajte drug drugega.« (3 Mz 52,10-21) Torej ne sme nikogar izkoriščati ali podpirati izkoriščanje. Zavrniti mora izkoriščevalski družbeni sistem, npr. kapitalizem, in se boriti za pravičen sistem in to za tisti, ki temelji na izpolnjevanju 10 Božjih zapovedi in Jezusovega Govora na gori, saj je to temelj Jezusovega nauka – Nanj pa katoliška cerkev ves čas prisega. Seveda pa mora biti cerkev s svojimi kleriki in laiki na vrhu izpolnjevanja teh visokih moralno-etičnih norm, ki so iz pravičnosti. To pa bo slej ali prej pripeljalo do odprave revščine.

Ali se bo katoliška cerkev opravičila in povrnila škodo, ki jo je storila ter odpravila vzroke, ki so pripeljali do s strani cerkve povzročenega krivičnega stanja in s tem početjem nehala? Verjetnost je zelo majhna, praktično je ni. Zato je jasno, da so papeževe besede samo predstava za javnost in naivne ter briljanten blef. Kot ponavadi in nič drugega. Stvari pa bodo potekale po starem naprej: diskriminacija gejev se bo nadaljevala, izkoriščanje bo teklo dalje, bogastvo cerkve se bo povečevalo, kar velja tudi za revščino, vojne se bodo nadaljevale in živa bitja umirala, svet bo vedno bolj propadal, trpljenje bo še hujše …

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , , , ,

Grafit na ljubljanski stolnici

Dodaj komentar 15.03.2016 Vlado Began

Na fasadi ljubljanske stolnice sv. Nikolaja so v torek (8.3.2016) opazili velik grafit z napisom: »Cerkev, marš iz moje maternice.« Škof Franc Šuštar iz ljubljanske nadškofije je med drugim za Radio Ognjišče dejal: »Z žalostjo smo opazili danes zjutraj grafit na steni ljubljanske stolnice. (…) Upam, da to ni izraz koga, ki se zaveda kaj dela, saj je to res sovražni govor in izraz osebne stiske ter tudi izraz lastnega umazanega srca, sovražnega do kristjanov.« (http://radio.ognjisce.si/sl/176/slovenija/20028) Oglasil se je tudi Svet katoliških laikov Slovenije (SKLS), ki »izraža zaskrbljenost zaradi napadov na miroljubno javno izpovedovanje vere v Sloveniji«, saj so neznanci z grafiti popisali fasado ljubljanske stolnice z napisom: »Cerkev marš iz moje maternice,« frančiškanske cerkve Marijinega oznanjenja z grafitom: »RKC ven iz naših vagin,« in zid nasproti Ginekološke klinike UKC z napisom: »Omejimo moč RKC ne pravic žensk.« Po mnenju SKLS »vsebina grafitov kaže na nasprotovanje stališču Katoliške Cerkve, ki zagovarja spoštovanje človekovega življenja in dostojanstva od naravnega spočetja do naravne smrti«. (http://katoliska-cerkev.si/odzivi-na-versko-nestrpnost-v-ljubljani)

Zakaj cerkev spoštuje človekovo življenje od naravnega spočetja do naravne smrti, kot to trdi SKLS? Iz spoštovanja do človekovega življenja kot vrednote same po sebi ali zaradi česa drugega? Jasno je, da katoliške cerkve življenje kot vrednota sama po sebi v principu sploh ne zanima. Če bi spoštovala človekovo življenje zaradi človeka samega, potem ne bi zagovarjala ubijanja v »pravičnih vojnah«, ki so seveda pravične, če so v interesu cerkve, ali smrtne kazni, ki jo še izrekajo številne države. Ki tudi kršita s strani cerkve zatrjevano spoštovanje pravice do naravne smrti. Mnogo vojakov katoliške vere v tem času na Bližnjem vzhodu ali drugje pobija ljudi pa je papež tiho. Za cerkev je pomembno samo to, da se rodi čimveč ljudi. Da čimveč ljudi postane član cerkve in deluje za njene interese – torej, da širi in brani katoliško vero vsepovsod in ob vsakem času. Samo to je zanjo pomembno. Spoštovanje človekovega življenja in dostojanstva od naravnega spočetja do naravne smrti je za katoliško cerkev samo krinka, v katero zavije oz. skrije svoje prave interese. To pa sta oblast in bogastvo. Bog je ne zanima. Tudi njega uporablja za svoje satanske cilje. Če bi se cerkvi res šlo za človekovo življenje od naravnega spočetja dalje do naravne smrti, potem bi k splavu pristopila na povsem drugačen način in ne z grožnjo izobčenja, torej z odhodom v večni pekel, kjer vladata večno trpljenje in večna ločenost od Boga. Seveda bi vsem katolikom tudi prepovedala sodelovanje v kakršni koli vojni, iz svojega katekizma bi odstranila podporo smrtni kazni, ki jo še imajo nekatere države, biblijo pa bi očistila nasilja, sovraštva in pozivov k ubijanju.

Škof Šuštar je v zvezi z grafitom na ljubljanski stolnici menil, da gre za sovražni govor in sovraštvo do kristjanov. Ali gre res za sovražni govor ali ne, je stvar ocene posameznika, nesporno pa je, da je prvak v sovražnem govoru in sovraštvu do drugače mislečih in drugače verujočih ravno katoliška cerkev. V njenem temeljnem verskem spisu, to je bibliji, kar mrgoli pozivov k pobijanju drugačnih. In to velja še danes. Še danes je potrebno pobijati geje, prešuštnike in prešuštnice, krivoverce, tiste, ki udarijo ali preklinjajo svoje starše, čarovnice, tiste, ki ne poslušajo duhovnikov … Cerkveni bog namreč pravi: »Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!« (5 Mz 13,1) In temu sledijo kleriki. Npr. papež Leon I., papež pa je po cerkvenem nauku praktično nezmotljiv, je katolikom prepovedal vsakršno druženje z nekatoliki in zahteval, da jih uničujejo. Nekatolikov se je potrebno izogibati »kot strupa, ki prinaša smrt! Prezirajte jih, izogibajte se jih in ne govorite z njimi,« je rekel. In še eden najpomembnejših cerkvenih učiteljev Tomaž Akvinski, ki je dejal: »V takšni vojni sovražnike z mirno vestjo daviti, ropati, žgati je krščansko in delo ljubezni.« Da ne bi kdo mislil, da je to samo priporočilo, je katoliška cerkev med izobčence uvrstila tudi tiste, ki ne sprejmejo celotnega cerkvenega izročila, bodisi napisanega bodisi nenapisanega. (Vera cerkve, str. 56) Ne gre torej za priporočila, temveč za ukaze!

Tudi če so grafiti na cerkvenih stavbah sovražni govor, to sploh ni primerljivo s sovražnim govorom katoliške cerkve, ki je celo del njenega verskega nauka. Avtor tega sovražnega govora je po cerkvenem nauku bog. Katoliška cerkev ima prav. Seveda gre za boga, toda boga podzemlja in ne Boga Stvarnika, Boga ljubezni in miru. Bog podzemlja pa je satan. In temu cerkev s svojim sovražnim govorom, in seveda tudi sovražnimi dejanji, služi. Od vsega začetka, torej kakšnih 1500 let.

Žalostno je, da država ne zahteva od katoliške cerkve, da iz svojega nauka odstrani sovražni govor oz. sovraštvo do drugače mislečih in verujočih. Žalostno je tudi, da jo celo financira, se z njo »brati« in ji v bistvu streže spredaj in zadaj. Kako dolgo bo država še hlapec cerkve?

Še nekaj: Kakšen je odnos katoliške cerkve do islama? Sovražen ali ljubezenski? Papež Benedikt XVI., sedaj zaslužni papež, je leta 2005 na predavanju na univerzi v Regensburgu citiral več kakor šeststo let staro izjavo bizantinskega cesarja Manuela II. v pogovoru s perzijskim učenjakom: »Pokažite mi, kaj je Mohamed prinesel novega, in našli boste samo slabo in nečloveško, kakšen je predpis, naj se vera, ki jo je pridigal, širi z mečem.« (Delo, 16.9 2006) Odnos cerkve do islama je to torej jasen. Gre za sovraštvo! Pa seveda ne od leta 2005 dalje, temveč to traja že stoletja. Posledice tega sovraštva so vidne tudi v današnjem času: moderne križarske vojne na Bližnjem vzhodu s posledico begunsko krizo. Uničevanje islamskega sveta na praktično vsakem koraku. Ker pa se nobena energija ne izgubi, se vse vrača in plača.

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , , , ,

Nazaj


Iskalnik

Koledar

Maj 2022
P T S Č P S N
« Apr    
 1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
3031  

Najnovejše objave

Kategorije

Objave po mesecih

RSS