Dvolični papež govori o miru, podpira pa vojne

Dodaj komentar 7.01.2021 Vlado Began

V Vatikanu so decembra 2020 objavili poslanico papeža Frančiška ob 54. svetovnem dnevu miru, ki se obhaja 1. januarja 2021. Naslov poslanice je Kultura skrbi kot pot miru. Gre za poslanico, ki ima kar okoli 3.000 besed, pri čemer je zanimivo, da se beseda mir v različnih variantah pojavi samo približno 30-krat.

Med drugim je papež v poslanici glede miru zapisal naslednje: »Kultura skrbi kot skupno, solidarno in soudeleženo prizadevanje za zaščito ter pospeševanje dostojanstva in dobrega vseh, kot pripravljenost, da se bomo zanimali, da bomo pozorni na sočutje, spravo in ozdravljenje, na medsebojno spoštovanje in vzajemno sprejemanje, predstavlja prednostni način za graditev miru.« Ali se res potrebujejo nove poti miru? Ali ni že od vsega začetka dana pot miru? Kako se ta pot imenuje? Imenuje se Deset Božjih zapovedi. Te zapovedi so pot k miru in mir sam. Seveda ne kot besede, temveč kot dejanja v konkretnem življenju. Do miru vodijo npr. zapovedi Ne ubijaj, Ne kradi, Ne pričaj po krivem, Ne prešuštvuj in druge. O Božjih zapovedih v poslanici ni govora. Zakaj ne? Ali papež ne ve, da je edina pot do miru izpolnjevanje Božjih zapovedi in da vse drugo vodi proč od miru? Ali kultura skrbi, ki naj bi po papežu predstavljala prednostni način za graditev miru, res vodi k miru? Če bi slonela na uresničevanju Desetih Božjih zapovedih vsekakor, toda papež o Božjih zapovedih v poslanici sploh ne govori. Očitno te zapovedi zanj niso pomembne. Koga potem on zastopa? Boga miru, torej Boga Stvarnika in Kristusa, ali koga drugega? Bistvo miru je torej znano in zanj ni treba izdajati nekih leporečnih poslanic. Vsebina miru je preprosta in se sestoji, kot že navedeno, iz 10 Božjih zapovedi, torej Ne ubijaj, Ne kradi … Če se izpolnjujejo te zapovedi, ne more biti vojn in drugih nemirnih situacij.

Papež tudi pravi: »Na številnih koncih sveta potrebujemo novih poti miru, ki vodijo k celjenju ran, potrebujemo mojstre miru, pripravljeni na začetek zdravljenja in obnovljenega srečanja z domiselnostjo in drznostjo.« Poti do miru ni več, temveč je samo ena, ker je tudi resnica samo ena in ne več. Ta pot so že omenjane Božje zapovedi in te izpolnjuje »mojster« miru. Ali je papež mojster miru? Mogoče reči, da je on eden izmed zadnjih, ali celo zadnji, za katerega bi bilo mogoče reči, da je »mojster« miru. Zakaj? Zato ker podpira vojne, zato ker podpira biblijske smrtne kazni za razne moralne prekrške in zato, ker je proti človekovim pravicam, npr. pravici do življenja, do svobode, vključno s svobodo vesti in veroizpovedi, podpira pa tudi morjenje živali in uničevanje narave. Je tudi proti demokraciji, saj je cerkev ena najbolj nedemokratičnih institucij – cerkveni laiki so namreč po nauku katoliške cerkve podrejeni klerikom ter jih morajo poslušati in ubogati, sicer so kaznovani, celo z »duhovno« smrtno kaznijo, to je s cerkvenim večnim peklom. Katoliški laiki so tako v bistvu podložniki klera. Zanimivo je to, kar je rekel papež Pij XI. leta 1930 in sicer: »Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način.«

Kar želiš, da drugi storijo, stori ti prvi, izhaja iz zlatega pravila, ki ga uči tudi papež. Če papež druge poziva k miru, bi moral biti on prvi, ki bi mir živel. Pa ga res živi? V zvezi s tem sta zanimivi naslednji izjavi. Nekdanji jezuit grof Hoensbroch je dejal: »Papeži so bili stoletja na vrhu morilskega in krvavega sistema, ki je poklal več ljudi, povzročil več kulturnih in socialnih pustošenj kot katerakoli vojna, kot katerakoli epidemija, v imenu Boga in v imenu Jezusa Kristusa.« In še lord Acton, katoliški zgodovinar: »Papeži niso bili samo morilci velikega stila, temveč so umor naredili tudi za pravno načelo krščanske cerkve in pogoj za odrešitev.« Ali je s sedanjim papežem in njegovimi bližnjimi predhodniki kaj drugače? Zanimiva pa je tudi izjava nemškega zgodovinarja Karlheinza Deschnerja, ki je dejal, da na svetu ni organizacije, ki bi bila v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini rimsko-katoliška cerkev.

Katoliška cerkev že od leta 1968 prvi dan v novem letu obhaja kot svetovni dan miru. Papeži pozivajo k miru in molitvam za mir. Vedno več je katolikov in vedno več je njihovih molitev za mir. Toda kakšno je stanje na svetu? Vedno več je nasilja in vojn. Vedno več je molitev za mir in vedno več nemira! Zakaj? Kakšno moč ima papeževa molitev za mir, če npr. zjutraj moli za mir, popoldne pridiga o Božji zapovedi Ne ubijaj, zvečer pa podpre vojaški napad na neko islamsko državo. Torej podpre nemir in vojno z ubijanjem ljudi in živali ter uničevanjem narave. Moli za mir, podpira pa nemir in vojno! Ali je verodostojen in zaupanja vreden? Ali je sedanji papež kaj drugačen?

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , ,

Grafit na ljubljanski stolnici

Dodaj komentar 15.03.2016 Vlado Began

Na fasadi ljubljanske stolnice sv. Nikolaja so v torek (8.3.2016) opazili velik grafit z napisom: »Cerkev, marš iz moje maternice.« Škof Franc Šuštar iz ljubljanske nadškofije je med drugim za Radio Ognjišče dejal: »Z žalostjo smo opazili danes zjutraj grafit na steni ljubljanske stolnice. (…) Upam, da to ni izraz koga, ki se zaveda kaj dela, saj je to res sovražni govor in izraz osebne stiske ter tudi izraz lastnega umazanega srca, sovražnega do kristjanov.« (http://radio.ognjisce.si/sl/176/slovenija/20028) Oglasil se je tudi Svet katoliških laikov Slovenije (SKLS), ki »izraža zaskrbljenost zaradi napadov na miroljubno javno izpovedovanje vere v Sloveniji«, saj so neznanci z grafiti popisali fasado ljubljanske stolnice z napisom: »Cerkev marš iz moje maternice,« frančiškanske cerkve Marijinega oznanjenja z grafitom: »RKC ven iz naših vagin,« in zid nasproti Ginekološke klinike UKC z napisom: »Omejimo moč RKC ne pravic žensk.« Po mnenju SKLS »vsebina grafitov kaže na nasprotovanje stališču Katoliške Cerkve, ki zagovarja spoštovanje človekovega življenja in dostojanstva od naravnega spočetja do naravne smrti«. (http://katoliska-cerkev.si/odzivi-na-versko-nestrpnost-v-ljubljani)

Zakaj cerkev spoštuje človekovo življenje od naravnega spočetja do naravne smrti, kot to trdi SKLS? Iz spoštovanja do človekovega življenja kot vrednote same po sebi ali zaradi česa drugega? Jasno je, da katoliške cerkve življenje kot vrednota sama po sebi v principu sploh ne zanima. Če bi spoštovala človekovo življenje zaradi človeka samega, potem ne bi zagovarjala ubijanja v »pravičnih vojnah«, ki so seveda pravične, če so v interesu cerkve, ali smrtne kazni, ki jo še izrekajo številne države. Ki tudi kršita s strani cerkve zatrjevano spoštovanje pravice do naravne smrti. Mnogo vojakov katoliške vere v tem času na Bližnjem vzhodu ali drugje pobija ljudi pa je papež tiho. Za cerkev je pomembno samo to, da se rodi čimveč ljudi. Da čimveč ljudi postane član cerkve in deluje za njene interese – torej, da širi in brani katoliško vero vsepovsod in ob vsakem času. Samo to je zanjo pomembno. Spoštovanje človekovega življenja in dostojanstva od naravnega spočetja do naravne smrti je za katoliško cerkev samo krinka, v katero zavije oz. skrije svoje prave interese. To pa sta oblast in bogastvo. Bog je ne zanima. Tudi njega uporablja za svoje satanske cilje. Če bi se cerkvi res šlo za človekovo življenje od naravnega spočetja dalje do naravne smrti, potem bi k splavu pristopila na povsem drugačen način in ne z grožnjo izobčenja, torej z odhodom v večni pekel, kjer vladata večno trpljenje in večna ločenost od Boga. Seveda bi vsem katolikom tudi prepovedala sodelovanje v kakršni koli vojni, iz svojega katekizma bi odstranila podporo smrtni kazni, ki jo še imajo nekatere države, biblijo pa bi očistila nasilja, sovraštva in pozivov k ubijanju.

Škof Šuštar je v zvezi z grafitom na ljubljanski stolnici menil, da gre za sovražni govor in sovraštvo do kristjanov. Ali gre res za sovražni govor ali ne, je stvar ocene posameznika, nesporno pa je, da je prvak v sovražnem govoru in sovraštvu do drugače mislečih in drugače verujočih ravno katoliška cerkev. V njenem temeljnem verskem spisu, to je bibliji, kar mrgoli pozivov k pobijanju drugačnih. In to velja še danes. Še danes je potrebno pobijati geje, prešuštnike in prešuštnice, krivoverce, tiste, ki udarijo ali preklinjajo svoje starše, čarovnice, tiste, ki ne poslušajo duhovnikov … Cerkveni bog namreč pravi: »Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!« (5 Mz 13,1) In temu sledijo kleriki. Npr. papež Leon I., papež pa je po cerkvenem nauku praktično nezmotljiv, je katolikom prepovedal vsakršno druženje z nekatoliki in zahteval, da jih uničujejo. Nekatolikov se je potrebno izogibati »kot strupa, ki prinaša smrt! Prezirajte jih, izogibajte se jih in ne govorite z njimi,« je rekel. In še eden najpomembnejših cerkvenih učiteljev Tomaž Akvinski, ki je dejal: »V takšni vojni sovražnike z mirno vestjo daviti, ropati, žgati je krščansko in delo ljubezni.« Da ne bi kdo mislil, da je to samo priporočilo, je katoliška cerkev med izobčence uvrstila tudi tiste, ki ne sprejmejo celotnega cerkvenega izročila, bodisi napisanega bodisi nenapisanega. (Vera cerkve, str. 56) Ne gre torej za priporočila, temveč za ukaze!

Tudi če so grafiti na cerkvenih stavbah sovražni govor, to sploh ni primerljivo s sovražnim govorom katoliške cerkve, ki je celo del njenega verskega nauka. Avtor tega sovražnega govora je po cerkvenem nauku bog. Katoliška cerkev ima prav. Seveda gre za boga, toda boga podzemlja in ne Boga Stvarnika, Boga ljubezni in miru. Bog podzemlja pa je satan. In temu cerkev s svojim sovražnim govorom, in seveda tudi sovražnimi dejanji, služi. Od vsega začetka, torej kakšnih 1500 let.

Žalostno je, da država ne zahteva od katoliške cerkve, da iz svojega nauka odstrani sovražni govor oz. sovraštvo do drugače mislečih in verujočih. Žalostno je tudi, da jo celo financira, se z njo »brati« in ji v bistvu streže spredaj in zadaj. Kako dolgo bo država še hlapec cerkve?

Še nekaj: Kakšen je odnos katoliške cerkve do islama? Sovražen ali ljubezenski? Papež Benedikt XVI., sedaj zaslužni papež, je leta 2005 na predavanju na univerzi v Regensburgu citiral več kakor šeststo let staro izjavo bizantinskega cesarja Manuela II. v pogovoru s perzijskim učenjakom: »Pokažite mi, kaj je Mohamed prinesel novega, in našli boste samo slabo in nečloveško, kakšen je predpis, naj se vera, ki jo je pridigal, širi z mečem.« (Delo, 16.9 2006) Odnos cerkve do islama je to torej jasen. Gre za sovraštvo! Pa seveda ne od leta 2005 dalje, temveč to traja že stoletja. Posledice tega sovraštva so vidne tudi v današnjem času: moderne križarske vojne na Bližnjem vzhodu s posledico begunsko krizo. Uničevanje islamskega sveta na praktično vsakem koraku. Ker pa se nobena energija ne izgubi, se vse vrača in plača.

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , , , ,