Cerkveni Pohod za življenje 2021

Dodaj komentar 3.10.2021 Vlado Began

V Ljubljani je 2. oktobra 2021 potekal tretji Pohod za življenje, tokrat pod geslom »Človekovo življenje je nedotakljivo«. S tem pohodom so udeleženci opozarjali na pravice nerojenih oz. splavljenih otrok in izražali nasprotovanje splavu. Pohoda se je udeležil tudi ljubljanski nadškof Stanislav Zore, ki je dejal, da »ne pozabimo na tisto temeljno pravico, to pa je človekova pravica do življenja. Kot pravi papež, od rojstva do naravne smrti.«.

Katoliška cerkev že ves čas nasprotuje splavu in se bori za njegovo prepoved, vsem ženskam, ki splavijo pa grozi s prekletstvom in večnim peklom. Meni namreč, da je splav nerojenega otroka uboj in da je človeško življenje sveto od spočetja do naravne smrti. Kaj je bistvo cerkvene borbe za življenje otroka? Ali res to, kar cerkev zatrjuje, torej da je človeško življenje sveto od spočetja do naravne smrti? Jasno je, da ne. Katoliške cerkve ne zanima življenje kot takšno, kot vrednota sama po sebi, njo zanima otrok, ki ga lahko po rojstvu uporabi kot objekt za doseganje svojih ciljev. Otroka pred splavom reši zato, da ga lahko potem uporabi za svoje interese. Kako to gre? Sprva ga krsti kot dojenčka in ga s tem veže nase, saj ji mora biti pokoren, nato mora ta otrok kot odrasla oseba gmotno in drugače podpirati cerkev ter se boriti za njene interese, tudi kot v vojak v vojnah, ki jih cerkev opredeli kot pravične. Otroka, ki ga cerkev reši pred splavom, ga potem kot odraslega žrtvuje v tudi vojnah, ki jih vodijo cerkveno indoktrinirane države predvsem proti islamu. Tega je namreč cerkev opredelila kot zlo, ki ga je treba odstraniti. Za doseganje teh interesov cerkev pred splavom rešenega otroka zlorabi celo tako, da mu »odvzame« življenje. Sprva reši življenje, nato pa ga odvzame! To je človekova pravica življenja po cerkveno!

Poleg tega pa uradni katoliški nauk vsebuje mnogo pozivov oz. celo ukazov, ki so proti človeškemu življenju. Biblija namreč predvideva smrtno kazen za večje število moralnih prekrškov. Pobiti je potrebno homoseksualce, prešuštnike, otroke, ki udarijo starše, sinove, ki starše ne poslušajo, tiste, ki ne poslušajo duhovnika … Pozivov k ubijanju, torej smrtnih kazni, je v bibliji na desetine in ker je biblija v celoti še danes veljavna, je jasno, da so veljavne tudi smrtne kazni. Ali so omenjeni cerkveni pozivi na ubijanje ljudi spoštovanje človeškega življenja oz. del pravice do življenja od rojstva do naravne smrti, kar zagovarja nadškof Zore? In seveda drugi katoliki!

Cerkev zagovarja ubijanje ljudi, čeprav kleriki s papežem na čelu s prižnic grmijo Ne ubijaj! Ali ne gre pri tem za veliko dvoličnost: po eni strani cerkev trdi, da se zavzema za spoštovanje človekovega življenja od spočetja do naravne smrti, po drugi strani pa poziva k ubijanju ljudi. Ali ne gre za cerkveno dvoličnost na kvadrat!

Katoliški cerkvi ni mar za človekovo življenje, še manj za živalsko, njej so važni samo interesi. Zanje žrtvuje vse. Zato je njeno govorjenje o svetosti in nedotakljivosti življenja navadna hinavščina. Seveda to velja tudi glede borbe proti splavu. O svetosti in nedotakljivosti življenja katoliške cerkve marsikaj pove tudi naslednja misel nemškega zgodovinarja Deschnerja: na svetu ni organizacije, ki bi bila od antike do sedaj, še posebno v 20-tem stoletju, tako obremenjena z zločini, kot rimsko-katoliška cerkev.

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , ,

Kardinal Parolin: politika služi človeku in družbi. Ali res?

Dodaj komentar 4.09.2021 Vlado Began

Na 16. Blejskem strateškem forumu je sodeloval tudi vatikanski državni tajnik Parolin, ki je med drugim govoril o politiki, pri čemer je ponovil misel papeža Pavla VI. o tej temi in ta se glasi: »Politika je najvišja oblika služenja človeku in družbi«.

Ali je politika res oblika služenja človeku in družbi, kot to trdi cerkveni funkcionar, in to celo najvišja? Kakšno služenje človeku in družbi je politika, je dobro razvidno iz primera Afganistan. Tam je ameriška politika pustila za sabo preko 200.000 smrti, ki so neposredno povezani z vojaško okupacijo Afganistana, med njimi je tisoče otrok in žensk; tam je ameriška politika zapravila preko 2.000 milijard dolarjev davkoplačevalskega denarja; tam je ameriška politika uničevala kulturo in okolje …; tam je sedaj več 100.000 beguncev, ki bodo slej ali prej potrkali tudi na vrata krvave evropske politike, ki je obilno sodelovala v uničevanju in pobijanju v Afganistanu. Tudi v Iraku, ki ga je ameriška politika napadla leta 2003 je umrlo ali bilo poškodovanih več 100.000 ljudi in več milijonov beguncev. In pri tem krvavem uničevanju Iraka s strani ameriške politike so sodelovale tudi mnogi politiki evropskih držav.

Ali je ameriška politika z omenjenimi dejanji res služila človeku in družbi? Ali so služili človeku in družbi tudi evropski politiki, ki so podpirali krvave ameriške politike? Da bi služil družbi in človeku tako, da bi ju uničeval, bi bilo absurdno. Mogoče pa sta ameriška in evropska politika služila komu drugemu? Mogoče satanu, če bi se izrazil religiozno, glede na to, da je o politiki kot najvišji obliki služenja človeku in družbi govoril predstavnik cerkve. Kajti uničevanje ljudi in družbe je lastnost satanskih sil in ne Boga, ki je dejal Ne ubijaj. In takšnih primerov služenja ljudem in družbi, torej njihovega uničevanja, je po svetu ogromno: Irak, Sirija, Libija, Palestina … V Afganistanu in Iraku je sodelovala tudi slovenska vojska, ki jo je tja poslala politika. Komu je tam služila slovenska politika? Komu so služili vojaki, ki so druge učili, kako se ubija ljudi?

Kaj pa vatikanska politika? Ali je ta politika res najvišja oblika služenja človeku in družbi, kot to pravita papež Pavel VI. in kardinal Parolin? Kdor jima verjame, je zelo naiven. Vatikanska politika je zelo krvava. Blagoslovila je krvavo ameriško politiko v Afganistanu in Iraku, blagoslavljala je mnoge krvave režime v preteklosti, tudi sedaj blagoslavlja orožje in vojne, seveda ne več direktno, temveč na bolj prefinjene načine, da se ne bi razkrinkala, kajti javno govori o miru, podpira pa vojne. Posebej tiste, ki so naperjene proti islamu, kajti po cerkvenem nauku muslimani nimajo pravice do obstoja in jih je zato potrebno uničiti. Zato ni čudno, da je znani nemški zgodovinar Karlheinz Deschner dejal, da na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini kot rimsko-katoliška cerkev«. In ti zločini se v 21. stoletju nadaljujejo.

Mogoče je, da politika v kakšni zadevi služi ljudem, toda v principu je proti ljudem in družbi. Zgodovina to potrjuje. Sprega cerkvene in posvetne politike pušča za sabo potoke krvi, krvi tistih, ki naj bi jim služila. Zato so besede papeža Pavla VI. o politiki kot najvišji obliki služenja ljudem in družbi navaden cerkveni blef in zavajanje ljudi. In kardinal Parolin vse to širi naprej. Komu služi? Komu služi cerkev?

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , , ,

Dvolični papež govori o miru, podpira pa vojne

Dodaj komentar 7.01.2021 Vlado Began

V Vatikanu so decembra 2020 objavili poslanico papeža Frančiška ob 54. svetovnem dnevu miru, ki se obhaja 1. januarja 2021. Naslov poslanice je Kultura skrbi kot pot miru. Gre za poslanico, ki ima kar okoli 3.000 besed, pri čemer je zanimivo, da se beseda mir v različnih variantah pojavi samo približno 30-krat.

Med drugim je papež v poslanici glede miru zapisal naslednje: »Kultura skrbi kot skupno, solidarno in soudeleženo prizadevanje za zaščito ter pospeševanje dostojanstva in dobrega vseh, kot pripravljenost, da se bomo zanimali, da bomo pozorni na sočutje, spravo in ozdravljenje, na medsebojno spoštovanje in vzajemno sprejemanje, predstavlja prednostni način za graditev miru.« Ali se res potrebujejo nove poti miru? Ali ni že od vsega začetka dana pot miru? Kako se ta pot imenuje? Imenuje se Deset Božjih zapovedi. Te zapovedi so pot k miru in mir sam. Seveda ne kot besede, temveč kot dejanja v konkretnem življenju. Do miru vodijo npr. zapovedi Ne ubijaj, Ne kradi, Ne pričaj po krivem, Ne prešuštvuj in druge. O Božjih zapovedih v poslanici ni govora. Zakaj ne? Ali papež ne ve, da je edina pot do miru izpolnjevanje Božjih zapovedi in da vse drugo vodi proč od miru? Ali kultura skrbi, ki naj bi po papežu predstavljala prednostni način za graditev miru, res vodi k miru? Če bi slonela na uresničevanju Desetih Božjih zapovedih vsekakor, toda papež o Božjih zapovedih v poslanici sploh ne govori. Očitno te zapovedi zanj niso pomembne. Koga potem on zastopa? Boga miru, torej Boga Stvarnika in Kristusa, ali koga drugega? Bistvo miru je torej znano in zanj ni treba izdajati nekih leporečnih poslanic. Vsebina miru je preprosta in se sestoji, kot že navedeno, iz 10 Božjih zapovedi, torej Ne ubijaj, Ne kradi … Če se izpolnjujejo te zapovedi, ne more biti vojn in drugih nemirnih situacij.

Papež tudi pravi: »Na številnih koncih sveta potrebujemo novih poti miru, ki vodijo k celjenju ran, potrebujemo mojstre miru, pripravljeni na začetek zdravljenja in obnovljenega srečanja z domiselnostjo in drznostjo.« Poti do miru ni več, temveč je samo ena, ker je tudi resnica samo ena in ne več. Ta pot so že omenjane Božje zapovedi in te izpolnjuje »mojster« miru. Ali je papež mojster miru? Mogoče reči, da je on eden izmed zadnjih, ali celo zadnji, za katerega bi bilo mogoče reči, da je »mojster« miru. Zakaj? Zato ker podpira vojne, zato ker podpira biblijske smrtne kazni za razne moralne prekrške in zato, ker je proti človekovim pravicam, npr. pravici do življenja, do svobode, vključno s svobodo vesti in veroizpovedi, podpira pa tudi morjenje živali in uničevanje narave. Je tudi proti demokraciji, saj je cerkev ena najbolj nedemokratičnih institucij – cerkveni laiki so namreč po nauku katoliške cerkve podrejeni klerikom ter jih morajo poslušati in ubogati, sicer so kaznovani, celo z »duhovno« smrtno kaznijo, to je s cerkvenim večnim peklom. Katoliški laiki so tako v bistvu podložniki klera. Zanimivo je to, kar je rekel papež Pij XI. leta 1930 in sicer: »Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način.«

Kar želiš, da drugi storijo, stori ti prvi, izhaja iz zlatega pravila, ki ga uči tudi papež. Če papež druge poziva k miru, bi moral biti on prvi, ki bi mir živel. Pa ga res živi? V zvezi s tem sta zanimivi naslednji izjavi. Nekdanji jezuit grof Hoensbroch je dejal: »Papeži so bili stoletja na vrhu morilskega in krvavega sistema, ki je poklal več ljudi, povzročil več kulturnih in socialnih pustošenj kot katerakoli vojna, kot katerakoli epidemija, v imenu Boga in v imenu Jezusa Kristusa.« In še lord Acton, katoliški zgodovinar: »Papeži niso bili samo morilci velikega stila, temveč so umor naredili tudi za pravno načelo krščanske cerkve in pogoj za odrešitev.« Ali je s sedanjim papežem in njegovimi bližnjimi predhodniki kaj drugače? Zanimiva pa je tudi izjava nemškega zgodovinarja Karlheinza Deschnerja, ki je dejal, da na svetu ni organizacije, ki bi bila v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini rimsko-katoliška cerkev.

Katoliška cerkev že od leta 1968 prvi dan v novem letu obhaja kot svetovni dan miru. Papeži pozivajo k miru in molitvam za mir. Vedno več je katolikov in vedno več je njihovih molitev za mir. Toda kakšno je stanje na svetu? Vedno več je nasilja in vojn. Vedno več je molitev za mir in vedno več nemira! Zakaj? Kakšno moč ima papeževa molitev za mir, če npr. zjutraj moli za mir, popoldne pridiga o Božji zapovedi Ne ubijaj, zvečer pa podpre vojaški napad na neko islamsko državo. Torej podpre nemir in vojno z ubijanjem ljudi in živali ter uničevanjem narave. Moli za mir, podpira pa nemir in vojno! Ali je verodostojen in zaupanja vreden? Ali je sedanji papež kaj drugačen?

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , ,

Grafit na ljubljanski stolnici

Dodaj komentar 15.03.2016 Vlado Began

Na fasadi ljubljanske stolnice sv. Nikolaja so v torek (8.3.2016) opazili velik grafit z napisom: »Cerkev, marš iz moje maternice.« Škof Franc Šuštar iz ljubljanske nadškofije je med drugim za Radio Ognjišče dejal: »Z žalostjo smo opazili danes zjutraj grafit na steni ljubljanske stolnice. (…) Upam, da to ni izraz koga, ki se zaveda kaj dela, saj je to res sovražni govor in izraz osebne stiske ter tudi izraz lastnega umazanega srca, sovražnega do kristjanov.« (http://radio.ognjisce.si/sl/176/slovenija/20028) Oglasil se je tudi Svet katoliških laikov Slovenije (SKLS), ki »izraža zaskrbljenost zaradi napadov na miroljubno javno izpovedovanje vere v Sloveniji«, saj so neznanci z grafiti popisali fasado ljubljanske stolnice z napisom: »Cerkev marš iz moje maternice,« frančiškanske cerkve Marijinega oznanjenja z grafitom: »RKC ven iz naših vagin,« in zid nasproti Ginekološke klinike UKC z napisom: »Omejimo moč RKC ne pravic žensk.« Po mnenju SKLS »vsebina grafitov kaže na nasprotovanje stališču Katoliške Cerkve, ki zagovarja spoštovanje človekovega življenja in dostojanstva od naravnega spočetja do naravne smrti«. (http://katoliska-cerkev.si/odzivi-na-versko-nestrpnost-v-ljubljani)

Zakaj cerkev spoštuje človekovo življenje od naravnega spočetja do naravne smrti, kot to trdi SKLS? Iz spoštovanja do človekovega življenja kot vrednote same po sebi ali zaradi česa drugega? Jasno je, da katoliške cerkve življenje kot vrednota sama po sebi v principu sploh ne zanima. Če bi spoštovala človekovo življenje zaradi človeka samega, potem ne bi zagovarjala ubijanja v »pravičnih vojnah«, ki so seveda pravične, če so v interesu cerkve, ali smrtne kazni, ki jo še izrekajo številne države. Ki tudi kršita s strani cerkve zatrjevano spoštovanje pravice do naravne smrti. Mnogo vojakov katoliške vere v tem času na Bližnjem vzhodu ali drugje pobija ljudi pa je papež tiho. Za cerkev je pomembno samo to, da se rodi čimveč ljudi. Da čimveč ljudi postane član cerkve in deluje za njene interese – torej, da širi in brani katoliško vero vsepovsod in ob vsakem času. Samo to je zanjo pomembno. Spoštovanje človekovega življenja in dostojanstva od naravnega spočetja do naravne smrti je za katoliško cerkev samo krinka, v katero zavije oz. skrije svoje prave interese. To pa sta oblast in bogastvo. Bog je ne zanima. Tudi njega uporablja za svoje satanske cilje. Če bi se cerkvi res šlo za človekovo življenje od naravnega spočetja dalje do naravne smrti, potem bi k splavu pristopila na povsem drugačen način in ne z grožnjo izobčenja, torej z odhodom v večni pekel, kjer vladata večno trpljenje in večna ločenost od Boga. Seveda bi vsem katolikom tudi prepovedala sodelovanje v kakršni koli vojni, iz svojega katekizma bi odstranila podporo smrtni kazni, ki jo še imajo nekatere države, biblijo pa bi očistila nasilja, sovraštva in pozivov k ubijanju.

Škof Šuštar je v zvezi z grafitom na ljubljanski stolnici menil, da gre za sovražni govor in sovraštvo do kristjanov. Ali gre res za sovražni govor ali ne, je stvar ocene posameznika, nesporno pa je, da je prvak v sovražnem govoru in sovraštvu do drugače mislečih in drugače verujočih ravno katoliška cerkev. V njenem temeljnem verskem spisu, to je bibliji, kar mrgoli pozivov k pobijanju drugačnih. In to velja še danes. Še danes je potrebno pobijati geje, prešuštnike in prešuštnice, krivoverce, tiste, ki udarijo ali preklinjajo svoje starše, čarovnice, tiste, ki ne poslušajo duhovnikov … Cerkveni bog namreč pravi: »Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!« (5 Mz 13,1) In temu sledijo kleriki. Npr. papež Leon I., papež pa je po cerkvenem nauku praktično nezmotljiv, je katolikom prepovedal vsakršno druženje z nekatoliki in zahteval, da jih uničujejo. Nekatolikov se je potrebno izogibati »kot strupa, ki prinaša smrt! Prezirajte jih, izogibajte se jih in ne govorite z njimi,« je rekel. In še eden najpomembnejših cerkvenih učiteljev Tomaž Akvinski, ki je dejal: »V takšni vojni sovražnike z mirno vestjo daviti, ropati, žgati je krščansko in delo ljubezni.« Da ne bi kdo mislil, da je to samo priporočilo, je katoliška cerkev med izobčence uvrstila tudi tiste, ki ne sprejmejo celotnega cerkvenega izročila, bodisi napisanega bodisi nenapisanega. (Vera cerkve, str. 56) Ne gre torej za priporočila, temveč za ukaze!

Tudi če so grafiti na cerkvenih stavbah sovražni govor, to sploh ni primerljivo s sovražnim govorom katoliške cerkve, ki je celo del njenega verskega nauka. Avtor tega sovražnega govora je po cerkvenem nauku bog. Katoliška cerkev ima prav. Seveda gre za boga, toda boga podzemlja in ne Boga Stvarnika, Boga ljubezni in miru. Bog podzemlja pa je satan. In temu cerkev s svojim sovražnim govorom, in seveda tudi sovražnimi dejanji, služi. Od vsega začetka, torej kakšnih 1500 let.

Žalostno je, da država ne zahteva od katoliške cerkve, da iz svojega nauka odstrani sovražni govor oz. sovraštvo do drugače mislečih in verujočih. Žalostno je tudi, da jo celo financira, se z njo »brati« in ji v bistvu streže spredaj in zadaj. Kako dolgo bo država še hlapec cerkve?

Še nekaj: Kakšen je odnos katoliške cerkve do islama? Sovražen ali ljubezenski? Papež Benedikt XVI., sedaj zaslužni papež, je leta 2005 na predavanju na univerzi v Regensburgu citiral več kakor šeststo let staro izjavo bizantinskega cesarja Manuela II. v pogovoru s perzijskim učenjakom: »Pokažite mi, kaj je Mohamed prinesel novega, in našli boste samo slabo in nečloveško, kakšen je predpis, naj se vera, ki jo je pridigal, širi z mečem.« (Delo, 16.9 2006) Odnos cerkve do islama je to torej jasen. Gre za sovraštvo! Pa seveda ne od leta 2005 dalje, temveč to traja že stoletja. Posledice tega sovraštva so vidne tudi v današnjem času: moderne križarske vojne na Bližnjem vzhodu s posledico begunsko krizo. Uničevanje islamskega sveta na praktično vsakem koraku. Ker pa se nobena energija ne izgubi, se vse vrača in plača.

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , , , ,


Iskalnik

Koledar

Oktober 2021
P T S Č P S N
« Sep    
 123
45678910
11121314151617
18192021222324
25262728293031

Najnovejše objave

Kategorije

Objave po mesecih

RSS