Papež je prišel na kraj zločina

1 komentar 7.03.2021 Vlado Began

Papež Frančišek se mudi na obisku v Iraku, v državi, ki je bolj ali manj uničena s strani »krščanskega« zahoda. Kot je znano, je to državo leta 2003 napadla koalicija z ZDA na čelu in to pod pretvezo, da Irak razvija orožje za množično uničevanje, kar se je kasneje izkazalo za laž. Tega orožja namreč v Iraku nikoli niso našli. Napadalci so zrušili iraško vlado in postavili prehodno upravo, leta 2005 pa so izvedli volitve. Ameriška vojska se je iz Iraka umaknila decembra 2011. Po invaziji so se začeli vrstiti spopadi med koalicijskimi silami in uporniki, ki so prerasli v državljansko vojno, nemiri pa trajajo še zdaj.

Napad na Irak je podprl papež Janez Pavel II., vojaško posredovanje v Iraku pa je tudi papež Frančišek v določenih okoliščinah opredelil kot upravičeno. Iz tega je jasno razvidno, da je katoliška cerkev podprla vojaški napad ZDA in njenih vazalov na muslimansko državo. S tem je cerkev sokriva za vse žrtve, trpljenje in uničevanje, ki se je dogajalo in se še dogaja v Iraku. Čeprav cerkev uči Božje zapovedi Ne ubijaj, Ne kradi … pa jih sama na veliko krši, kar je razvidno tudi iz podpore vojaškemu napadu na Irak. Novodobni »krščanski« križarji pod ideološkim vodstvom cerkve so napadli muslimane, ki jih je papež Benedikt XVI. opredelil kot zlo. Ta je namreč leta 2006 napadel islam v svojem znanem govoru na predavanju na univerzi v Regensburgu, kjer je citiral več kakor šeststo let staro izjavo bizantinskega cesarja Manuela II. v pogovoru s perzijskim učenjakom: »Pokažite mi, kaj je Mohamed prinesel novega, in našli boste samo slabo in nečloveško, kakšen je predpis, naj se vera, ki jo je pridigal, širi z mečem.« Seveda pa to ni prvi napad katoliške cerkve na muslimane, spomniti se je treba samo križarskih vojn iz srednjega veka pa še kaj drugega.

Posledice napada na Irak so močno čutili tudi tam živeči pripadniki raznih biblijskih cerkva, med njimi tudi katoličani. Mnogo njih je bilo pobitih, ranjenih, pregnanih … Njihovo število v Iraku se je zelo zmanjšalo. Katoliška cerkev je torej s podporo napadu na Irak škodovala tudi lastnim vernikom in ne samo muslimanom. Očitno lastni verniki zanjo niso bistveni, važni so politični interesi. Cerkev za svoje satanske interese ne žrtvuje samo nekatolikov, temveč tudi lastne vernike.

Potovanje papeža Frančiška v Irak je torej papeževo potovanje na kraj cerkvenega zločina, kajti kot že navedeno, ima katoliška cerkev velik delež krivde v uničevanju Iraka. Na njeni vesti so tisoči in tisoči mrtvih ali ranjenih odraslih in otrok, uničena naselja ter seveda tudi narava. Zato je Irak še en primer z dolgega spiska cerkvenih zločinov. Znani nemški zgodovinar Karlheinz Deschner dejal, da na svetu ni organizacije, ki bi bila v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20­tem stoletju tako obremenjena z zločini kot rimskokatoliška cerkev. Cerkveni zločini se očitno niso ustavili v prejšnjem stoletju, temveč se nadaljujejo tudi v 21. stoletju.

Papež Frančišek je ob prihodu v Irak v uvodnem govoru 5. marca 2021 dejal: »Prihajam kot spokornik, ki nebesa in brate prosi odpuščanje za mnoga uničenja in krutosti …« Ali je papež s temi besedami priznal cerkveni delež in krivdo v uničevanju Iraka? Kakšno pokoro nosi papež oz. cerkev, saj Frančišek sam sebe imenuje spokornik? Te ni videti! Predvsem ni videti spokornih dejanj. Jezus namreč pravi, tega pa po lastnih besedah zastopa papež, da se ljudje spoznajo po dejanjih in ne besedah. Zato so papeževe besede o spokorniku samo piar, predstava za javnost, s katero želi papež izboljšati cerkveno podobo v muslimanskem svetu. To velja tudi za njegove besede, da prihaja »kot romar miru v imenu Kristusa, vladarja miru«, kajti te papeževe besede so veliko zasmehovanje Jezusa, Kristusa in s tem bogokletje, saj je bil Jezus proti vsaki vojni – znane so namreč njegove besede, da ljubite svoje sovražnike in kdor prime za meč, bo z mečem pokončan. Cerkev pa podpre vsako nasilje in vojno, ki je v njeno korist in ta v Iraku je vsekakor bila, saj je oslabila muslimanski svet, ki bi se ga katoliška cerkev rada znebila. Muslimani namreč nimajo pravice do obstoja, meni cerkev. Koga zastopa katoliška cerkev: pacifista Jezusa ali vojaka satana?

Papež Frančišek se je že takoj ob prihodu srečal z iraškim predsednikom vlade, malo kasneje pa tudi s predsednikom Iraka, drugimi predstavniki oblasti in diplomatskim zborom. Verniki so prišli na vrsto kasneje, saj ti za cerkev predstavljajo samo kmete na šahovnici. To kaže na sprego cerkve in posvetne oblasti, ki ljudem in naravi ne prinese ničesar dobrega. Zgodovina je polna takšnih primerov.

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , ,

Papež proti miru?

Dodaj komentar 3.01.2016 Vlado Began

Papež Frančišek se je ob dnevu miru, ki ga cerkev obhaja 1. januarja, s poslanico obrnil na javnost. V njej med drugim poziva k odpravi smrtne kazni, k odpuščanju dolgov najrevnejšim državam, k usmiljenju in solidarnosti …

Zanimivo je, da papež druge poziva k odpravi smrtne kazni, čeprav sam podpira to kazen, kar izhaja iz katoliškega katekizma. Ali ne bi bilo pošteno, da bi prvo spremenil lasten katekizem, odpravil podporo smrtni kazni in šele nato druge pozval k odpravi te kazni? Ali ni smisel zlatega pravila, da kar pričakuješ od drugih, storiš sam prvi – zlato pravilo pa oznanja tudi papež? Da ne omenjam smrtnih kazni, ki jih papež podpira in izhajajo iz biblije kot kazen za kršitev določenih cerkvenih moralnih pravil. Gre za desetine smrtnih obsodb »nepokornih«. Zakaj jih ne odpravi, če je proti smrtni kazni? Mogoče pa podpira smrtno kazen, samo dela se lepega in v javnosti ustvarja vtis, da je proti tej kazni?

Papež poziva k odpravi dolgov za najrevnejše države. Zakaj cerkev, ki ima neizmerno bogastvo, ne odkupi teh dolgov ali vsaj del in jih nato odpiše? To bi bila zelo velika pomoč za revne! Zakaj papež poziva druge, sam pa tega ne naredi, čeprav bi lahko? Ali je to božansko ali satansko? Cerkev ima bogastvo, ki je vredno več tisoč milijard evrov, ljudje po svetu pa stradajo in umirajo. Po delih jih boste spoznali, uči papež. Seveda to velja tudi zanj in njegovo cerkev.

Papež poziva k spoštovanju pravice do življenja še nerojenih otrok. Na prvi pogled lepa gesta, toda ozadje je bolj ali manj temno. Mnogi od teh otrok, ki jih cerkev »reši« s prepovedjo splava, s »prisilnim« krstom postanejo njeni člani in morajo zato vsepovsod širiti in braniti katoliško vero. Mnogi od »rešenih« otrok so katoliški vojaki zahodnih držav, ki uničujejo islamski svet, kar cerkev seveda podpira, saj je zanjo islam zlo, ki ga je potrebno odstraniti. Cerkev očitno nerojene otroke rešuje zato, da jih lahko kasneje uporabi za svoje interese. Ne gre se ji za življenje otrok kot takšnih, ne gre se ji za življenje kot vrednoto, temveč je življenje otrok, tudi rešenih pred splavom, sredstvo za zadovoljevanje njenih interesov, predvsem oblastnih in finančnih.

Papež je v poslanici govoril tudi o usmiljenju in solidarnosti. Ali sta Vatikanska mestna država in Sveti sedež sprejela begunce iz vojnih in drugih nemirnih področij? Oba sta namreč državno suverena in bi lahko na svojem ozemlju sprejela mnogo beguncev ter jim ponudila tudi azil oz. državljanstvo? In jih naselila v svojih palačah, kjer se med drugim kitijo mnogi kardinali v več 100 m2 velikih stanovanjih. Ali je cerkev to storila? V medijih o tem ni bilo govora. Druge pozivaš k usmiljenju in solidarnosti, sam pa si neusmiljen in nesolidaren, ali pa zelo, zelo malo.

Katoliška cerkev že od leta 1968 prvi dan v novem letu obhaja kot svetovni dan miru. Papeži pozivajo k miru in molitvam za mir. Vedno več je katolikov in vedno več je njihovih molitev za mir. Toda kakšno je stanje na svetu? Vedno več je nasilja in vojn. Vedno več je molitev za mir in vedno več nemira! Zakaj? Kakšno moč ima papeževa molitev za mir, če npr. zjutraj moli za mir, popoldne pridiga o Božji zapovedi Ne ubijaj, zvečer pa podpre vojaški napad na neko islamsko državo. Torej podpre nemir in vojno z ubijanjem ljudi in živali ter uničevanjem narave. Moli za mir, podpira pa nemir in vojno! Ali je verodostojen in zaupanja vreden?

Kaj je pravi obraz papeža, če tistega na kar poziva druge, ne stori sam? Mir ali nemir oz. vojna? In kaj so potem papeževe poslanice za mir? Resnica ali laž?

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , ,

Cerkev preko beguncev še naprej širi sovraštvo do islama

Dodaj komentar 25.10.2015 Vlado Began

V zvezi z begunsko krizo se je oglasila tudi katoliška cerkev v Sloveniji. V izjavi Poskrbimo za vse brate in sestre (31.8.2015) se slovenski škofje zavzemajo za pomoč vsem beguncem in govorijo o beguncih kot bratih in sestrah. V zvezi z begunci se je oglasil tudi papež, ki je predlagal župnijam, samostanom in drugim cerkvenim organizacijam, naj nudijo gostoljubje vsaj eni družini beguncev. Iz cerkvenih besed bi izhajalo, da so begunci, ki prihajajo v Slovenijo in Evropo bratje in sestre katolikov, bratje in sestre slovenskih škofov, npr. nadškofa Zoreta in Cvikla ter drugih škofov in duhovnikov. Ali je to res?

Večino beguncev predstavljajo muslimani, nekaj pa je tudi pripadnikov biblijskih verskih skupnosti, npr. katolikov. Kakšno je stališče cerkve glede islama?

Katoliška cerkev že ves čas napada islam in muslimanom ne priznava pravice do obstoja. Bistvo cerkvenega nauka izhaja tudi iz besed papeža Benedikta XVI., sedaj upokojenega papeža, ki je v svojem govoru na predavanju na univerzi v Regensburgu leta 2006 citiral več kakor šeststo let staro izjavo bizantinskega cesarja Manuela II.: »Pokažite mi, kaj je Mohamed prinesel novega, in našli boste samo slabo in nečloveško, kakšen je predpis, naj se vera, ki jo je pridigal, širi z mečem.« (Delo, 16. 9. 2006) Za katoliško cerkev je torej islam zlo, vera, ki se širi z mečem. Kako je potrebno ravnati z zlom po nauku katoliške cerkve? »Cerkev ima v moči svoje božje ustanovitve dolžnost, da kar najvestneje varuje zaklad božje vere neokrnjen in nedotaknjen ter da stalno z največjo gorečnostjo čuje nad zveličanjem duš. Zato mora z največjo skrbnostjo odstranjati in izločati vse tisto, kar utegne nasprotovati veri ali kakorkoli postavljati v nevarnost zveličanje duš. – Zaradi tega ima Cerkev na temelju tiste oblasti, katero ji je zaupal njen božji ustanovitelj, ne le pravico, temveč tudi dolžnost, da ne le trpi, marveč da prepoveduje in obsoja katerekoli zmote, če tako zahtevata neokrnjenost vere in zveličanje duš.« To je zapisano v cerkveni knjigi Vera cerkve (str. 203). Zlo je potrebno odstraniti, torej je potrebno odstraniti in izločiti tudi islam, saj nasprotuje katoliški veri. Muslimanske vernike je potrebno, tako katoliška cerkev, tudi tiste, ki so sedaj begunci, izločiti in odstraniti. Kam? Jasno je: v pekel! Kajti »’nihče, ki je zunaj katoliške Cerkve, ne le pogani’, ampak tudi ne Judje ne krivoverci ali od edinosti ločeni (schismatici), ne morejo biti deležni večnega življenja; šli bodo marveč v večni ogenj, pripravljen hudiču in njegovim angelom (Mt 25,41), če se ne bodo pred koncem življenja njej (Cerkvi) priključili (…),« uči katoliška cerkev. (Vera cerkve, str. 202)

Zakaj katoliška cerkev sedaj ne odstranja in izločuje muslimanske begunce ter jih pošilja v pekel? Ker tega ne more, politične in druge razmere ji namreč tega ne dovoljujejo. Poleg tega bi v očeh evropske in svetovne javnosti izpadla kot nečloveška, kot satanska, kot zlo! Zato je izbrala drugo pot, pot, po kateri na prefinjen način širi svoje sovraštvo do islama. Kakšna je ta pot?

V javnih izjavah oz. nastopih katoliški kleriki poudarjajo, da je potrebno pomagati beguncem oz. jih oskrbeti. Toda česa ti kleriki ne pozabijo omeniti zraven? Tega, da se lahko med begunci skrivajo teroristi, tega, da islamisti preganjajo kristjane, tega, da so muslimani v preteklosti hoteli z mečem zavzeti Evropo … Nekaj izjav v zvezi s tem: – »Pri tem pa ne moremo mimo dejstva, da so na Bližnjem vzhodu, v Egiptu in v mnogih drugih državah kristjani posebna tarča verskega fanatizma in nestrpnosti in da gre za poskuse odkritega iztrebljanja krščanske navzočnosti na teh območjih, torej za nedvomen genocid.« To je del že navedene izjave slovenske škofovske konference Poskrbimo za vse brate in sestre. (http://katoliska-cerkev.si/poskrbimo-za-vse-brate-in-sestre) – »Z islamom nimamo tradicije zgolj miroljubnih srečevanj, to vemo vsi. Islam je bil od vsega začetka precej vojaški, kar se vidi tudi po tem, kako hitro se je širil. Nekaj desetletij po tem, ko je bil v arabskem svetu spočet, je že bil v Španiji. Cvetočo krščansko civilizacijo severne Afrike je povozil v nekaj letih. Tu so še turški vpadi. Zato imamo praspomin na islam kot na nekaj, kar se širi z mečem. Ta praspomin je v evropskem človeku močno prisoten. Evropejec je rad islamofob. To besedo uporabljamo kot psovko, ampak jo lahko tudi kot nekakšno definicijo evropskega človeka. Evropejca je strah islama, ker so take zgodovinske izkušnje. Islam je namreč prihajal in bila je vojna. In ker islamski terorizem poleg tega Evropi danes javno napoveduje vojno, se ne smemo čuditi, če ljudi postaja strah.« To je izjavil duhovnik Branko Cestnik v intervjuju o beguncih, mešanju kultur in strpnosti. (http://www.siol.net/novice/rubrikon/siolovintervju/2015/09/brankocestnik.aspx) – »Islamistično grožnjo, ki prihaja iz teh držav, je treba vzeti zelo resno. Pred tem si ne smemo zatiskati oči. Prepričan sem, da so med begunci tudi taki, ki so poslani načrtno. Tisti, ki so v ozadju vsega tega dogajanja, so razmere izkoristili (ni prvič), na kar je treba biti pripravljen. Ne zdi se mi tudi prav, da se ljudi spušča čez schengensko mejo brez dokumentov. Izguba dokumentov se v veliko primerih dogaja načrtno,« pravi moralni teolog, duhovnik dr. Ivan Štuhec. (http://www.siol.net/novice/slovenija/2015/09/zupancicferfilastuhec_maver.aspx)

Tudi katoliški laiki ali indoktriniranci ne zaostajajo. Nekaj njihovih izjav: – »Vstopnica v Slovenijo naj bo krstni list,« pravi sestra poslanke Eve Irgl, sicer študentke teologije. – »jaz ima še bolj radikalno: Dovoliti približevanje meji zgolj na 500m. Ker je več, vse postreliti, Bog bo že poznal svoje.« To je izjava Sebastjana Erlaha, bivšega novinarja katoliškega Radia Ognjišče. Oba citata sta iz http://www.portalplus.si/1054/kako-bi-nas-sestra-poslanke-sds-eve-irgl/ – »Izjava Lejle Irgl v ničemer ni sporna,« je dejal poslanec SDS, cerkvi naklonjene politične stranke, Vinko Gorenjak. (Mladina, 11.9.2015) – »Trdim, da je islamizem duhovna patologija, osnovana na izkrivljeni teologiji, ki vzpostavlja disfunkcionalno kulturo,« pravi Bernard Brščič, ekonomist, ki je blizu cerkvi ali pa je celo del nje. (Demokracija, 27.9.2012) – »Ker – bodimo odkriti – širjenje islamske veroizpovedi v Sloveniji je večji zločin od ‘skrunitve’ Korana, saj se s tem postavljajo temelji terorizma in razdvajanja naroda z dvatisočletno tradicijo krščanstva na naših tleh. Že razdvajanje Slovencev na dve tako različni veroizpovedi je hujskanje h genocidu,« pravi Pavel Ferluga. (Demokracija, 23/2005)

Iz navedenih izjav je razviden hud odpor cerkve do islama. Ta odpor se v bistvu nanaša tudi na islamske begunce iz kriznih in vojnih žarišč. Katoliška cerkev preko svojih klerikov in laikov na prefinjen način krepi strah pred islamom, za katerega je sicer bolj ali manj sama odgovorna. Od strahu pa ni daleč do sovraštva in preko tega do vojne. Od njenih križarskih vojn pa še od prej, do podpore uničevalnim napadom »krščanskega« zahoda (ZDA, Velika Britanija, Francija, Izrael …) na islamske države (Sirija, Libanon, Afganistan, Irak …) v sedanjem času, se vleče cerkvena krvava nit – vse v okviru cerkvene satanske zapovedi uničuj in ubijaj! Katoliška cerkev že ves čas podpira ubijanje muslimanov in uničevanje njihovih dežel, hkrati pa se pritožuje nad preganjanjem in ubijanjem svojih članov na kriznih območjih ter povračilnimi ukrepi muslimanov, ki imajo svoj temelj v stari zavezi. Dvoličnost najvišje vrste!

Katoliška cerkev je torej proti islamskim beguncem, vendar tega odkrito ne pove, temveč to skrije za opozorili pred potencialnimi islamskimi teroristi med begunci, ki naj bi bili načrtno infiltrirani v vrste beguncev. Tudi če je to res, bo »krščanski« zahod dobil samo tisto, kar si zasluži in to po zakonu kar seješ, to žanješ. Seješ nasilje in vojne, dobiš nasilje in vojne. Nič več in nič manj, kajti cerkveni zahod noče prenehati z nasiljem. In se očistiti v smislu nauka Jezusa iz Nazareta. Politiki (Obama, Merkl, Cameron …), sloneč na krvavi biblijski ideologiji uničujejo dalje. In Vatikan s papežem na čelu jih ves čas podpira.

Če bi katoliška cerkev res bila za beguncev v smislu nauka Jezusa iz Nazareta, ne bi stalno opozarjala na islamske teroriste in druge »nevarnosti« v zvezi z islamom, kajti varnost državljanov je stvar države in ne katoliške cerkve.

Ob tem je potrebno jasno poudariti, da proti beguncem niso kristjani, torej tisti, ki ne samo v besedah, temveč tudi v delih sledijo Jezusu iz Nazareta. Katoliki, protestanti in drugi pripadniki biblijske ideologije pač niso tisti, ki bi v delih sledili Jezusu in so zato proti drugače verujočim ali mislečim.

Zgoraj omenjena škofovska izjava je tako še en blef in predstava za javnost. Škofje lepo govorijo, važna pa so dejanja, kajti po dejanjih jih boste spoznali, uči cerkev. Dejanj pa ni zaslediti.

Jezus: »Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti, tujec sem bil in me niste sprejeli, nag sem bil in me niste oblekli, bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali.‹ (…) Tedaj jim bo odgovoril: ›Resnično, povem vam: Kolikor niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili.‹ Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje.« (Mt 25,31-46) Ali ni Jezus škofom in drugim klerikom, ki imajo bratstvo in spoštovanje drugih samo na jeziku, napovedal, seveda po cerkveni bibliji, večni pekel?

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , ,


Iskalnik

Koledar

Oktober 2021
P T S Č P S N
« Sep    
 123
45678910
11121314151617
18192021222324
25262728293031

Najnovejše objave

Kategorije

Objave po mesecih

RSS