Ali je papež v katekizmu res odpravil smrtno kazen?

Dodaj komentar 9.09.2018 Vlado Began

Mediji so poročali, da je papež Frančišek spremenil katoliški katekizem in v njem smrtno kazen v luči evangelija označil za nedopustno, saj napada nedotakljivost in dostojanstvo osebe. Papež še pravi, da je bila uporaba smrtne kazni s strani legitimne oblasti po pravilno izpeljanem procesu, dolgo časa primeren odgovor na težo nekaterih zločinov in sprejemljivo sredstvo; danes pa je vedno bolj živa zavest, da se ne izgubi dostojanstvo osebe niti takrat, ko je nekdo zagrešil najtežje zločine. Cerkev si bo odločno prizadevala za odpravo smrtne kazni po vsem svetu, še piše v prenovljenem katekizmu.

Zanimivo je to, da je papež šele sedaj »ugotovil«, torej po skoraj 2000 letih, da je smrtna kazen napad na nedotakljivost in dostojanstvo osebe. Ali pred tem pri tej kazni ni šlo za napad na nedotakljivost in dostojanstvo osebe? Ali šele sedaj smrtna kazen pomeni napad na omenjeni vrednoti, prej pa ni. Več tisoč let je cerkev zagovarjala smrtno kazen in jo tudi izvrševala, sedaj pa kar naenkrat pravi, da je nedopustna. Isti dogodek, ocena dogodka pa diametralno nasprotna. Ali je bil papež prej neveden in ni ugotovil, da smrtna kazen pomeni napad na dostojanstvo in nedotakljivost osebe? O tem bi bilo dvomiti, saj je papež sveti oče in tudi Kristusov namestnik na zemlji, seveda vse po cerkvenem nauku, in zato pozna resnico glede smrtne kazni. Na to nakazuje tudi navedba v spremenjenem katekizmu, da cerkev v luči evangelija uči, da »je smrtna kazen nedopustna, saj napada nedotakljivost in dostojanstvo osebe«. Evangelij pa papež pozna že več tisoč let in ga tudi uči. Zato tudi ve, da je smrtna kazen napad na nedotakljivost in dostojanstvo osebe, še posebej, ker uči tudi zapoved Ne ubijaj. Zato se tudi lahko postavi vprašanje, zakaj sedaj kar naenkrat preobrat in je smrtna kazen postala nedopustna. Ali zadaj stoji kakšen poseben razlog?

Dejstvo je, da se podoba cerkve v javnosti slabša. Cerkvena pedofilija (kleriška in laiška), finančni škandali, povezave z mafijo, kritike zaradi izjemnega cerkvenega bogastva, krvava cerkvena zgodovina in sedanjost … so dejstva, ki mečejo vedno slabšo luč na cerkev. Zato papež dela marsikaj, da bi v javnosti izboljšal podobo svoje cerkve. Opravičuje se zaradi kleriške pedofilije in cerkvenih zločinov v preteklosti, odstranjuje klerike iz duhovniške službe, hoče reformirati vatikansko kurijo in cerkvene finance … Mogoče je tudi zaradi tega papež spremenil cerkveni nauk in proglasil smrtno kazen za nedopustno. Da bi torej izboljšal podobo katoliške cerkve v javnosti in jo tudi približal modernim tokovom. Ti cerkvi niso posebej naklonjeni, vendar jih mora papež s »stisnjenimi ustnicami« sprejeti, da ni še slabše. Ali bi bilo mogoče torej reči, da je cerkev spremenila oceno smrtne kazni iz interesnih razlogov – ker ji pač to koristi. Dokler ji je smrtna kazen koristila, z njo se je namreč znebila nezaželenih oseb, jo je imela za koristno, sedaj pa je postala cokla in se je je treba znebiti. Ali ni preobrat torej posledica cerkvene sebičnosti in zato je zelo vprašljiva cerkvena utemeljitev preobrata, da je danes vedno bolj živa zavest, da se ne izgubi dostojanstvo osebe niti takrat, ko nekdo zagreši najtežje zločine. To je sicer res, toda v tem primeru je to samo krinka, da cerkev na za javnost sprejemljiv način pojasni spremembo stališča. Če bi se cerkvi resnično šlo za človeka, bi sploh ne bi imela smrtne kazni in jo tudi ne bi že od vsega začetka podpirala. Kajti cerkev že ves čas dobro ve, da je smrtna kazen, torej umor človeka, kršitev in napad na človekovo dostojanstvo in nedotakljivost. Preobrat v odnosu do smrtne kazni je torej samo zaradi piarovskih in političnih razlogov in ne zaradi tega, ker bi papeža resnično skrbelo za usodo ljudi oz. ker bi ga skrbelo za njihovo dostojanstvo in nedotakljivost. Zanimivo je, da je smrtno kazen proglasil za nedopustno, ni pa je prepovedal. Zakaj ne? Vse zgoraj navedeno se nanaša na smrtno kazen, ki jo predpisuje in izreka posvetna pravna država in ne cerkev. Sprememba katekizma se ne dotika drugih smrtnih kazni, ki jih izreka ali podpira katoliška cerkev. To pa pomeni, da te kazni ostajajo v veljavi.

Papež je namreč v katekizmu spremenil samo 2267. člen, kjer je bilo govora o smrtni kazni, ki jo izrekajo legitimne oblasti. Gre torej za smrtno kazen, ki jo imajo posvetne države. Vatikanska »posvetna« država je smrtno kazen odpravila že pred desetletji, toda smrtne kazni ni odpravil Sveti sedež. V katoliški cerkvi smrtna kazen obstaja dalje in je papež s spremembo omenjenega člena katekizma ni odpravil. V katekizmu smiselno piše, da se nedolžnega in pravičnega ne sme ubiti. Ubije se torej lahko dolžnega in nepravičnega. Če je nekdo dolžan ali nepravičen, je lahko po katoliškem nauku kaznovan s smrtno kaznijo. Ker je v cerkvi v tem smislu mnogo nepravičnih ali dolžnikov, ima ta mnogo smrtnih kazni. Te je treba izvesti nad homoseksualci, prešuštniki, nad tistimi, ki ne poslušajo duhovnikov, nad tistimi, ki udarijo starše … V bibliji npr. piše: »Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica.« (3 Mz 20,10), »Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo.« (2 Mz 21,15). V cerkvenem nauku je več deset smrtnih kazni zaradi kršitve moralnih načel in te je določil Bog – seveda po cerkvenem nauku. Kako razumeti vse to, je odgovoril cerkveni bog, ko je rekel: »Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!« (5 Mz 13,1) Cerkev ne samo da podpira, temveč celo ukazuje izvrševanje smrtnih kazni nad kršitelji njene morale. Ker pa politična situacija ni takšna, da bi cerkev lahko izvrševala te kazni, tega sedaj ni. Če se ta spremeni, pa lahko hitro zopet zagorijo grmade. Cerkev podpira »smrtno kazen« tudi v primeru »pravičnih« vojn, kar izhaja iz njenega katekizma. Uboj vojaka v vojni je tudi neke vrste smrtna kazen. Vojak je namreč s smrtjo kaznovan zaradi tega, ker je proti nasprotni vojski. Če bi bil z njo, do smrti ne bi prišlo.

Zanimivo je, da papež v 2267. členu govori, da je smrtna kazen nedopustna zaradi tega, ker napada nedotakljivost in dostojanstvo osebe in ne zaradi tega, ker bi bila to kršitev Božje zapovedi Ne ubijaj. Zanimivo pa je tudi to, da verska smrtna kazen in ubijanje v vojni, kar vse zagovarja cerkev, ni napad na nedotakljivost in dostojanstvo ubitega, niti ni kršitev zapovedi Ne ubijaj. Vsakemu, ki malce razmisli, je jasno, da je to huda kršitev nedotakljivosti in dostojanstva ubitega. Ter seveda omenjene zapovedi, saj ta nima nobenih izjem. Besedna zveza Ne ubijaj je namreč jasna – nikogar se ne sme ubiti. Ubijanje, ki ga zagovarja cerkev, nima nič skupnega z Bogom Stvarnikom, temveč je rezultat ponarejanja biblije s strani klera in to po ukazu boga podzemlja. To podpira tudi papež. Bog katoliške cerkve je nekaj povsem drugega kot krščanski Bog Stvarnik. Kot že ime pove, ta ustvarja in ne uničuje, kot to dela cerkev. Bog se ne spreminja (Da, jaz, GOSPOD, se ne spreminjam …) (Mal 3,6) in je zato njegova zapoved Ne ubijaj absolutna in ne relativna, kot to uči cerkev. Katoliki niso kristjani, saj ne sledijo absolutnemu pacifistu Jezusu, temveč papežu, ki podpira ubijanje in uničevanje družbe in narave.

Ob vsem tem je še zanimivo, da papež druge poziva k odpravi smrtne kazni, sam pa noče odpraviti cerkvenih smrtnih kazni. Ali ne bi bilo pošteno, da bi v skladu z zlatim pravilom sprva spremenil lasten nauk, odpravil cerkvene smrtne kazni in šele nato druge pozval k odpravi te kazni? Zato je jasno, da papežev izrek posvetne smrtne kazni za nedopustno, kot že navedeno, navaden ceneni piar, s katerim želi izboljšati podobo cerkve, ki je praktično vsak dan slabša. In to mu očitno pri mnogih uspeva, med njimi so tudi znani intelektualci. Kar je žalostno. Ali je papež verodostojen, če tega, kar pričakuje od drugih, sam ne stori? In s tem krši zlato pravilo, o katerem pogosto govori.

Za konec še nekaj. Papež Frančišek je marca 2015 sprejel na avdienco tričlansko delegacijo Mednarodne komisije proti smrtni kazni. Delegaciji je izročil pismo, katerega bistvo je, da je proti smrtni kazni. Nekaj papeževih navedb iz tega pisma: - smrtna kazen je kruta in nečloveška - na svetu ni zločina, ki bi moral biti kaznovan s smrtno kaznijo - tudi morilec ima človeško dostojanstvo - smrtna kazen je neuspeh države - smrtna kazen ne zadosti pravičnosti, temveč spodbuja maščevanje - skrita smrtna kazen je dosmrtna ječa - papež zavrača smrtno kazen pravne države - papež želi svet, kjer smrtna kazen ne obstaja. Čeprav je papež Frančišek že leta 2015 govoril proti smrtni kazni, je šele leta 2018 spremenil katekizem in »odpravil« smrtno kazen posvetnih držav. Potreboval je torej več kot tri leta, da je v katekizem zapisal nekaj stavkov, ki pomenijo »odpravo« državne smrtne kazni. Zakaj tako počasi?

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , ,

Škofje pozivajo na volitve v državni zbor

Dodaj komentar 10.06.2018 Vlado Began

V Dnevniku (4.6.2018) je bil objavljen članek Po maši v ljubljanski stolnici: »Po žene je treba domov, da ne bodo spet komunisti zmagali«, v katerem je bilo navedeno, da se je župnik druge jutranje maše v ljubljanski stolnici na dan volitev dotaknil državnozborskih volitev in pozval kristjane, da se udeležijo volitev in volijo tiste, ki se zavzemajo za pravičnost in življenje, za družine in otrok … Na volitve pa je pozivala tudi Slovenska škofovska konferenca. Ta je med drugim dejala, da imata vsak državljan in kristjan dolžnost in pravico, da se udeležita volitev.
Škofje očitno menijo, da je udeležba na volitvah obvezna! Ali je res tako? Vsekakor ne! Volitve v Sloveniji niso državljanska dolžnost, temveč samo pravica volivca, kar je razvidno tudi iz slovenske ustave. Ali škofje ne poznajo ustave? Malo verjetno. Mogoče se delajo nevedne! Pa učijo zapoved Ne laži. Torej, vsakdo sam odloča, ali bo šel na volitve ali ne.
Škofje tudi pravijo, da je udeležba na volitvah krščanska dolžnost. Tudi to ne drži, saj je udeležba na volitvah lahko dolžnost katolikov, nikakor pa ne kristjanov. Kristjani so namreč že izvolili svojega »poslanca oz. stranko« in to je Jezus, Kristus. Njemu sledijo v besedah in dejanjih in zato ne potrebujejo še nekega zunanjega poslanca ali predsednika, še najmanj pa takšnega, ki bi bil katolik. Jezus je jasno rekel, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta – seveda velja to tudi za tiste, ki uresničujejo njegove besede: »Sledite mi«. Papeža, kardinalov, škofov … in mnogih drugih katolikov ni med graditelji notranjega kraljestva – ni jih med tistimi, ki sledijo Jezusu. So pa med tistimi, ki bolj ali manj s krvjo ali nasiljem že ves čas gradijo zunanje kraljestvo. Kajti znano je, kaj uči katoliška cerkev in kaj dela? Vse tisto, kar z Jezusom iz Nazareta nima nič skupnega. Gradi zunanjo državo oz. kraljestvo polno neizmernega bogastva in blišča z jasno hierarhično strukturo, na čelu katere je celo samoimenovani Kristusov namestnik na Zemlji – papež. In ta, ki ga cerkev imenuje tudi sveti oče, kaznuje in grozi z večnim peklom in večnimi mukami vsem tistim, ki mu ne sledijo. Podpira tudi vojne in ubijanje živih bitij, čeprav uči Ne ubijaj. Kakšno kraljestvo gradi cerkev, je jasno povedal znani nemški zgodovinar Karlheinz Deschner. Rekel je namreč, da na svetu ni organizacije, ki bi bila v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju, tako obremenjena z zločini kot rimsko-katoliška cerkev. Ali po njegovem cerkev gradi kraljestvo zločinov? Kajti cerkev je praktično od vsega začetka obremenjena z zločini. Ali se ti celo stopnjujejo? Kaj ima to skupnega s Kristusom?
Še nekaj je v zvezi s cerkvenim ukazom na volitve zanimivo. V bibliji piše in katoliška cerkev uči naslednje: »Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga.« Če je po cerkvenem nauku vsaka oblast od boga, zakaj potem poziv na volitve. Saj bo »oblast«, ki bo izvoljena, od cerkvenega boga. Pa naj si bo to leva, desna ali mešana – bo od cerkvenega boga. In zakaj potem »križarska vojna« proti levici? In še posebej proti komunizmu, če je bila komunistična oblast od katoliškega boga!
Če bo oblast prevzela leva koalicija, bo to od katoliškega boga. Se bo cerkev tej koaliciji uprla? Ves čas jo namreč kritizira ali celo demonizira. »Kdor se torej upira oblasti, se upira redu, ki ga je določil Bog. Tisti, ki se upirajo, si bodo nakopali obsodbo«, piše v bibliji in tako uči tudi katoliška cerkev. Ali si ne bo katoliška cerkev v Sloveniji nakopala sodbo, če se bo uprla levi koaliciji, dani od cerkvenega boga? Ali bo ta sodba odhod upornih klerikov ali laikov v večni pekel? Torej, izobčenje. V večno trpljenje.
  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , , , ,

Jezus: vegetarijanec, ki je jedel meso!?

Dodaj komentar 26.11.2017 Vlado Began

V javnosti se mnogokrat pojavlja vprašanje, ali je Jezus jedel meso ali je bil vegetarijanec. Eni govorijo, da je jedel meso, drugi, da je bil vegetarijanec. Kdo ima prav: tisti, ki govorijo, da je jedel meso ali tisti, ki pravijo, da je bil vegetarijanec? Mogoče pa imajo prav obojni. Mogoče je Jezus jedel meso in bil kljub temu »pravi« vegetarijanec. Kako je to mogoče, bo vprašal marsikdo. To je vsekakor mogoče in najbolje je, da to razloži kar Jezus, Kristus, sam. V knjigi To je Moja Beseda je namreč zapisano naslednje:

Nadaljevanje je na www.began.si

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , ,

Križniki: denar v zlato namesto revnim

1 komentar 21.02.2017 Vlado Began

V Sloveniji je med drugimi cerkvenimi redovi tudi Križniški red (KR). Gre za red, ki je nastal v 12. stoletju v Sveti deželi v času tretje križarske vojne in bil vse do leta 1929 vojaški red, sedaj pa naj bi bil predvsem dobrodelni kleriški red. Sestavljajo ga tako moški redovniki kot ženske redovnice. Zgodovina tega reda je zelo krvava, saj je sodeloval v mnogih vojnah – v imenu Božje zapovedi Ne ubijaj! so torej križniki morili svoje nasprotnike. V vojnah in v mirnem času je red tako ali drugače pridobil mnogo premoženja. Tako so npr. križniki tudi v Sloveniji pred stoletji dobili obsežne posesti in to v Ljubljani (zemljišče med Ljubljanico, Gradaščico in Gradiščem) in na Dolenjskem. Bili so samostojno gospostvo, ki ni plačevalo nobenih davkov in ni bilo podrejeno ljubljanski občini, na ukaz vladarja pa so se morali odzvati v vojaško službo. Njihovo finančno stanje je bilo vedno ugodno, tako da so lahko na primer leta 1739 odkupili celotno ljubljansko premoženje kranjskega deželnega glavarja. Križniki se sedaj nahajajo v nekaterih krajih Slovenije, njihovo finančno stanje pa je tudi dobro.

Križniškemu redu so po 2. svetovni vojni nacionalizirali nekatere nepremičnine, ki jih sedaj dobiva nazaj ali pa zanje dobiva odškodnino. Križniki so v denacionalizaciji zahtevali vrnitev okoli 1.200 hektarjev odvzetih kmetijskih zemljišč in gozdov, a so jim jih v naravi vrnili približno polovico, za preostanek so dobili odškodnino v obliki državnih obveznic v višini okoli 3,5 milijona EUR. Red je dobil odškodnino v državnih obveznicah tudi za samostan Križanke v Ljubljani in pripadajoče vrtove, ki so sicer ostali Festivalu Ljubljana, nazaj pa je dobil grad Velika Nedelja pri Ormožu. Križniki poleg križevniške cerkve v Ljubljani v denacionalizacijskem postopku zahtevajo še cerkev Sv. Duha v Črnomlju in zemljišče, na katerem je mestni park. Križniški red je iz javnih sredstev v letih 2003 do vključno januar 2017 dobil tudi 1.359.477,41 EUR. Zanimivo je, kdo vse je nakazal križnikom javna sredstva. To so: Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, Ministrstvo za kulturo, Zavod za gozdove Slovenije, Dom upokojencev Ptuj in celo Eles d.o.o. in to kar 358.623,31 EUR. Kaj vse je podlaga denarnih nakazil iz Erarja ni razvidno, razen pri nakazilu s strani Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, kjer je šlo za kmetijske subvencije. Zanimivo: verska skupnost se ukvarja s kmetijstvom!

Križnikom torej ne manjka denarja. Na to kaže tudi dejstvo, da morajo »slovenski« križniki, po besedah njihovega priorja Janka Štamparja, dati Nemčiji za njene projekte po 200.000 EUR skoraj vsako leto. Pa tudi dejstvo, da so v grad Velika Nedelja vložili že 2,5 milijona EUR. Kaj so križniki naredili s 3,5 milijona evrov, ki so jih dobili v obliki državnih obveznic? Prior Križniškega reda Janko Štampar: »Imel sem srečo, da sem ga ob pravem času oplemenitil. Imel sem dobro finančno svetovalko, zato sem vse obveznice prodal in kupil zlato. Takrat je bilo po 16.500 evrov za kilogram, danes je po 33.000 evrov. Ko nam bodo vrnili križevniško cerkev pri ljubljanskih Križankah, bomo zlato pretopili v evre in jo obnovili.« Vsekakor »spretni finančnik«, ki je pozlatil in pomnožil premoženje križnikov. Toda ne z delom, temveč finančno transakcijo. Komu je s to transakcijo služil: Bogu ali mamonu?

Kot piše na spletni strani križnikov, »pravi križnik namreč ne išče sebe, svoje časti in svojih interesov, temveč odpira svoje srce Bogu in bližnjemu.« Če bi križniki srce res odprli Bogu ali ne bi potem prodali svojega imetja in sledili Jezusu, kajti ta je nekemu oblastniku rekel: »Še eno ti manjka: prodaj vse, kar imaš, razdaj ubogim in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« (Lk 18,22) Oblastnik ni sledil Jezusovim besedam. Ali lahko v tem oblastniku prepoznamo križnike, saj ne prodajo svojega gradu, izkupička od prodanih državnih obveznic niso razdelili med uboge, temveč ga bodo, po besedah svojega priorja, uporabili za prenovo križevniško cerkev pri ljubljanskih Križankah, ko jo bodo dobili nazaj. Mnogi katoliki in drugi stradajo in nimajo mnogih osnovnih življenjskih sredstev, križniki pa so denar pretopili v zlato in ga bodo investirali v zidove. Ali je to služenje bližnjemu? Hodijo križniki za Jezusom?

Križniki naj bi zlato, ki ga imajo kot izkupiček od prodaje državnih obveznic, uporabili za obnovo svoje cerkve v Ljubljani pri Križankah, ko jo bodo dobili nazaj. To cerkev pa bo namenjena vojski. »Oddajali jo bomo vojski. Nato zahteva v Sloveniji točno tako cerkev, kot je križevniška, ki ni daleč od središča mesta in ima pred vhodom prostor za parade. Naš vojaški vikar bi postal vojaški škof in Slovenska vojska bi imela v tej cerkvi maše za državo, vsako nedeljo bi bila maša za vojake, v njej bi bile vsaj tri večje proslave na leto,« je dejal prior križnikov Janko Štampar in poudaril, da bi vojski zaračunavali najemnino. Denar bodo križniki torej dali za vojsko. Ali je to Božja volja? Ali je vojska Božja volja? Ali ni rekel Jezus, da kdor prime za meč, bo z mečem pokončan. Pa tudi: ljubite svoje sovražnike! Ali križniki še niso slišali za Božjo zapoved Ne ubijaj? In križniki pravijo, da jih prežema dejavna ljubezen do Boga in da križnik odpira svoje srce Bogu in bližnjemu. Ali ni Nato tisti, ki ubija bitja, ki jih je ustvaril Bog? Ali ni Nato tisti, ki ubija bližnje? Komu služi Nato? In komu križniki? Bogu Stvarniku ali bogu ubijanja in uničevanja? Torej bogu podzemlja! Križniki so očitno vsaj po »duši« še vedno vojaški red, kar pa ni niti čudno, saj so del nasilne in z vojsko zlizane katoliške cerkve. Cerkve, za katero je zgodovinar Karlheinz Deschner rekel: Na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev«.

In za konec. Prior Janko Štampar: »Jaz sem poleg tega redovnik križniškega reda, ki se mora odpovedati imetju. Križniški red namreč temelji na skromnosti.« Ali je milijonsko premoženje križnikov z gradom in zlatom na čelu skromnost in odpoved imetju, o čemer govori prior Štampar? In jadrnica, ki jo poseduje prior?

(Viri citatov na www.began.si)

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , , , ,

Super bogata nadškofija v luči papeževe revne cerkve za revne

Dodaj komentar 26.07.2016 Vlado Began

Pred kratkim (20.6.2016) sta na tiskovni konferenci münchenske nadškofije generalni vikar Beer in finančni direktor Reif javno predstavila premoženje te nadškofije. Premoženje Nadškofije München in Freising (površina 11.998 km²) s sedežem v Münchnu na Bavarskem v Nemčiji, ustanovljena je bila leta 739 v Freisingu, leta 1821 pa je bil škofijski sedež prenesen v München, znaša skupno »neverjetnih« 6,3 milijarde evrov. Ta nadškofija je najbogatejša v Nemčiji in je po vrednosti premoženja primerljiva s čikaško nadškofijo, ki velja za najbogatejšo škofijo na svetu.

Kaj sestavlja premoženje münchenske nadškofije? Po pisanju katoliškega tednika Družina (17.7.2016, avtor članka Slavko Kessler) ima nadškofija 352 stavb, 1500 umetnostnih objektov in 805 zemljišč. Bilanca za leto 2015 je pokazala, da:

  • je vrednost nepremičnin 1,25 milijard evrov
    • je vrednost naložb 1,46 milijarde
    • je na različnih bančnih računih 640 milijonov sredstev
    • je vrednost premoženja treh nadškofijskih skladov 2 milijardi
    • finančne rezerve znašajo 500 milijonov evrov
    • je vrednost sklada za pokojnine duhovnikov 236 milijona evrov
    • je premoženje škofijskega sedeža 56 milijonov
    • so tekoči prihodki 782 milijonov
    • je cerkveni davek 570 milijonov
    • so državne dotacije 106 milijonov, za plače škofov in stolnih kanonikov 22 milijonov
    • je približno polovica prihodkov namenjena plačam uslužbencem
    • gre za socialne projekte 60 milijonov
    • gre za novogradnje in vzdrževanje stavb 100 milijonov
    • gre za pobratene katoliške škofije v Ekvadorju 2 milijona
    • gre za različne projekte v misijonih 4 milijone.

To pa ni vse premoženje nadškofije. Vanj spada še nekaj sto nadarbin in premoženje stolnega kapitlja, deškega semenišča in bogoslovja. To naj bi bilo po besedah generalnega vikarja ovrednoteno v naslednjih letih.

V premoženje Nadškofije München in Freising pa ni zajeto premoženje župnij na območju nadškofije, saj premoženje župnij, teh je v münchenski nadškofiji 752, ne spada neposredno v premoženjsko bilanco nadškofije.

Po pisanju tednika Družina predstavljajo posebnost upravljanja nadškofije »trije skladi, ki naj bi zagotovili nemoteno financiranje dušnega pastirstva, vzgoje in šolstva ter dobrodelnosti. Leta 1995 je bil ustanovljen sklad sv. Antona, ki razpolaga s 680 milijoni evrov. Denar je namenjen za Karitas ter druge dobrodelne ustanove, bolnišnice, domove za starostnike in mladino. Že v 8. stoletju je bil ustanovljen sklad sv. Arbea, ki gospodari s 633 milijoni evrov. Z njimi vzdržujejo 421 vrtcev, 1 osnovno šolo, 14 realk, 5 gimnazij in 2 višji strokovni šoli ter 14 izobraževalnih centrov. Lani ustanovljeni sklad sv. Korbinijana ima 620 milijonov evrov za dušno pastirstvo. V nadškofiji je vsak teden 1700 maš, ki jih obišče 173.000 vernikov.«

Ni bogata samo Nadškofija München in Freising, temveč so to tudi ostale škofije. Npr. škofija Padeborn ima premoženje v vrednosti 4 milijarde evrov, škofija Köln pa za 3,4 milijarde. Pa to ni vse premoženje škofij, vsaj münchenske nadškofije ne. Celotno premoženje vseh treh škofij, tudi tisto, ki je še skrito oz. še ni ovrednoteno, je primerljivo celotni javni porabi v Sloveniji za eno leto. V Nemčiji pa je nekaj več kot 20 škofij. Ali je vrednost premoženja nemških škofij oz. nemške katoliške cerkve več kot je vrednost premoženja celotne Slovenije. O tem ni dvomiti vsaj za vrednost premoženja celotne nemške katoliške cerkve.

Kot že navedeno, premoženje Nadškofije München in Freising ne obsega tudi premoženja župnij, ki so na njem ozemlju. Če bi upoštevali še te, kar bi bilo potrebno in pošteno, bi bilo mogoče premoženje te nadškofije še enkrat večje, torej kakšnih 12 ali 13 milijard evrov, seveda brez tega, kar še ni bilo všteto v nadškofijsko premoženje. Kajti pričakovati je, da so tudi župnije zelo bogate. Če ima vsaka župnija premoženje v vrednosti samo 1 milijon evrov, je to skupaj slabih 800 milijonov. To je zelo malo verjetno, kajti en milijon evrov v nemški katoliški cerkvi ni kakšna posebna vsota. Če je vrednost premoženja povprečne župnije pet milijonov evrov, naraste vrednost celotnega župnijskega premoženja na kakšne 4 milijarde evrov. Velika verjetnost je, da je vrednost premoženja povprečne župnije še večja, pri čemer je seveda potrebno upoštevati, da je na območju nadškofije približno 7000 nepremičnin, ki so v lasti župnij. Tukaj bi bilo treba kot primer, kako bogate so lahko župnije, omeniti primer iz Hamburga, in sicer župnijo sv. Petra. Ta je lastnik sedemnadstropne zgradbe na glavni hamburški trgovski cesti v vrednosti 10 milijonov evrov, pri čemer župnija daje to zgradbo v najem radijski postaji in drugim podjetjem in iz tega pobira ekstra profit. Koliko je takšnih župnij na področju Nadškofije München in Freising? Po vsej verjetnosti mnogo. In kolikšno je njihovo premoženje in iz njega izvirajoč profit? Kaj ima to opraviti z Jezusom, tesarjem in ne bankirjem, ni znano! Koliko je vrednost slovenskega državnega proračuna? Slabih 10 milijard evrov! Ali je münchenska nadškofija premoženjsko močnejša od slovenskega državnega proračuna?

»Ali bomo služili Bogu ali mamonu?« je ob koncu tiskovne konference navzoče vprašal generalni vikar Beer. Odgovor je jasen. Katoliška cerkev že služi mamonu in to vse čas. Super bogata nadškofija München in Freising je tipičen primer tega in z Jezusom iz Nazareta nima nič skupnega, kajti Jezus ni imel nekega posebnega premoženja, če je sploh imel kakšnega. Jezus je bil tesar in se je preživljal s svojim delom. Ni živel na račun države, kot to večinoma dela cerkev, tudi predmetna nadškofija. Jezus je rekel (citati so iz www.biblija.net): »Laže gre namreč kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo.« (Lk 18,25) Ali: »Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu.« (Mt 6,24) In še: »Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo.« (Mt 6,19-21) Ali bo münchenska nadškofija s svojim super ekstremnim premoženjem in svojimi bogatimi kleriki, škof oz. kardinal zasluži mesečno okoli 10.000 evrov nemškega davkoplačevalskega denarja, prišla v nebesa? Ali bo vanj prišla cerkev? Odgovor je zelo jasen! Ali so v nebesih finančni ali drugi premoženjski bogataši?

»Ali veste, kaj je največji problem cerkve v Nemčiji? Ima preveč denarja,« je izjavil papež Ratzinger, ko je bil še kardinal. (http://www.theologe.de/kirchensubventionen_stopp.htm, 21.4.2013). In kaj je kardinal Ratzinger naredil, da bi se ta problem rešil? Torej, da bi imela cerkev v Nemčiji manj denarja? Kaj je naredil Ratzinger kot papež, da bi se ta problem rešil? Nič. Če bi kaj naredil, bi o tem z velikim pompom poročali vsaj cerkveni mediji! Pa ni bilo zaznati. Je pa naredil nekaj drugega. S svojo neaktivnostjo je dopustil, da se je premoženje nemške cerkve povečevalo. Kajti splošno znano dejstvo je, da so bogati vedno bolj bogati in to seveda velja tudi za cerkev. Ta je namreč izredno bogata, saj je njeno premoženje po vsem svetu vredno več tisoč milijard dolarjev, kar pomeni, da je najbogatejša zasebna organizacija na svetu.

Leta 2013 je papež Frančišek izjavil, da si želi revno cerkev za revne ljudi. Kaj je od tega leta naredil, da bi se njegova želja uresničila? Ni znano. Če bi kaj naredil, bi cerkveni mediji pa še kdo drug z velikim pompom poročali o tem. Pa ni poročil. Seveda jih ni, ker ni nič naredil. Zakaj nič ne naredi? Ker je revna cerkev za revne samo njegova želja. In nič drugega. Revna cerkev bo tako ostala samo na ravni želje, torej nečesa, kar se ne bo uresničilo. Papež Frančišek bi namreč lahko takoj po izreku teh besed prešel k dejanjem in bi kot vrhovni upravitelj in oskrbnik celotnega cerkvenega premoženja (kanon 1273 Zakonika cerkvenega prava), torej tudi premoženja nemške katoliške cerkve (škofij, župnij, redov …) ukazal, da se začne s prodajo cerkvenega premoženja. Konkretno bi lahko Nadškofiji München in Freising ukazal, da mora takoj prodati svoje premoženje in postati revna. Če ga odgovorni ne bi ubogali, bi jih zamenjal in jih izobčil. Pa tega ni storil. Zakaj? Ker je revna cerkev samo njegova želja in nič drugega. Besede o revni cerkvi niso bile mišljene resno. Zato je ta njegova izjava velik blef in pesek oči javnosti, ki nasede praktično vsem papeževim visoko donečim besedam. In ga hvali, hvali … in misli, da je papež za revne. Resnica je drugačna: papež je za bogate in tisti, ki je na čelu najbogatejše zasebne organizacije na svetu ni bil nikoli za revne. Če bi bil, verjetno revnih ne bi bilo pa tudi njega ne. Papeževe besede o revni cerkvi za revne imajo tako namen, da polepšajo podobo katoliške cerkve in nič drugega. In dejstvo, da je revna cerkev samo želja papeža Frančiška in nič drugega, dokazuje, da papež želi, da so ljudje še naprej revni. Zakaj? Mogoče zato, ker so reveži lahko baza za takšno ali drugačno cerkveno izkoriščanje.

Če bi cerkev prodala svoje premoženje in postala revna, bi papež bil vodja revne cerkve. Papež, kardinali, škofje in drugi kleriki bi postali revni. Komu od njih je do tega? Zato papež družno s svojimi podrejenimi kleriki deluje v smeri, da bi cerkev ostala še naprej bogata. Govorjenje o revni cerkvi se bo nadaljevalo, večalo pa tudi cerkveno premoženje. Vprašanje je, kako dolgo bo to še trajalo, kajti propad cerkve je oznanjen že v bibliji. V Razodetju v zvezi s padcem Babilona piše: »Pojdi iz njega, ljudstvo moje, da ne boš soudeleženo pri njegovih grehih in da te ne prizadenejo njegove nadloge!« (Raz 18,4) Koga je mislil Janez z Babilonom, je jasno.

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , , , ,

Dobrodelnost z napako

1 komentar 2.07.2016 Vlado Began

V Dnevniku (21.6.2016) je bil opisan primer verne matere geja, sicer upokojene okrožne sodnice in 19 let prostovoljke karitas ter tudi predstavnice te organizacije v katoliškem župnijskem pastoralnem svetu, ki je zaradi svojega javnega zavzemanja za pravice gejev postala nezaželena v lokalni organizaciji karitas. Katoliška cerkev ji je namreč dala vedeti, da ji v tej ni mesta, ker je z javnim nasprotovanjem katoliškemu nauku kršila zakonik cerkvenega prava, ko se je javno zavzemala za pravice gejev.

V omenjenem primeru je katoliška cerkev še enkrat pokazala svojo dvoličnost. Po eni strani trdi, da spoštuje človekove pravice, po drugi strani pa tistega, ki se je javno zavzel za pravico manjšine, konkretno za istospolne, razglasi za nezaželenega v svoji dobrodelni organizaciji karitas. Ta primer tudi dokazuje, da je karitas ustanovljena za širjenje katoliškega nauka in da je dobrodelnost drugotnega pomena. Dobrodelnost je očitno samo krinka za širjenje katoliškega nauka, nauka, ki nasprotuje mnogim človekovim pravicam, npr. pravici do življenja, verski svobodi … Ker je glavni cerkveni cilj evangelizacija družbe, torej obramba in širjenje katoliške vere, velja seveda to tudi za karitas. Bistvo karitasa torej ni pomoč ljudem, temveč obramba in širjenje vere. In vse to podpira slovenska država, ki leto za letom cerkvenim organizacijam karitas, čeprav je po ustavi ločena od cerkve in njenih institucij ter tudi od vere, namenja kar zajetno vsoto davkoplačevalskega denarja. Tako je Slovenska karitas dobila že več milijonov davkoplačevalskega denarja, kar velja tudi Nadškofijsko karitas Maribor, med prejemniki denarja davkoplačevalcev pa so še mnoge druge organizacije karitas. Milijoni davkoplačevalskega denarja se tako stekajo v roke izjemno bogate organizacije, organizacije, ki bi lahko dobrodelnost financirala s svojimi sredstvi pa to raje dela s tujimi. In nato se hvali s svojo dobrodelnostjo, v kateri je njenih sredstev bolj malo.

Cerkev je o verni materi geja sicer dejala, da je bila požrtvovalna, da je lepo sodelovala s karitas, da jo imajo radi in jo cenijo – sama katoliška cerkev torej priznava, da gre za pozitivno osebo. In takšna pozitivna oseba v karitas ni več zaželena, ker je javno nasprotovala katoliškemu nauku glede istospolnih. Ni pa ovire, da bi bil v organizaciji karitas član cerkve, ki bi sicer spoštoval cerkveni nauk o istospolnih, po drugi strani pa bi bil vojak in ubijal v skladu s katoliško doktrino o pravični vojni. Npr. vojak v zahodni koaliciji, ki bi metal bombe in ubijal ljudi, tudi otroke, v Siriji, kar je v boju proti Islamski državi podprla tudi katoliška cerkev. Ali pa upravljalec vojaškega drona, ki v smrt pošilja voditelje IS, torej zahodu in cerkvi sovražne organizacije, npr. muslimane, in njihove spremljevalce, tudi otroke. Oba sta sicer krvavih rok, ker pa sta člana cerkve in spoštujeta ter izvajata njen, tudi krvavi, nauk, sta primerna za karitas. To je pač katoliška cerkev. Ljudje s krvavimi rokami so lahko v organizacijah karitas, tisti, ki se pa zavzemajo za pravice manjšine istospolnih pa ne. S takšnim ravnanjem katoliška cerkev jasno kaže, kdo je in koga zastopa. Ali zastopa Kristusa, ki je bil absoluten pacifist ali zastopa boga vojne in nasilja?

Ima pa verna mati geja srečo, da njen sin gej ne živi v prejšnjih časih, saj bi obstajala velika verjetnost, da bi ga cerkev ubila. Kajti katoliška cerkev istospolnim moškim ne priznava pravice do življenja, saj uči: »Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.« (3 Mz 20,13) To je še vedno veljaven cerkveni nauk, ki izhaja iz biblije in po cerkvi naj bi smrt gejev ukazal njen bog. Vprašanje pa je, kateri bog: Bog Stvarnik, ki pravi Ne ubijaj, ali bog podzemlja, ki uči nasprotno? Jasno je, da bi cerkev, če bi le lahko, izvrševala svoj krvavi nauk glede gejev tudi v sedanjem času. Ker tega ne more, pa na drug način preganja geje.

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , ,

Premestitve klerikov v cerkvi – zopet prikrivanje pedofilije?

Dodaj komentar 19.09.2011 Vlado Began

Po pisanju časnika Večer (17.9.2011) naj bi prišlo v Škofiji Murska Sobota do kadrovskih menjav med kleriki. Da je do menjav res tudi prišlo, je razvidno tudi iz škofijske spletne strani. Tokratne kadrovske menjave med duhovniki niso bile prve, podobne so bile tudi pred kakšnim letom. Takrat je zamenjalo cerkveno delovno mesto kar 18 duhovnikov od 54, kar je povzročilo silovite odmeve med verniki, je še zapisano v Večeru.

Ker je do menjav duhovnikov v omenjeni škofiji prišlo tudi že 1. avgusta letos, torej pred slabima dvema mesecema, se postavlja, zakaj ponovne premestitve? Ali so mogoče zadaj pedofilske afere? Znano namreč je, da je cerkev mnoge pedofilske klerike premeščala iz župnije v župnijo zato, da je prekrila njihovo zločinsko dejavnost in jim tako še nadalje omogočila spolne zlorabe otrok. Mogoče je, da se to dogaja še danes! Ali so med premeščenimi duhovniku v Škofiji Murska Sobota tudi pedofili? Verjetnost obstaja, saj cerkev svoje politike ni spremenila in pedofilske duhovnike še vedno ščiti in jih ne prijavlja državi, čeprav bi jih morala! Zadnji primer Nadškofije Ljubljana to potrjuje.

Po 91. členu Zakona o socialnem varstvu vsaka organizacija, ki pri svojem delu ugotovi ogroženost otroka dolžna o tem obvestiti center za socialno delo na svojem območju. Iz tega izhaja, da mora vsaka organizacija, torej tudi cerkvena, npr. škofija, župnija …, ki pri svojem delu ugotovi, da nek klerik ogroža otroka, npr. kot pedofil, to takoj javiti centru za socialno delo. Ali cerkev in njene organizacije to delajo? Po vsej verjetnosti ne, saj če bi, bi to prišlo v javnost.

Po podatkih same katoliške cerkve naj bi bilo v Sloveniji od 2 do 4 odstotke duhovnikov pedofilov, kar pomeni, da naj bi bilo pri nas, glede na to, da je v Sloveniji okoli 1.000 katoliških duhovnikov, med 20 in 40 duhovnikov storilcev kaznivih dejanj, povezanih s spolno zlorabo otrok. Iz izkušenj je znano, da cerkev v mnogih primerih ni govorila resnice, zaradi česar je mogoče sklepati, da je pedofilskih duhovnikov mnogo več kot to prikazuje cerkev. Znano je, da ima pedofilski storilec več žrtev, povprečno, po podatkih same cerkve, do 8. Obstajajo pa mnogi, ki so jih imeli več kot 10 ali celo več 10 (v tujini).

Med v Škofiji Murska Sobota premeščenimi duhovniki je lahko torej, vsaj teoretično, nekaj pedofilov. Koliko jih je, če so, javnost ne ve, ve pa cerkev, saj, kot to zatrjuje njej visok predstavnik dr. Saje (Mag, 11. 10. 2006), dobro pozna stanje med duhovščino. Zato zagotovo ve kateri kleriki so pedofili. Ve tudi, koliko otrok so ti zlorabili. Ve, pa ne pove, čeprav bi morala državi to takoj povedati, ko bi zaznala ogroženost otroka s strani duhovnika. To je njena dolžnost iz 91. člena že omenjenega Zakona o socialnem varstvu.

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , ,