Kardinal Parolin: politika služi človeku in družbi. Ali res?

Dodaj komentar 4.09.2021 Vlado Began

Na 16. Blejskem strateškem forumu je sodeloval tudi vatikanski državni tajnik Parolin, ki je med drugim govoril o politiki, pri čemer je ponovil misel papeža Pavla VI. o tej temi in ta se glasi: »Politika je najvišja oblika služenja človeku in družbi«.

Ali je politika res oblika služenja človeku in družbi, kot to trdi cerkveni funkcionar, in to celo najvišja? Kakšno služenje človeku in družbi je politika, je dobro razvidno iz primera Afganistan. Tam je ameriška politika pustila za sabo preko 200.000 smrti, ki so neposredno povezani z vojaško okupacijo Afganistana, med njimi je tisoče otrok in žensk; tam je ameriška politika zapravila preko 2.000 milijard dolarjev davkoplačevalskega denarja; tam je ameriška politika uničevala kulturo in okolje …; tam je sedaj več 100.000 beguncev, ki bodo slej ali prej potrkali tudi na vrata krvave evropske politike, ki je obilno sodelovala v uničevanju in pobijanju v Afganistanu. Tudi v Iraku, ki ga je ameriška politika napadla leta 2003 je umrlo ali bilo poškodovanih več 100.000 ljudi in več milijonov beguncev. In pri tem krvavem uničevanju Iraka s strani ameriške politike so sodelovale tudi mnogi politiki evropskih držav.

Ali je ameriška politika z omenjenimi dejanji res služila človeku in družbi? Ali so služili človeku in družbi tudi evropski politiki, ki so podpirali krvave ameriške politike? Da bi služil družbi in človeku tako, da bi ju uničeval, bi bilo absurdno. Mogoče pa sta ameriška in evropska politika služila komu drugemu? Mogoče satanu, če bi se izrazil religiozno, glede na to, da je o politiki kot najvišji obliki služenja človeku in družbi govoril predstavnik cerkve. Kajti uničevanje ljudi in družbe je lastnost satanskih sil in ne Boga, ki je dejal Ne ubijaj. In takšnih primerov služenja ljudem in družbi, torej njihovega uničevanja, je po svetu ogromno: Irak, Sirija, Libija, Palestina … V Afganistanu in Iraku je sodelovala tudi slovenska vojska, ki jo je tja poslala politika. Komu je tam služila slovenska politika? Komu so služili vojaki, ki so druge učili, kako se ubija ljudi?

Kaj pa vatikanska politika? Ali je ta politika res najvišja oblika služenja človeku in družbi, kot to pravita papež Pavel VI. in kardinal Parolin? Kdor jima verjame, je zelo naiven. Vatikanska politika je zelo krvava. Blagoslovila je krvavo ameriško politiko v Afganistanu in Iraku, blagoslavljala je mnoge krvave režime v preteklosti, tudi sedaj blagoslavlja orožje in vojne, seveda ne več direktno, temveč na bolj prefinjene načine, da se ne bi razkrinkala, kajti javno govori o miru, podpira pa vojne. Posebej tiste, ki so naperjene proti islamu, kajti po cerkvenem nauku muslimani nimajo pravice do obstoja in jih je zato potrebno uničiti. Zato ni čudno, da je znani nemški zgodovinar Karlheinz Deschner dejal, da na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini kot rimsko-katoliška cerkev«. In ti zločini se v 21. stoletju nadaljujejo.

Mogoče je, da politika v kakšni zadevi služi ljudem, toda v principu je proti ljudem in družbi. Zgodovina to potrjuje. Sprega cerkvene in posvetne politike pušča za sabo potoke krvi, krvi tistih, ki naj bi jim služila. Zato so besede papeža Pavla VI. o politiki kot najvišji obliki služenja ljudem in družbi navaden cerkveni blef in zavajanje ljudi. In kardinal Parolin vse to širi naprej. Komu služi? Komu služi cerkev?

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , , ,

Pedofilski duhovnik kot »Božji mož«

Dodaj komentar 22.08.2021 Vlado Began

Eden najpomembnejših likov katoliške cerkve je duhovnik. To je druga stopnja zakramenta reda, imenovana tudi prezbiterat. Cerkev pravi, da se ta zakrament podeljuje enkrat za vselej, na osebi pusti neizbrisen pečat in jo za večno označuje, izbrana pa je bila, da bi skupnost vodila k Bogu. Duhovnik opravlja doživljenjsko poslanstvo in služi Kristusu ter po Kristusu vsej krščanski skupnosti, še uči cerkev.[1] Duhovniki so seveda lahko samo moški.

Ali duhovnik res služi Kristusu in po Kristusu, kot to pravi cerkev? Jasno je, da ne, saj Jezus, Kristus ni postavil nobenega duhovnika niti duhovništva kot takega. Nasprotno, bil je proti duhovnikom in dejal je naslednje: »Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Mesija. (Mt 23,8–10) Če kler ne služi Kristusu, komu potem služi?

»Na duhovnike ne smemo gledati kot na druge osebe, saj so dejanja izvedli kot duhovniki. Samo zato, ker so duhovniki, imajo takšen dostop do mladih ljudi,« je dejal nekdanji poljski jezuit Stanislaw Obirek, profesor na Univerzi v Varšavi.[2]

Oblast in moč klera temelji na satanskem

Moč klerikov ne temelji izpolnjevanju nauka Jezusa iz Nazareta in Božjih zapovedih, temveč na nauku, ki je temu nasproten. »Moč« oz. »oblast« kleriške kaste nad verniki temelji na neenakosti, omejitvah, manipulacijah, ustrahovanju, kontroli, mučenju in ubijanju, lažeh, vsiljevanju, kaznovanju in grožnjah z večnim peklom. In seveda na izmišljotini, da je kler zastopnik Jezusa, Kristusa oz. Boga na Zemlji. Cerkveni sistem je hierarhični sistem, kjer je duhovnik nad laikom, škof nad duhovnikom ter papež nad laiki in kleriki, tudi tistimi iz redov in drugih cerkvenih organizacij. Na vrhu te piramide pa je cerkveni kaznovalni bog, ki je za tiste, ki ne sledijo papežu in cerkvenemu nauku pripravil posebno področje, imenovano večni pekel. Tam tisti, ki jih je cerkev izobčila, večno trpijo in nikoli ne bodo videli Boga. Tako pravi katoliška cerkev. Takšnega nasilnega sistema Jezus, Kristus seveda ni postavil. Ali je takšen sistem postavil Bog Stvarnik? Jasno je, da tudi Bog Stvarnik takšnega sistema ni postavil. Kajti postavitev takšnega sistema bi nasprotovala Božjemu nauku.[3] Ker cerkveni sistem ni postavljen od Boga, je postavljen od nekoga drugega. In ta drugi je Božji nasprotnik – to pa je satan. Zato je jasno, da moč klerikov temelji na satanskem in ne Božjem nauku. Seveda to velja tudi za samo katoliško cerkev. Cerkev ne temelji na božanskih pravilih, temveč satanskih. Ali niso zato eden izmed teh temeljev tudi spolne zlorabe otrok in odraslih s strani katoliških duhovnikov? In seveda tudi prikrivanje teh zlorab? Ali ni celo sam papež Frančišek pedofilskih duhovnikov imenoval za orodja satana? Torej kot del demonske države.

Cerkev je hierarhični sistem, kot je že bilo navedeno. »Vsem avtoritarnim institucijam – šoli, internatom, vojski, Cerkvi –, v katerih obstaja izrazita hierarhija, v katerih je moč zunanjega nadzora majhna (možnost uspeha pa tudi), je zloraba zelo blizu. Bolj avtoritarna je institucija, več je zlorab,« meni znani slovenski pravnik dr. Dragan Petrovec.[4] Avtoritarnost v katoliški cerkvi je zelo velika, kar je priznal celo sam papež Pij XI., ki je leta 1930 dejal: »Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način.[5] Ni čudno, če je v katoliški cerkvi toliko takšnih ali drugačnih zlorab. Seveda so spolne zlorabe otrok med najhujšimi.

Kako dolgo ima lahko cerkev moč oz. oblast nad vernikom? Samo tako dolgo, dokler se ji ta podreja!


Odlomek iz knjige KATOLIŠKA CERKEV: RAJ ZA PEDOFILE IN PEKEL ZA NJIHOVE ŽRTVE? Ali je tudi papež Frančišek prikrival spolne zlorabe otrok? Več o knjigi na www.began.si


[1] http://www.zupnija-ljpolje.si/zakramenti/sveti-red (31.10.2020). [2] https://www.rtvslo.si/svet/evropa/duhovniki-zavrnili-podporo-skofu-ki-naj-bi-vedel-za-spolne-zlorabe-otrok/525678 (24.7.2020). [3] Več o tem v knjigah Univerzalnega življenja na https://gabriele-zalozba.com/ (18.8.2020). [4] Ona (priloga Dela in Slovenskih novic), 2.2.2021. [5] Enciklopedija Slovenije, 13. zvezek, str. 296.

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , ,

Joseph Ratzinger – eden izmed vrhovnih šefov prikrivanja pedofilije

Dodaj komentar 18.07.2021 Vlado Began

Življenjepis »zaslužnega« oz. upokojenega papeža je pester in bogat. Joseph Ratzinger se je rodil 16. aprila 1927 v kraju Marktl ob reki Inn v škofiji Passau v Nemčiji. Proti koncu 2. svetovne vojne je kot vojak nacistične Nemčije tako ali drugače sodeloval v največji klavnici v znani zgodovini. Ali je mogoče kot vojak ubil kakšnega nekatolika ali katolika? Leta 1951 je bil posvečen v duhovnika, leta 1969 je postal redni profesor dogmatike in zgodovine dogem na univerzi v Regensburgu. Papež Pavel VI. ga je marca 1977 imenoval za nadškofa v Münchnu in Freisingu, maja istega leta pa je prejel škofovsko posvečenje. Papež Pavel VI. ga je junija 1977 imenoval za kardinala, papež Janez Pavel II. pa novembra 1981 za prefekta kongregacije za doktrino vere (to je bil do smrti papeža Janeza Pavla II.), predsednika papeške biblične komisije in papeške mednarodne teološke komisije. Novembra 1998 je postal poddekan kardinalskega zbora, novembra 2002 pa je papež potrdil njegovo izvolitev za dekana kardinalskega zbora. Predsedoval je komisiji za pripravo katoliškega katekizma, ki je bil zaključena po šestih letih dela (1986–1992). Od leta 2000 je častni akademik papeške akademije znanosti. Bil je tudi član sveta II. sekcije državnega tajništva in raznih vatikanskih kongregacij. Dne 19. aprila 2005 je bil na konklavu izvoljen za rimskega škofa in tako postal 265. papež katoliške cerkve. 28. februarja 2013 ob 20.00 pa je kot papež odstopil.[i]

Dr. Ratzinger ima »impresivno« kariero. Bil je tudi papež in se, simbolno rečeno, po Jakobovi lestvi povzpel na sam vrh, saj je bil, in še vedno je, čeprav je odstopil, papež – papež emeritus, »zaslužni« ali pa upokojeni papež. Po cerkvenem nauku je celo sveti oče. Vprašanje pa je, na kakšen vrh se je povzpel: ali so bila ta vrh nebesa ali kaj drugega? Ali je bil ta vrh pekel? Že samo njegova vloga v prikrivanju cerkvene pedofilije je dovolj zgovorna in kaže, v kakšne globine zla se je spustil Joseph Ratzinger. Praktično na sam vrh zemeljske demonske Jakobove lestve!

Po navedbah odvetnikov Sailerja in Hetzla, avtorjev knjige Afera papež, »je Joseph Ratzinger med leti 1981 in 2005 kot prefekt kongregacije za doktrino vero in nato kot papež po vsem svetu vodil sistem prikrivanja, ki je cerkvene posiljevalce otrok ščitil pred kazenskim pregonom državnih sodišč in so se namesto tega soočili izključno z ukrepi kanonskega prava, ki niso nikogar prizadeli in privedli do tega, da so posiljevalci otrok praviloma ostali v službi ter dobili in izrabili nadaljnje možnosti za spolno nasilje. Toda s prikrivanjem zločinov se dr. Ratzinger ni zadovoljil. Če je prišlo do obtožb znotraj cerkve, je vedno znova posredoval v korist posiljevalcev otrok, zaustavil postopke, ki so bili v teku, razveljavil obsodbe ali na drug način skrbel za storilce.«[ii]

Njune navedbe so zanimive tudi v luči izjave irskega škofa Duffya, ki je dejal, da je bil Benedikt XVI. dobro seznanjen s tematiko spolnih zlorab na Irskem, saj je imel dostop do vse dokumentacije, povezane s tem, še preden je postal papež.[iii] Po mnenju ameriškega novinarja Johna Allena je Ratzinger natančno prebiral vsa škofijska poročila, ki so v zvezi s spolnimi zlorabami otrok prihajala v Vatikan. Tako je podrobno poznal mračne razmere, ki so vladale v cerkvi glede pedofilije, vendar je zadevo reševal tako, da je škofijam odredil premestitev okoli 500 duhovnikov.[iv]

Drago Pilsel, publicist in teolog iz Zagreba, pravi: »Papeževa peta obletnica sovpada s kritičnimi tokovi in v nebo vpijočimi škandali: predvsem razkritjem duhovniškega spolnega zlorabljanja na tisoče otrok in mladostnikov v ZDA, na Irskem, v Nemčiji in še kje, vse to pa je povezano z neverjetno krizo vodenja in zaupanja v Katoliški cerkvi. Torej ne smemo prikriti, da je sistem zamolčevanja spolnih zlorab po vsem svetu usmerjala vatikanska kongregacija za nauk vere pod vodstvom kardinala Ratzingerja (v letih 1981–2005) in da so takšne primere že pod prejšnjim papežem Janezom Pavlom II. zadrževali v skrajni tajnosti.«[v] Kdo bi lahko v katoliški cerkvi vedel več o spolnih in drugih zlorabah klerikov kot Joseph Ratzinger, saj je bil kakšnih 30 let »veliki inkvizitor«, sprva kot prefekt kongregacije za doktrino vere in zatem kot papež?


[i] https://katoliska-cerkev.si/biografija-josepha-ratzingerja-papeza-benedikta-xvi (18.1.2019). [ii] Afera papež, str. 54 in 55. [iii] Dnevnik, 16.2.2010. [iv] Objektiv (priloga Dnevnika), 30.3.2010. [v] Večer, 18.5.2010.

To je odlomek iz knjige:

KATOLIŠKA CERKEV:
RAJ ZA PEDOFILE IN PEKEL ZA NJIHOVE ŽRTVE?
Ali je tudi papež Frančišek prikrival spolne zlorabe otrok?
Več o knjigi na www.began.si

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , ,

Cerkev uničevala otroke staroselcev – papež pa se noče opravičiti

Dodaj komentar 4.07.2021 Vlado Began

Na plano prihajajo novi cerkveni zločini. Po razkritju množice spolnih zlorab otrok in tudi odraslih so sedaj prišla na vrsto razkritja o cerkvenem uničevanju staroselskih otrok v Kanadi. V zadnjem času so namreč odkrili nekaj množičnih grobišč otrok pri šolah oz. internatih v Kanadi, v katerih so bivali otroci staroselcev. Nazadnje so v bližini stavbe (nedaleč od kanadskega mesta Cranbrook v provinci Britanska Kolumbija), ki je bila v letih 1912-1970 katoliški internat, odkrili 182 grobov otrok staroselcev. Nekaj dni prej so v provinci Saskatchewan odkrili kar 751 grobov, maja 2021 pa prav tako v Britanski Kolumbiji 215 grobov otrok. Tudi ti dve grobišči sta poleg dveh nekdanjih katoliških internatov. Več tisoč otrok naj bi umrlo zaradi nasilja v internatih, teh je bilo 139, ki so bili del kanadskega programa asimilacije staroselcev. V okviru tega programa so med letoma 1836 in 1996 več kot 150.000 otrocih staroselcev nasilno ločili od staršev in jih v šolah začeli asimilirati. Otroke so nasilno spreobrnili v katoliško, protestantsko ali drugo biblijsko vero, odvisno od tega, katera verska skupnost je vodila program asimilacije, odreči pa so se morali tudi svojemu jeziku in kulturi. Otroci so bili žrtve trpinčenja, stradanja, posilstev in drugih spolnih zlorab, nekatere otroke so celo ubili, zelo veliko otrok pa je umrlo zaradi tuberkuloze ali drugih bolezni. Program asimilacije je bil sicer državni projekt, vendar pa so ga vodile verske skupnosti, večinoma je bila to katoliška cerkev (skoraj tri četrtine). Državna komisija za iskanje resnice in spravo, ki je preiskovala omenjeni program, je dejala, da je Kanada nad staroselci izvajala kulturni genocid. Kanadska vlada se je staroselcem uradno upravičila in jih prosila odpuščanja, s preživelimi staroselci pa sklenila dogovor o plačilu skoraj dveh milijard dolarjev odškodnine. Devet strokovnjakov ZN za človekove pravice je od kanadske vlade zahtevalo, da opravi preiskave v vseh nekdanjih internatih v državi, ki so v preteklosti služili za prisilno asimilacijo otrok staroselcev.

Kot že navedeno, je skoraj tri četrtine šol oz. internatov v imenu države vodila katoliška cerkev. Ta se za dogajanje ni opravičila, papež Frančišek je ob najdbi enega izmed grobišč dejal, da je »užaloščen«. Čeprav je bil pozvan, da se v imenu cerkve opraviči, pa papež tega ni storil. Papež Frančišek je po neki molitvi na Trgu svetega Petra v Vatikanu v zvezi s tem dejal: »Z bolečino spremljam novice, ki prihajajo iz Kanade o šokantnem odkritju ostankov 215 otrok«. Dejal je še, da se pridružuje kanadskim škofom in celotni tamkajšnji katoliški cerkvi v izrazu solidarnosti s Kanadčani ter poziva kanadske politične in verske voditelje, naj skupaj »osvetlijo to žalostno zadevo« in začnejo proces »sprave in celjenja ran«. Opravičil se tudi ni papež Benedikt, ki je tudi poznal zadevo. Opravičilo v imenu katoliške cerkve je sicer ponudil vancouvrski nadškof J. Michael Miller, vendar tudi člani kanadske vlade pravijo, da to ni dovolj in da se mora opravičiti sam papež. Predsednik kanadske vlade pravi, da mora cerkev prevzeti svojo odgovornost pri smrti otrok staroselcev. »Še preden bomo morali začeti vlagati tožbe proti katoliški cerkvi, resnično upam, da bodo verski voditelji razumeli, da je to nekaj, pri čemer preprosto morajo sodelovati,« je dodal. Katoliška cerkev namreč sprva ni hotela predati raznih dokumentov v zvezi s svojo vlogo pri prisilni asimilacijo otrok staroselcev.

Ni čudno, da je katoliška cerkev sodelovala pri prisilni asimilaciji otrok staroselcev, saj je v tem videla priložnost za pokatoličevanje drugovercev in povečevanje števila vernikov ter seveda za širitev svojega vpliva v Kanadi. Za mnoge katolike, ki so sodelovali v nasilni asimilaciji je bila to priložnost, da so se nad nedolžnimi otroki izživljali, jih kaznovali, maltretirali, spolno ali drugače zlorabljali, celo ubijali. V čigavem imenu je cerkev vse to počela? V imenu Jezusa, Kristusa ali v imenu njegovega nasprotnika? Torej boga podzemlja, imenovanega tudi satan! V čigavem imenu so vse ta grozodejstva počenjali katoliki, ki so tako ali drugače zlorabljali otroke? V imenu Boga ali satana? Ali je Bog rekel, naj se zlorablja otroke ali se jih nasilno spreobrne v katolicizem? Jasno je, da tega ni rekel. Mogoče je to rekel bog podzemlja? Ali je Božja volja, da se otroke staroselcev asimilira?

Katoliška cerkev v svojem nauku govori o zadoščevanju. Krivico je potrebno popraviti, pravi cerkev, saj to zahteva že preprosta pravičnost. Potrebno je povrniti ukradene reči, popraviti dobro ime obrekovanega, dati odškodnino za poškodbe … Ali bo cerkev dala odškodnino vsem žrtvam, ki še živijo in staršem umrlih otrok, ki jih je cerkev zlorabljala? Kot je to storila v primeru pedofilije. Ali bo to naredila prostovoljno? Ali bodo potrebne tožbe? In o teh je že govoril kanadski predsednik vlade.

Papež se noče opravičiti za cerkvene grozote nad otroki staroselcev, ki so jih storili katoliki v imenu delov katoliške cerkve, kot so to storile druge verske skupnosti, ki so v imenu kanadske države vodile šole oz. internate za asimilacijo otrok. S tem dokazuje, kdo je in koga zastopa!

Cerkveni zločin nad otroki staroselcev v Kanadi je eden izmed številnih zločinov, ki jih je storila katoliška cerkev v svoji zgodovini. Spomniti se je potrebno inkvizicije, križarskih vojn, pomora judov in poganov, osvajanja Amerike, trgovine s sužnji, preganjanja čarovnic, sodelovanja s fašisti, nacisti in raznimi diktatorskimi režimi, množično morjenje pravoslavcev na Hrvaškem, genocid v Ruandi, uničevanje živali in narave … Zato ni čudno, da je znani nemški zgodovinar, Karlheinz Deschner dejal, da na svetu ni organizacije, ki bi bila v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini kot katoliška cerkev. Zato bi se lahko vprašali, ali ni celotna zgodovina cerkve bolj ali manj en sam zločin in s tem cerkev kot zločinska organizacija. Kar seješ, to žanješ! Seveda velja to tudi za katoliško cerkev. Zato je njen konec vedno bližje.

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , ,

Vatikan poln korupcije

Dodaj komentar 9.05.2021 Vlado Began

Papež Frančišek je konec aprila 2021 v sklopu boja proti korupciji v Vatikanu izdal nov odlok, ki vsem uslužbencem prepoveduje sprejemanje daril, dražjih od 50 dolarjev. Papež hkrati uvaja večjo preglednost poslovanja visokih vatikanskih uradnikov in menedžerjev, kar velja tudi za kardinale. Ti morajo takoj javiti, če so se znašli v finančni preiskavi, redno pa bodo morali razkrivati svoje finančno stanje. Vodilni predstavniki Vatikana bodo morali podati izjavo, da proti njim ne poteka preiskava zaradi terorizma, pranja denarja ali davčne utaje oziroma da zaradi tega niso bili pravnomočno obsojeni in to vsaki dve leti po imenovanju. Papež vodilnemu osebju prepoveduje tudi uporabo davčnih oaz in posedovanje nepremičnin, kupljenih z nezakonito pridobljenimi sredstvi. Višji uradniki bodo morali v pisni izjavi objaviti, da nimajo deležev, niti prek tretje osebe, v podjetjih z »visokim tveganjem« za pranje denarja. Prav tako ne smejo imeti deležev v podjetjih, ki delujejo v nasprotju z družbeno doktrino katoliške cerkve.

Očitno je Vatikanu ogromno korupcije, sicer papež ne bi sprejel tako rigoroznega ukrepa. Del cerkvenega poslovanja so bile, verjetno pa so še, razne podkupnine v obliki daril, ki so jih posamezni cerkveni veljaki nosili uradnikom vatikanske kurije. Po takšnih darilih je bil znan mehiški duhovnik Marcial Maciel Degollado, ustanovitelj reda Kristusovih legionarjev, ki je bil sicer obsojen zaradi pedofilije in leta 2006 izključen iz duhovniškega stanu, saj je v Vatikan prinašal kuverte s po 5.000 in 10.000 dolarji. Te kuverte seveda ni podarjal revežem, temveč vplivnim in močnim vatikanskim uslužbencem. Ameriški škof Michael J. Bransfield je vplivnemu kleru podaril 140.000 ameriških dolarjev, še mnogo več pa je cerkvenim vplivnežem dal kardinal McCarrick in sicer kar 600.000 dolarjev. Med drugimi je papežu Janezu Pavlu II. podaril 90.000 ameriških dolarjev, papežu Benediktu pa kar 291.000 dolarjev, od tega se je samo ček iz maja 2005 glasil na znesek 250.000 dolarjev. Očitno so si vsi trije kleriki s podkupninami plačevali molk vatikanske kurije, kajti kot se je izkazalo kasneje, so bili vsi trije spolni plenilci, pri čemer so spolno zlorabljati tudi otroke. Podkupnine ne povedo vsega samo o tistih, ki jih dajejo, temveč tudi o tistih, ki jih sprejemajo. Nekaj časa lahko šelest bankovcev prikriva zločine, toda ne večno. Zla dela se prej ali slej razkrijejo in to se je zgodilo tudi v primeru omenjenih klerikov.

Koliko je v katoliški cerkvi še korupcije, ki javno še ni razkrita? Zakaj je papež ravno sedaj sprejel tako »drastične« ukrepe proti cerkveni korupciji? Mogoče zato, ker korupcijske afere prihajajo v javnost in želi na ta način prepričati vernike in drugo javnost, da se bori proti korupciji. Vprašanje pa je, ali ni to samo piar poteza papeža? Kajti, korupcija v Vatikanu ni od danes, temveč je prisotna že dalj časa. Ali ni mogoče korupcija eden izmed temeljev katoliške cerkve? Kot npr. cerkvena pedofilija, proti kateri se že nekaj časa »bori« papež!

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , ,

RTV Slovenija kot cerkvena prižnica

1 komentar 17.01.2021 Vlado Began

RTV Slovenija ima v svojem programu mnogo verske tematike. Oddaje s to tematiko, vseh je okoli 10, so tako na televiziji kot tudi na radiu. Na Radio Slovenija najdemo oddaje kot so Sledi večnosti, Sedmi dan, Musica sacra, Glasba in sveto ter Duhovna misel, na TV Slovenija pa Ozare, Duhovni utrip, Obzorja duha in Sveto in svet, na obeh pa so tudi redni prenosi maš. Za praktično vse verske oddaje, razen za oddajo Duhovni utrip na TV Slovenija in prenose maš evangeličanske cerkve, je značilno, da v njih večinoma kot gostje prevladujejo katoliki oz. so oddaje posvečene katoliški cerkvi. Ta cerkev je v teh oddajah torej privilegirana, saj v njih sodeluje mnogo več katoliških klerikov in laikov kot pa pripadnikov evangeličanske cerkve. Še bistveno manj pa je med gosti zaslediti pripadnike drugih verskih skupnosti, čeprav je teh več kot 50. Katoliška cerkev je torej na RTV Slovenija močno favorizirana, čeprav so po slovenski ustavi vse verske skupnosti enakopravne. Ali ne krši RTV Slovenija 7. člena ustave, ki zapoveduje enakopravnost verskih skupnosti, ko favorizira katoliško cerkev?

Pred časom je bil urednik verskih oddaj na TV Slovenija katoliški duhovnik, mogoče je to še zdaj. Tudi pred njim so se med uredniki tega programa znašli katoliški duhovniki. Član katoliške cerkve, še posebej pa klerik, je dolžan po cerkvenem pravu vedno in povsod braniti in širiti katoliško vero. To torej velja tudi v obravnavanem primeru: katolik, ne glede na to, ali je laik ali klerik, je dolžan, da na RTV Slovenija brani in širi katoliško vero. Tako to velja tudi za urednika verskega programa, seveda pa tudi za novinarje, ki so člani katoliške cerkve. Njihova naloga je, da kot katoliki pri svojem delu na RTV Slovenija širijo in branijo katoliško vero. Po katoliškem nauku bi morale biti vse vsebine na RTV, ne samo verske, prežete s katoliškim duhom, še posebej tiste, ki jih pripravljajo katoliki. Še bolj mora biti ta duh izražen v verskih oddajah, ki jih pripravljajo člani cerkve. Ali to katoliki delajo ali ne, niti ni toliko pomembno, pomembno je, da to morajo delati. Če se pogleda verski program na RTV Slovenija, je mogoče videti, kot že navedeno, da je večina programskega časa namenjena katoliški cerkvi. Iz tega je mogoče tudi zaključiti, ali katoliki na RTV Slovenija opravljajo svojo katoliško dolžnost ali ne. Nerazumljivo je, kako je na javni televiziji lahko urednik programa, ki mora enakopravno upoštevati vse verske skupnosti, katoliški duhovnik (če to trenutno seveda je), ki ima jasno in izrecno dolžnost, da mora širiti in braniti katoliško vero vsepovsod in ob vsakem času, pri čemer mora zvesto slediti nauku katoliške cerkve, ki npr. uči: »Vsi, ki niso katoliški, so krivoverci in bratje Judov.« (Ambrozij »sveti«). Urednik verskega programa mora tako vse, ki na RTV Slovenija niso katoliki, imeti za krivoverce, enako velja v odnosu do gledalcev. Krivoverci ali ateisti po katoliškem nauku nimajo pravice do obstoja.

Tako radio kot televizija redno prenašata nedeljske katoliške maše, pa tudi maše za božič in veliko noč . Na ta način javni zavod, torej zavod, katerega ustanoviteljica je Republika Slovenija, sodeluje v evangelizaciji Slovenije, kajti maše so namenjene utrjevanju, širjenju in tudi obrambi vere. To pa je nesprejemljivo, saj je država, vključno z javnimi zavodi, ločena od verskih skupnosti. Ločenost pa pomeni, da mora biti država versko nevtralna in ne sme nobene verske skupnosti podpirati. Seveda pomeni širjenje vere podporo neki cerkvi oz. verski skupnosti. Tudi z mnogimi ostalimi verskimi oddajami RTV vsaj posredno širi katoliško vero oz. pomaga cerkvi pri širjenju njene vere. Davkoplačevalci torej financirajo širjenje nasilne katoliške vere, kar je absurdno. Seveda enako velja za evangeličansko cerkev in druge verske skupnosti. Če bi bila v Sloveniji res uresničena ustavna določba o ločenosti države, kamor spadajo tudi javni zavodi, in verskih skupnosti, na RTV Slovenija sploh ne bi smelo biti verskih oddaj, kajti preko teh se, kot že navedeno, širi vera. Tega pa nobena državna ali javna institucija ne sme početi. Ali RTV Slovenija z verskimi oddajami poleg tega, da krši načelo enakopravnosti, krši tudi načelo ločenosti države in cerkve oz. verskih skupnosti.

Poseben primer hudega favoriziranja katoliške cerkve sta bili božični oddaji leta 2020 na TV Slovenija, saj so v teh oddajah sodelovali samo kleriki katoliške cerkve in to kaplan Karel Gržan, župnik Martin Golob, nadškof Stanislav Zore in kardinal Franc Rode. Očitno samo katoliška cerkev praznuje božič, druge verske skupnosti, ki pripadajo takoimenovanim krščanskim verskim skupnostim pa očitne ne. Seveda pa temu ni tako. Zakaj v obeh božičnih oddajah niso sodelovali tudi predstavniki drugih verskih skupnosti? Jih TV Slovenija ni povabila ali pa so povabilo odklonili? Verjetno velja tisto prvo. Ali ni TV Slovenija tudi kršila enakopravnosti verskih skupnosti, če je v božično oddajo povabila samo predstavnike katoliške cerkve, drugih pa ne? Posebno nerazumljiv je bil tudi način, kako je voditeljica javne televizije začela prispevek z gostoma kardinalom Rodetom in nadškofom Zoretom. Prvemu je namenila naslednje besede: »Počaščeni smo, da lahko pozdravimo tudi njegovo eminenco, kardinala gospoda Franca Rodeta,« in drugemu: »In zdaj pozdravljamo spoštovanega ljubljanskega nadškofa metropolita monsinjorja Stanislava Zoreta.« Ali ne gre za prilizovanje katoliški cerkvi? Če je voditeljica oddaje članica te cerkve, je to razumljivo. Toda to je nerazumljivo z vidika javne RTV Slovenija, saj je ta ločena od cerkve in v nobenem primeru ne sme biti hlapec katoliške cerkve!

Ali ni RTV Slovenija prižnica katoliške cerkve in organizacija, ki jo obvladuje katoliška ideologija?

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , ,

Hlapčevsko dobrikanje papežu

Dodaj komentar 13.12.2020 Vlado Began

Na Trgu sv. Petra v Vatikanu so 11.12.2020 slovesno osvetlili božično drevo, ki ga je Vatikanu podarila Slovenija. Tega dogodka se je udeležil tudi zunanji minister Logar, ki se je skupaj z ministrom Podgorškom in drugimi državnimi predstavniki udeležil še maše za domovino, ki jo je vodil mariborski nadškof Cvikl in sprejema pri papežu Frančišek.

Po ustavi je država ločena od cerkve. Zato je nerazumljivo, da so šli k verskemu obredu neke cerkve predstavniki državne oblasti. V čigavem imenu so bili tam? V svojem ali v imenu vseh državljanov? Ali so bili tam tudi v imenu nekatolikov, ateistov … Na podlagi česa lahko predstavnik države predstavlja npr. vernika neke nekatoliške verske skupnosti pri verskem obredu katoliške cerkve, ki npr. trdi, da je ta verska skupnost sekta, članom »sekte« pa sploh ne priznava pravice obstoja. Ali ni to poniževalno do te verske skupnosti in njenih vernikov? Država mora biti glede na 7. člen ustave versko nevtralna. Ne sme podpirati nobene verske skupnosti, nobene vere, do vseh mora imeti enak odnos. Ali je država versko nevtralna, če se njeni predstavniki udeležujejo verskih obredov neke verske skupnosti?

Na sprejemu pri papežu je minister Logar dejal, da je slovensko božično drevo v središču krščanstva sporočilo miru. Uboj mogočnega 30 metrov visokega in več ton težkega drevesa je sporočilo miru? Ali se je minister šalil? Ali je ubijanje živih bitij, kar posek božičnega drevesa vsekakor je, del miru? Uničevanje narave kot del miru? Pa za hlapčevsko dobrikanje papežu ni bilo ubito samo eno drevo, temveč približno 40 smrek in jelk, ki jih Slovenija podarila Vatikanu poleg smreke, ki stoji na Trgu sv. Petra. Kakšna je to država, ki za dobrikanje neki osebi uničuje živa bitja in kakšen je to tisti, ki takšna darila sprejme?

Iz besed ministra Logarja je bilo razbrati, da Slovenija smatra Vatikan za središče krščanstva. Ali je to res? Ali je lahko središče krščanstva kraj, kjer ima sedež organizacija, ki je proti mnogim človekovim pravicam, ki jih priznava slovenska ustava. Cerkev namreč ne priznava pravice do življenja, saj zagovarja vojne, poleg tega pa njena biblija predvideva smrtno kazen za večje število moralnih prekrškov – še zdaj je namreč treba pobiti homoseksualce, prešuštnike, otroke, ki udarijo starše, sinove, ki staršev ne poslušajo, tiste, ki ne poslušajo duhovnika … Cerkev ne priznava niti svobode vesti, saj krsti dojenčke, s čimer jim odvzema versko svobodo, ki jo tudi otrokom priznava ustava v 41. členu in ki potem sploh ne morejo več celoviti izstopiti iz cerkve. Cerkev je tudi proti volilni pravici (to je spremenila v volilno dolžnost), svobodi izražanja in tiska (papež Gregor XVI. je leta 1832 dejal, da je človekova svobodna volja norost, bil je proti svobodi tiska in vesti, njegov kolega Leon XIII. pa je rekel, da ni dovoljeno spodbujati svobode mišljenja in svobode tiska) … Organizaciji, ki praktično dnevno krši temeljne človekove pravice in ki v bistvu sploh ne priznava slovenske države, so se pri maši in na sprejemu pri papežu »poklonili« predstavniki slovenske države. Zelo žalostno. »Priklonili« so se organizaciji, za katero je znani nemški zgodovinar Karlheinz Deschner dejal, da na svetu ni organizacije, ki bi bila v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini kot rimsko-katoliška cerkev. »Priklonili« so se organizaciji, za katero je sam  papež Pij XI. dejal: »Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način.« Jasno je, da Vatikan ni središče krščanstva, pravzaprav Vatikan s krščanstvom nima nič skupnega, kajti Jezus je bil pacifist, ljudem je priznaval svobodno voljo, ni ustanovil nobene cerkve, postavil nobenega duhovnika …

V slovenski delegaciji na sprejemu pri papežu sta bila tudi klerika Rode in Cvikl. Zanimivo je, da je Cvikl papežu prinesel pozdrav slovenske vlade. Slovenska vlada pozdravlja papeža preko klerika in ne zunanjega ministra? Ali je bil klerik Cvikl predstavnik slovenske vlade, čeprav je vlada kot državni organ po ustavi ločena od cerkve? Če je bila slovenska delegacija delegacija Republike Slovenije, torej države, kaj sta v njej počela klerika Rode in Cvikl? Ali ni država ločena od katoliške cerkve?

Na avdienci pri papežu je klerik Cvikl tudi dejal, da božično drevo prihaja z ozemlja, prepojenega s krvjo mučencev po drugi svetovni vojni. Zakaj je Cvikl spet kot lajna omenil poboje po drugi svetovni vojni? Ali hoče cerkev še bolj poglobiti razkol in sovraštvo v Sloveniji? Ali se cerkvi ne gre za spravo? Če da, zakaj potem stalno omenja te poboje? Če drevo, ki je raslo na ozemlju pobojev nosi s sabo sporočilo upanja in miru, kot je to dejal Cvikl, pa je vprašanje, ali tudi njegovo omenjanje pobojev nosi sporočila miru. Kajti Jezusovo učenje o spravi pravi, da je sprava stvar storilca in žrtve ter v posledici Boga in ne, da se v to vpleta neka organizacija s svojimi satanskimi oz. nekrščanskimi interesi.

Kot je že bilo navedeno, je cerkev, in to v baziliki sv. Petra, pripravila mašo za domovino, ki jo je vodil klerik Cvikl. V zvezi s to mašo cerkev ustvarja vtis, da je ta domovina država Slovenija. Ali je to res? Ali je domovina katolikov res posvetna država? Ali pa je domovina katolikov tista država, kjer ima celotno oblast cerkev. Dotična maša je bila v bistvu namenjena takšni domovini. In ta domovina je Vatikan. In tej domovini, po besedah papeža Pija XI. totalitarnemu režimu, so se »priklonili« predstavniki slovenske države. Podprli so versko domovino in ne posvetne, podprli so totalitaren režim. Zelo žalostno! Zakaj cerkev ni pripravila maše za državo Slovenijo?

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , ,

Državna pomoč kasti klera

Dodaj komentar 8.11.2020 Vlado Began

V šestem protikriznem svežnju naj bi bila tudi izredna pomoč za verske uslužbence v višini okoli 900 evrov mesečno, in sicer za mesece oktober, november in december 2020. Glavni prejemnik te pomoči bo katoliška cerkev, saj ima največ verskih uslužbencev.

V zvezi s tem se postavi vprašanje, kdo je dolžan poskrbeti za verske uslužbence: verska skupnost ali država. Za katoliško cerkev je odgovor jasen: to je cerkev. V Zakoniku cerkvenega prava je namreč določeno, da vernike veže dolžnost podpirati cerkev tudi pri dostojnem vzdrževanju služabnikov. Duhovnike torej mora vzdrževati cerkev s svojimi verniki in ne država. Katoliška cerkev v Sloveniji je zelo bogata, njeno premoženje se približuje vrednosti milijarde evrov in zato z lahkoto poskrbi za svoj kler in druge uslužbence tudi v kriznih časih, kot je ta zdaj. Samo ljubljanska nadškofija ima premoženje v vrednosti več kot 100 milijonov evrov, poleg tega pa vsako leto dobi od najemnin in prodaje lesa več milijonov evrov. In ob tako bogati nadškofiji naj bi npr. nadškof Zore dobil od države pomoč za 3 mesece v skupni višini slabih 3.000 evrov. Absurdno. Poleg tega bi bila takšna pomoč protiustavna, saj bi to pomenilo, da država financira versko dejavnost duhovnikov, kar pa je v nasprotju z versko nevtralnostjo in ločenostjo, ki po ustavi zavezuje državo. Ob tem velja omeniti, da lahko verniki tudi v kriznih časih darujejo svojemu kleru sredstva za preživljanje npr. tako, da mu denar nakažejo na transakcijski račun, mu dar prinesejo v župnišče in podobno – to namreč v krizi ni prepovedano, ne glede na to, da maš ni. Če pa neki klerik nima dovolj denarja za preživljanje, ali mu potem lastna škofija ne bo pomagala? Ali ni njen uslužbenec?

Država mnogim brezposelnim v teh kriznih časih ni dala nobene pomoči, za bogato cerkev pa bo to že druga pomoč v kriznih časih. Ali ni to nemoralno? Pomoč bogati cerkvi, mnogim revnim brezposelnim pa ne. Ali je to socialna država, ki jo številni imajo polna usta?

Glede na bogastvo cerkve se postavi vprašanje, kaj je pravi namen državne pomoči kleru: pomoč tistim, ki te pomoči niti ne potrebujejo ali dobrikanje cerkvi? Ali ne gre za »zakonito« korupcijo, ko si vladajoča politika s protiustavno pomočjo kupuje naklonjenost klera z namenom, da si z njegovo pomočjo utrdi svojo oblast? Ali ni ta državna pomoč vsaj delno plačilo za zadnjo izjavo cerkvene Komisije za pravičnost in mir z naslovom Življenje ima prednost pred ideologijo in bojem za oblast, v kateri je cerkev podprla aktualno oblast in njen boj proti opoziciji, medijem, protestnikom … Podprla je privatizacijo države, ki jo z mnogimi nemoralnimi dejanji izvajajo nekatere politične stranke, ki so na oblasti.

»Najprej so življenja, potem je zdravje in nato je ekonomija …,« so besede predsednika vlade v zvezi z epidemijo koronavirusa. Kakšno pa je dejansko stanje: Ljudje umirajo, bolnišnice so polne, večina gospodarstva pa obratuje. Eno so torej besede, drugo je dejansko stanje. In vse to oblastno leporečje podpira katoliška cerkev. Ta podpira vlado, ki jo sestavljajo ljudje, ki žalijo druge, se lažejo, so v kazenskih postopkih … Povej mi, s kom se družiš in povem ti, kdo si. Enako vleče z enakim. Sprega oblasti in katoliške cerkve za ljudstvo nikoli ni bila dobra, mnogokrat pa zelo nevarna, kar dokazujejo primeri iz preteklosti.

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , ,

Ali je papež v katekizmu res odpravil smrtno kazen?

Dodaj komentar 9.09.2018 Vlado Began

Mediji so poročali, da je papež Frančišek spremenil katoliški katekizem in v njem smrtno kazen v luči evangelija označil za nedopustno, saj napada nedotakljivost in dostojanstvo osebe. Papež še pravi, da je bila uporaba smrtne kazni s strani legitimne oblasti po pravilno izpeljanem procesu, dolgo časa primeren odgovor na težo nekaterih zločinov in sprejemljivo sredstvo; danes pa je vedno bolj živa zavest, da se ne izgubi dostojanstvo osebe niti takrat, ko je nekdo zagrešil najtežje zločine. Cerkev si bo odločno prizadevala za odpravo smrtne kazni po vsem svetu, še piše v prenovljenem katekizmu.

Zanimivo je to, da je papež šele sedaj »ugotovil«, torej po skoraj 2000 letih, da je smrtna kazen napad na nedotakljivost in dostojanstvo osebe. Ali pred tem pri tej kazni ni šlo za napad na nedotakljivost in dostojanstvo osebe? Ali šele sedaj smrtna kazen pomeni napad na omenjeni vrednoti, prej pa ni. Več tisoč let je cerkev zagovarjala smrtno kazen in jo tudi izvrševala, sedaj pa kar naenkrat pravi, da je nedopustna. Isti dogodek, ocena dogodka pa diametralno nasprotna. Ali je bil papež prej neveden in ni ugotovil, da smrtna kazen pomeni napad na dostojanstvo in nedotakljivost osebe? O tem bi bilo dvomiti, saj je papež sveti oče in tudi Kristusov namestnik na zemlji, seveda vse po cerkvenem nauku, in zato pozna resnico glede smrtne kazni. Na to nakazuje tudi navedba v spremenjenem katekizmu, da cerkev v luči evangelija uči, da »je smrtna kazen nedopustna, saj napada nedotakljivost in dostojanstvo osebe«. Evangelij pa papež pozna že več tisoč let in ga tudi uči. Zato tudi ve, da je smrtna kazen napad na nedotakljivost in dostojanstvo osebe, še posebej, ker uči tudi zapoved Ne ubijaj. Zato se tudi lahko postavi vprašanje, zakaj sedaj kar naenkrat preobrat in je smrtna kazen postala nedopustna. Ali zadaj stoji kakšen poseben razlog?

Dejstvo je, da se podoba cerkve v javnosti slabša. Cerkvena pedofilija (kleriška in laiška), finančni škandali, povezave z mafijo, kritike zaradi izjemnega cerkvenega bogastva, krvava cerkvena zgodovina in sedanjost … so dejstva, ki mečejo vedno slabšo luč na cerkev. Zato papež dela marsikaj, da bi v javnosti izboljšal podobo svoje cerkve. Opravičuje se zaradi kleriške pedofilije in cerkvenih zločinov v preteklosti, odstranjuje klerike iz duhovniške službe, hoče reformirati vatikansko kurijo in cerkvene finance … Mogoče je tudi zaradi tega papež spremenil cerkveni nauk in proglasil smrtno kazen za nedopustno. Da bi torej izboljšal podobo katoliške cerkve v javnosti in jo tudi približal modernim tokovom. Ti cerkvi niso posebej naklonjeni, vendar jih mora papež s »stisnjenimi ustnicami« sprejeti, da ni še slabše. Ali bi bilo mogoče torej reči, da je cerkev spremenila oceno smrtne kazni iz interesnih razlogov – ker ji pač to koristi. Dokler ji je smrtna kazen koristila, z njo se je namreč znebila nezaželenih oseb, jo je imela za koristno, sedaj pa je postala cokla in se je je treba znebiti. Ali ni preobrat torej posledica cerkvene sebičnosti in zato je zelo vprašljiva cerkvena utemeljitev preobrata, da je danes vedno bolj živa zavest, da se ne izgubi dostojanstvo osebe niti takrat, ko nekdo zagreši najtežje zločine. To je sicer res, toda v tem primeru je to samo krinka, da cerkev na za javnost sprejemljiv način pojasni spremembo stališča. Če bi se cerkvi resnično šlo za človeka, bi sploh ne bi imela smrtne kazni in jo tudi ne bi že od vsega začetka podpirala. Kajti cerkev že ves čas dobro ve, da je smrtna kazen, torej umor človeka, kršitev in napad na človekovo dostojanstvo in nedotakljivost. Preobrat v odnosu do smrtne kazni je torej samo zaradi piarovskih in političnih razlogov in ne zaradi tega, ker bi papeža resnično skrbelo za usodo ljudi oz. ker bi ga skrbelo za njihovo dostojanstvo in nedotakljivost. Zanimivo je, da je smrtno kazen proglasil za nedopustno, ni pa je prepovedal. Zakaj ne? Vse zgoraj navedeno se nanaša na smrtno kazen, ki jo predpisuje in izreka posvetna pravna država in ne cerkev. Sprememba katekizma se ne dotika drugih smrtnih kazni, ki jih izreka ali podpira katoliška cerkev. To pa pomeni, da te kazni ostajajo v veljavi.

Papež je namreč v katekizmu spremenil samo 2267. člen, kjer je bilo govora o smrtni kazni, ki jo izrekajo legitimne oblasti. Gre torej za smrtno kazen, ki jo imajo posvetne države. Vatikanska »posvetna« država je smrtno kazen odpravila že pred desetletji, toda smrtne kazni ni odpravil Sveti sedež. V katoliški cerkvi smrtna kazen obstaja dalje in je papež s spremembo omenjenega člena katekizma ni odpravil. V katekizmu smiselno piše, da se nedolžnega in pravičnega ne sme ubiti. Ubije se torej lahko dolžnega in nepravičnega. Če je nekdo dolžan ali nepravičen, je lahko po katoliškem nauku kaznovan s smrtno kaznijo. Ker je v cerkvi v tem smislu mnogo nepravičnih ali dolžnikov, ima ta mnogo smrtnih kazni. Te je treba izvesti nad homoseksualci, prešuštniki, nad tistimi, ki ne poslušajo duhovnikov, nad tistimi, ki udarijo starše … V bibliji npr. piše: »Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica.« (3 Mz 20,10), »Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo.« (2 Mz 21,15). V cerkvenem nauku je več deset smrtnih kazni zaradi kršitve moralnih načel in te je določil Bog – seveda po cerkvenem nauku. Kako razumeti vse to, je odgovoril cerkveni bog, ko je rekel: »Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!« (5 Mz 13,1) Cerkev ne samo da podpira, temveč celo ukazuje izvrševanje smrtnih kazni nad kršitelji njene morale. Ker pa politična situacija ni takšna, da bi cerkev lahko izvrševala te kazni, tega sedaj ni. Če se ta spremeni, pa lahko hitro zopet zagorijo grmade. Cerkev podpira »smrtno kazen« tudi v primeru »pravičnih« vojn, kar izhaja iz njenega katekizma. Uboj vojaka v vojni je tudi neke vrste smrtna kazen. Vojak je namreč s smrtjo kaznovan zaradi tega, ker je proti nasprotni vojski. Če bi bil z njo, do smrti ne bi prišlo.

Zanimivo je, da papež v 2267. členu govori, da je smrtna kazen nedopustna zaradi tega, ker napada nedotakljivost in dostojanstvo osebe in ne zaradi tega, ker bi bila to kršitev Božje zapovedi Ne ubijaj. Zanimivo pa je tudi to, da verska smrtna kazen in ubijanje v vojni, kar vse zagovarja cerkev, ni napad na nedotakljivost in dostojanstvo ubitega, niti ni kršitev zapovedi Ne ubijaj. Vsakemu, ki malce razmisli, je jasno, da je to huda kršitev nedotakljivosti in dostojanstva ubitega. Ter seveda omenjene zapovedi, saj ta nima nobenih izjem. Besedna zveza Ne ubijaj je namreč jasna – nikogar se ne sme ubiti. Ubijanje, ki ga zagovarja cerkev, nima nič skupnega z Bogom Stvarnikom, temveč je rezultat ponarejanja biblije s strani klera in to po ukazu boga podzemlja. To podpira tudi papež. Bog katoliške cerkve je nekaj povsem drugega kot krščanski Bog Stvarnik. Kot že ime pove, ta ustvarja in ne uničuje, kot to dela cerkev. Bog se ne spreminja (Da, jaz, GOSPOD, se ne spreminjam …) (Mal 3,6) in je zato njegova zapoved Ne ubijaj absolutna in ne relativna, kot to uči cerkev. Katoliki niso kristjani, saj ne sledijo absolutnemu pacifistu Jezusu, temveč papežu, ki podpira ubijanje in uničevanje družbe in narave.

Ob vsem tem je še zanimivo, da papež druge poziva k odpravi smrtne kazni, sam pa noče odpraviti cerkvenih smrtnih kazni. Ali ne bi bilo pošteno, da bi v skladu z zlatim pravilom sprva spremenil lasten nauk, odpravil cerkvene smrtne kazni in šele nato druge pozval k odpravi te kazni? Zato je jasno, da papežev izrek posvetne smrtne kazni za nedopustno, kot že navedeno, navaden ceneni piar, s katerim želi izboljšati podobo cerkve, ki je praktično vsak dan slabša. In to mu očitno pri mnogih uspeva, med njimi so tudi znani intelektualci. Kar je žalostno. Ali je papež verodostojen, če tega, kar pričakuje od drugih, sam ne stori? In s tem krši zlato pravilo, o katerem pogosto govori.

Za konec še nekaj. Papež Frančišek je marca 2015 sprejel na avdienco tričlansko delegacijo Mednarodne komisije proti smrtni kazni. Delegaciji je izročil pismo, katerega bistvo je, da je proti smrtni kazni. Nekaj papeževih navedb iz tega pisma: - smrtna kazen je kruta in nečloveška - na svetu ni zločina, ki bi moral biti kaznovan s smrtno kaznijo - tudi morilec ima človeško dostojanstvo - smrtna kazen je neuspeh države - smrtna kazen ne zadosti pravičnosti, temveč spodbuja maščevanje - skrita smrtna kazen je dosmrtna ječa - papež zavrača smrtno kazen pravne države - papež želi svet, kjer smrtna kazen ne obstaja. Čeprav je papež Frančišek že leta 2015 govoril proti smrtni kazni, je šele leta 2018 spremenil katekizem in »odpravil« smrtno kazen posvetnih držav. Potreboval je torej več kot tri leta, da je v katekizem zapisal nekaj stavkov, ki pomenijo »odpravo« državne smrtne kazni. Zakaj tako počasi?

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , ,

Škofje pozivajo na volitve v državni zbor

Dodaj komentar 10.06.2018 Vlado Began

V Dnevniku (4.6.2018) je bil objavljen članek Po maši v ljubljanski stolnici: »Po žene je treba domov, da ne bodo spet komunisti zmagali«, v katerem je bilo navedeno, da se je župnik druge jutranje maše v ljubljanski stolnici na dan volitev dotaknil državnozborskih volitev in pozval kristjane, da se udeležijo volitev in volijo tiste, ki se zavzemajo za pravičnost in življenje, za družine in otrok … Na volitve pa je pozivala tudi Slovenska škofovska konferenca. Ta je med drugim dejala, da imata vsak državljan in kristjan dolžnost in pravico, da se udeležita volitev.
Škofje očitno menijo, da je udeležba na volitvah obvezna! Ali je res tako? Vsekakor ne! Volitve v Sloveniji niso državljanska dolžnost, temveč samo pravica volivca, kar je razvidno tudi iz slovenske ustave. Ali škofje ne poznajo ustave? Malo verjetno. Mogoče se delajo nevedne! Pa učijo zapoved Ne laži. Torej, vsakdo sam odloča, ali bo šel na volitve ali ne.
Škofje tudi pravijo, da je udeležba na volitvah krščanska dolžnost. Tudi to ne drži, saj je udeležba na volitvah lahko dolžnost katolikov, nikakor pa ne kristjanov. Kristjani so namreč že izvolili svojega »poslanca oz. stranko« in to je Jezus, Kristus. Njemu sledijo v besedah in dejanjih in zato ne potrebujejo še nekega zunanjega poslanca ali predsednika, še najmanj pa takšnega, ki bi bil katolik. Jezus je jasno rekel, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta – seveda velja to tudi za tiste, ki uresničujejo njegove besede: »Sledite mi«. Papeža, kardinalov, škofov … in mnogih drugih katolikov ni med graditelji notranjega kraljestva – ni jih med tistimi, ki sledijo Jezusu. So pa med tistimi, ki bolj ali manj s krvjo ali nasiljem že ves čas gradijo zunanje kraljestvo. Kajti znano je, kaj uči katoliška cerkev in kaj dela? Vse tisto, kar z Jezusom iz Nazareta nima nič skupnega. Gradi zunanjo državo oz. kraljestvo polno neizmernega bogastva in blišča z jasno hierarhično strukturo, na čelu katere je celo samoimenovani Kristusov namestnik na Zemlji – papež. In ta, ki ga cerkev imenuje tudi sveti oče, kaznuje in grozi z večnim peklom in večnimi mukami vsem tistim, ki mu ne sledijo. Podpira tudi vojne in ubijanje živih bitij, čeprav uči Ne ubijaj. Kakšno kraljestvo gradi cerkev, je jasno povedal znani nemški zgodovinar Karlheinz Deschner. Rekel je namreč, da na svetu ni organizacije, ki bi bila v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju, tako obremenjena z zločini kot rimsko-katoliška cerkev. Ali po njegovem cerkev gradi kraljestvo zločinov? Kajti cerkev je praktično od vsega začetka obremenjena z zločini. Ali se ti celo stopnjujejo? Kaj ima to skupnega s Kristusom?
Še nekaj je v zvezi s cerkvenim ukazom na volitve zanimivo. V bibliji piše in katoliška cerkev uči naslednje: »Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga.« Če je po cerkvenem nauku vsaka oblast od boga, zakaj potem poziv na volitve. Saj bo »oblast«, ki bo izvoljena, od cerkvenega boga. Pa naj si bo to leva, desna ali mešana – bo od cerkvenega boga. In zakaj potem »križarska vojna« proti levici? In še posebej proti komunizmu, če je bila komunistična oblast od katoliškega boga!
Če bo oblast prevzela leva koalicija, bo to od katoliškega boga. Se bo cerkev tej koaliciji uprla? Ves čas jo namreč kritizira ali celo demonizira. »Kdor se torej upira oblasti, se upira redu, ki ga je določil Bog. Tisti, ki se upirajo, si bodo nakopali obsodbo«, piše v bibliji in tako uči tudi katoliška cerkev. Ali si ne bo katoliška cerkev v Sloveniji nakopala sodbo, če se bo uprla levi koaliciji, dani od cerkvenega boga? Ali bo ta sodba odhod upornih klerikov ali laikov v večni pekel? Torej, izobčenje. V večno trpljenje.
  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , , , ,

Nazaj