Ali je papež v katekizmu res odpravil smrtno kazen?

Dodaj komentar 9.09.2018 Vlado Began

Mediji so poročali, da je papež Frančišek spremenil katoliški katekizem in v njem smrtno kazen v luči evangelija označil za nedopustno, saj napada nedotakljivost in dostojanstvo osebe. Papež še pravi, da je bila uporaba smrtne kazni s strani legitimne oblasti po pravilno izpeljanem procesu, dolgo časa primeren odgovor na težo nekaterih zločinov in sprejemljivo sredstvo; danes pa je vedno bolj živa zavest, da se ne izgubi dostojanstvo osebe niti takrat, ko je nekdo zagrešil najtežje zločine. Cerkev si bo odločno prizadevala za odpravo smrtne kazni po vsem svetu, še piše v prenovljenem katekizmu.

Zanimivo je to, da je papež šele sedaj »ugotovil«, torej po skoraj 2000 letih, da je smrtna kazen napad na nedotakljivost in dostojanstvo osebe. Ali pred tem pri tej kazni ni šlo za napad na nedotakljivost in dostojanstvo osebe? Ali šele sedaj smrtna kazen pomeni napad na omenjeni vrednoti, prej pa ni. Več tisoč let je cerkev zagovarjala smrtno kazen in jo tudi izvrševala, sedaj pa kar naenkrat pravi, da je nedopustna. Isti dogodek, ocena dogodka pa diametralno nasprotna. Ali je bil papež prej neveden in ni ugotovil, da smrtna kazen pomeni napad na dostojanstvo in nedotakljivost osebe? O tem bi bilo dvomiti, saj je papež sveti oče in tudi Kristusov namestnik na zemlji, seveda vse po cerkvenem nauku, in zato pozna resnico glede smrtne kazni. Na to nakazuje tudi navedba v spremenjenem katekizmu, da cerkev v luči evangelija uči, da »je smrtna kazen nedopustna, saj napada nedotakljivost in dostojanstvo osebe«. Evangelij pa papež pozna že več tisoč let in ga tudi uči. Zato tudi ve, da je smrtna kazen napad na nedotakljivost in dostojanstvo osebe, še posebej, ker uči tudi zapoved Ne ubijaj. Zato se tudi lahko postavi vprašanje, zakaj sedaj kar naenkrat preobrat in je smrtna kazen postala nedopustna. Ali zadaj stoji kakšen poseben razlog?

Dejstvo je, da se podoba cerkve v javnosti slabša. Cerkvena pedofilija (kleriška in laiška), finančni škandali, povezave z mafijo, kritike zaradi izjemnega cerkvenega bogastva, krvava cerkvena zgodovina in sedanjost … so dejstva, ki mečejo vedno slabšo luč na cerkev. Zato papež dela marsikaj, da bi v javnosti izboljšal podobo svoje cerkve. Opravičuje se zaradi kleriške pedofilije in cerkvenih zločinov v preteklosti, odstranjuje klerike iz duhovniške službe, hoče reformirati vatikansko kurijo in cerkvene finance … Mogoče je tudi zaradi tega papež spremenil cerkveni nauk in proglasil smrtno kazen za nedopustno. Da bi torej izboljšal podobo katoliške cerkve v javnosti in jo tudi približal modernim tokovom. Ti cerkvi niso posebej naklonjeni, vendar jih mora papež s »stisnjenimi ustnicami« sprejeti, da ni še slabše. Ali bi bilo mogoče torej reči, da je cerkev spremenila oceno smrtne kazni iz interesnih razlogov – ker ji pač to koristi. Dokler ji je smrtna kazen koristila, z njo se je namreč znebila nezaželenih oseb, jo je imela za koristno, sedaj pa je postala cokla in se je je treba znebiti. Ali ni preobrat torej posledica cerkvene sebičnosti in zato je zelo vprašljiva cerkvena utemeljitev preobrata, da je danes vedno bolj živa zavest, da se ne izgubi dostojanstvo osebe niti takrat, ko nekdo zagreši najtežje zločine. To je sicer res, toda v tem primeru je to samo krinka, da cerkev na za javnost sprejemljiv način pojasni spremembo stališča. Če bi se cerkvi resnično šlo za človeka, bi sploh ne bi imela smrtne kazni in jo tudi ne bi že od vsega začetka podpirala. Kajti cerkev že ves čas dobro ve, da je smrtna kazen, torej umor človeka, kršitev in napad na človekovo dostojanstvo in nedotakljivost. Preobrat v odnosu do smrtne kazni je torej samo zaradi piarovskih in političnih razlogov in ne zaradi tega, ker bi papeža resnično skrbelo za usodo ljudi oz. ker bi ga skrbelo za njihovo dostojanstvo in nedotakljivost. Zanimivo je, da je smrtno kazen proglasil za nedopustno, ni pa je prepovedal. Zakaj ne? Vse zgoraj navedeno se nanaša na smrtno kazen, ki jo predpisuje in izreka posvetna pravna država in ne cerkev. Sprememba katekizma se ne dotika drugih smrtnih kazni, ki jih izreka ali podpira katoliška cerkev. To pa pomeni, da te kazni ostajajo v veljavi.

Papež je namreč v katekizmu spremenil samo 2267. člen, kjer je bilo govora o smrtni kazni, ki jo izrekajo legitimne oblasti. Gre torej za smrtno kazen, ki jo imajo posvetne države. Vatikanska »posvetna« država je smrtno kazen odpravila že pred desetletji, toda smrtne kazni ni odpravil Sveti sedež. V katoliški cerkvi smrtna kazen obstaja dalje in je papež s spremembo omenjenega člena katekizma ni odpravil. V katekizmu smiselno piše, da se nedolžnega in pravičnega ne sme ubiti. Ubije se torej lahko dolžnega in nepravičnega. Če je nekdo dolžan ali nepravičen, je lahko po katoliškem nauku kaznovan s smrtno kaznijo. Ker je v cerkvi v tem smislu mnogo nepravičnih ali dolžnikov, ima ta mnogo smrtnih kazni. Te je treba izvesti nad homoseksualci, prešuštniki, nad tistimi, ki ne poslušajo duhovnikov, nad tistimi, ki udarijo starše … V bibliji npr. piše: »Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica.« (3 Mz 20,10), »Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo.« (2 Mz 21,15). V cerkvenem nauku je več deset smrtnih kazni zaradi kršitve moralnih načel in te je določil Bog – seveda po cerkvenem nauku. Kako razumeti vse to, je odgovoril cerkveni bog, ko je rekel: »Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!« (5 Mz 13,1) Cerkev ne samo da podpira, temveč celo ukazuje izvrševanje smrtnih kazni nad kršitelji njene morale. Ker pa politična situacija ni takšna, da bi cerkev lahko izvrševala te kazni, tega sedaj ni. Če se ta spremeni, pa lahko hitro zopet zagorijo grmade. Cerkev podpira »smrtno kazen« tudi v primeru »pravičnih« vojn, kar izhaja iz njenega katekizma. Uboj vojaka v vojni je tudi neke vrste smrtna kazen. Vojak je namreč s smrtjo kaznovan zaradi tega, ker je proti nasprotni vojski. Če bi bil z njo, do smrti ne bi prišlo.

Zanimivo je, da papež v 2267. členu govori, da je smrtna kazen nedopustna zaradi tega, ker napada nedotakljivost in dostojanstvo osebe in ne zaradi tega, ker bi bila to kršitev Božje zapovedi Ne ubijaj. Zanimivo pa je tudi to, da verska smrtna kazen in ubijanje v vojni, kar vse zagovarja cerkev, ni napad na nedotakljivost in dostojanstvo ubitega, niti ni kršitev zapovedi Ne ubijaj. Vsakemu, ki malce razmisli, je jasno, da je to huda kršitev nedotakljivosti in dostojanstva ubitega. Ter seveda omenjene zapovedi, saj ta nima nobenih izjem. Besedna zveza Ne ubijaj je namreč jasna – nikogar se ne sme ubiti. Ubijanje, ki ga zagovarja cerkev, nima nič skupnega z Bogom Stvarnikom, temveč je rezultat ponarejanja biblije s strani klera in to po ukazu boga podzemlja. To podpira tudi papež. Bog katoliške cerkve je nekaj povsem drugega kot krščanski Bog Stvarnik. Kot že ime pove, ta ustvarja in ne uničuje, kot to dela cerkev. Bog se ne spreminja (Da, jaz, GOSPOD, se ne spreminjam …) (Mal 3,6) in je zato njegova zapoved Ne ubijaj absolutna in ne relativna, kot to uči cerkev. Katoliki niso kristjani, saj ne sledijo absolutnemu pacifistu Jezusu, temveč papežu, ki podpira ubijanje in uničevanje družbe in narave.

Ob vsem tem je še zanimivo, da papež druge poziva k odpravi smrtne kazni, sam pa noče odpraviti cerkvenih smrtnih kazni. Ali ne bi bilo pošteno, da bi v skladu z zlatim pravilom sprva spremenil lasten nauk, odpravil cerkvene smrtne kazni in šele nato druge pozval k odpravi te kazni? Zato je jasno, da papežev izrek posvetne smrtne kazni za nedopustno, kot že navedeno, navaden ceneni piar, s katerim želi izboljšati podobo cerkve, ki je praktično vsak dan slabša. In to mu očitno pri mnogih uspeva, med njimi so tudi znani intelektualci. Kar je žalostno. Ali je papež verodostojen, če tega, kar pričakuje od drugih, sam ne stori? In s tem krši zlato pravilo, o katerem pogosto govori.

Za konec še nekaj. Papež Frančišek je marca 2015 sprejel na avdienco tričlansko delegacijo Mednarodne komisije proti smrtni kazni. Delegaciji je izročil pismo, katerega bistvo je, da je proti smrtni kazni. Nekaj papeževih navedb iz tega pisma: - smrtna kazen je kruta in nečloveška - na svetu ni zločina, ki bi moral biti kaznovan s smrtno kaznijo - tudi morilec ima človeško dostojanstvo - smrtna kazen je neuspeh države - smrtna kazen ne zadosti pravičnosti, temveč spodbuja maščevanje - skrita smrtna kazen je dosmrtna ječa - papež zavrača smrtno kazen pravne države - papež želi svet, kjer smrtna kazen ne obstaja. Čeprav je papež Frančišek že leta 2015 govoril proti smrtni kazni, je šele leta 2018 spremenil katekizem in »odpravil« smrtno kazen posvetnih držav. Potreboval je torej več kot tri leta, da je v katekizem zapisal nekaj stavkov, ki pomenijo »odpravo« državne smrtne kazni. Zakaj tako počasi?

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , ,

Škofje pozivajo na volitve v državni zbor

Dodaj komentar 10.06.2018 Vlado Began

V Dnevniku (4.6.2018) je bil objavljen članek Po maši v ljubljanski stolnici: »Po žene je treba domov, da ne bodo spet komunisti zmagali«, v katerem je bilo navedeno, da se je župnik druge jutranje maše v ljubljanski stolnici na dan volitev dotaknil državnozborskih volitev in pozval kristjane, da se udeležijo volitev in volijo tiste, ki se zavzemajo za pravičnost in življenje, za družine in otrok … Na volitve pa je pozivala tudi Slovenska škofovska konferenca. Ta je med drugim dejala, da imata vsak državljan in kristjan dolžnost in pravico, da se udeležita volitev.
Škofje očitno menijo, da je udeležba na volitvah obvezna! Ali je res tako? Vsekakor ne! Volitve v Sloveniji niso državljanska dolžnost, temveč samo pravica volivca, kar je razvidno tudi iz slovenske ustave. Ali škofje ne poznajo ustave? Malo verjetno. Mogoče se delajo nevedne! Pa učijo zapoved Ne laži. Torej, vsakdo sam odloča, ali bo šel na volitve ali ne.
Škofje tudi pravijo, da je udeležba na volitvah krščanska dolžnost. Tudi to ne drži, saj je udeležba na volitvah lahko dolžnost katolikov, nikakor pa ne kristjanov. Kristjani so namreč že izvolili svojega »poslanca oz. stranko« in to je Jezus, Kristus. Njemu sledijo v besedah in dejanjih in zato ne potrebujejo še nekega zunanjega poslanca ali predsednika, še najmanj pa takšnega, ki bi bil katolik. Jezus je jasno rekel, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta – seveda velja to tudi za tiste, ki uresničujejo njegove besede: »Sledite mi«. Papeža, kardinalov, škofov … in mnogih drugih katolikov ni med graditelji notranjega kraljestva – ni jih med tistimi, ki sledijo Jezusu. So pa med tistimi, ki bolj ali manj s krvjo ali nasiljem že ves čas gradijo zunanje kraljestvo. Kajti znano je, kaj uči katoliška cerkev in kaj dela? Vse tisto, kar z Jezusom iz Nazareta nima nič skupnega. Gradi zunanjo državo oz. kraljestvo polno neizmernega bogastva in blišča z jasno hierarhično strukturo, na čelu katere je celo samoimenovani Kristusov namestnik na Zemlji – papež. In ta, ki ga cerkev imenuje tudi sveti oče, kaznuje in grozi z večnim peklom in večnimi mukami vsem tistim, ki mu ne sledijo. Podpira tudi vojne in ubijanje živih bitij, čeprav uči Ne ubijaj. Kakšno kraljestvo gradi cerkev, je jasno povedal znani nemški zgodovinar Karlheinz Deschner. Rekel je namreč, da na svetu ni organizacije, ki bi bila v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju, tako obremenjena z zločini kot rimsko-katoliška cerkev. Ali po njegovem cerkev gradi kraljestvo zločinov? Kajti cerkev je praktično od vsega začetka obremenjena z zločini. Ali se ti celo stopnjujejo? Kaj ima to skupnega s Kristusom?
Še nekaj je v zvezi s cerkvenim ukazom na volitve zanimivo. V bibliji piše in katoliška cerkev uči naslednje: »Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga.« Če je po cerkvenem nauku vsaka oblast od boga, zakaj potem poziv na volitve. Saj bo »oblast«, ki bo izvoljena, od cerkvenega boga. Pa naj si bo to leva, desna ali mešana – bo od cerkvenega boga. In zakaj potem »križarska vojna« proti levici? In še posebej proti komunizmu, če je bila komunistična oblast od katoliškega boga!
Če bo oblast prevzela leva koalicija, bo to od katoliškega boga. Se bo cerkev tej koaliciji uprla? Ves čas jo namreč kritizira ali celo demonizira. »Kdor se torej upira oblasti, se upira redu, ki ga je določil Bog. Tisti, ki se upirajo, si bodo nakopali obsodbo«, piše v bibliji in tako uči tudi katoliška cerkev. Ali si ne bo katoliška cerkev v Sloveniji nakopala sodbo, če se bo uprla levi koaliciji, dani od cerkvenega boga? Ali bo ta sodba odhod upornih klerikov ali laikov v večni pekel? Torej, izobčenje. V večno trpljenje.
  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , , , ,

Dvojna igra katoliške cerkve v zvezi z arbitražno razsodbo

2 komentarjev 12.08.2017 Vlado Began

Konec junija 2017 je arbitražno sodišče v Haagu razglasilo končno razsodbo v arbitraži med Slovenijo in Hrvaško glede določitve morske in kopenske meje med državama. Odzivi na razsodbo so bili različni: eni menijo, da je razsodba dobra za Slovenijo, drugi pravijo, da je bila Slovenija »poražena«, večina vladajoče elite pa je z razsodbo bolj ali manj zadovoljna. Razsodbo bo v roku 6 mesecev potrebno uresničiti, kar pa lahko Slovenija stori samo skupaj s Hrvaško. Toda Hrvaška ne priznava razsodbe, saj je, po lastnih besedah, že pred nekaj časa izstopila iz arbitražnega postopka pred sodiščem v Haagu. In to zaradi, kot pravi soseda, hudih kršitev arbitražnega postopka s slovenske strani.

Na razsodbo arbitražnega sodišča v Haagu se je odzvala tudi Slovenska škofovska konferenca, ki je preko svoje komisije Pravičnost in mir izjavila, »da vse odločitve arbitražnega sodišča ne ustrezajo našim pričakovanjem, ki jih imamo za upravičena, vendar smo zavezani dolžnosti, da jih sprejemamo in pričakujemo, da bo enako storila tudi druga stran.« In še: … pozivamo obe vladi, politike in civilnodružbene organizacije, da v duhu miru in sodelovanja sprejmejo in spoštujejo odločitev sodišča in jo na obeh straneh meje v medsebojnem dialogu in v doglednem času uresničijo ter poskrbijo za vse, ki jih bo omenjena odločitev prizadela.« Slovenska škofovska konferenca torej poziva tudi hrvaško vlado, politike in civilnodružbene organizacije, da arbitražno razsodbo sprejmejo in jo uresničijo. Ali je v tem pozivu zajeta tudi Hrvaška škofovska konferenca? Znano namreč je, da ta arbitražnega sodišča ne priznava[1], enako kot hrvaška politika z vlado oz. parlamentom na čelu.

Hrvaška škofovska konferenca ima drugačno mnenje glede arbitraže kot Slovenska škofovska konferenca. Ta podpira arbitražno sodišče in njegovo razsodbo v nasprotju s hrvaškimi škofi, ki so se pridružili hrvaški politiki ter zato bojkotirajo sodišče in seveda tudi razsodbo. To je zanimivo, saj sta obe konferenci del ene in iste organizacije. To je katoliške cerkve. Ta ima očitno o isti zadevi dve diametralno nasprotni stališči. Enkrat je za sodišče in razsodbo, to je v Sloveniji, na Hrvaškem pa ne. Ali ima tudi cerkveni bog o isti zadevi dve različni mnenji. Ali je cerkveni bog rekel hrvaškim škofom eno in slovenskim drugo? Ali se Bog spreminja? Kaj pravi papež na vse to? Na čigavi strani je on? Slovenski ali hrvaški? Ali pa ga zadeva sploh ne zanima in mu ni mar za arbitražo. Ali nima katoliška cerkev enotne politike? Zakaj papež ne poenoti stališča obeh škofovskih konferenc? Ali igra dvojno igro!? Ali je mogoče dvojna oz. razcepljena osebnost?

»Pričakujemo, da bosta tako Cerkev na Slovenskem kot tudi Cerkev na Hrvaškem lahko uskladili meje škofij in s tem prispevali pomemben delež k uresničitvi odločitve arbitražnega sodišča,«[2] je v svoji izjavi za javnost še zapisala Slovenska škofovska konferenca. Ali niso meje ločevanje? Zakaj jih potem ima katoliška cerkev? Loči, veži in vladaj, je satansko načelo. Ločiti ljudi na župnije, škofije, vernike, nevernike … Ali je to Božja volja? Ali so meje v neskončnosti in večnosti, kar je Bog? Ali bo Bog sodeloval pri uskladitvi meja med škofijami v Sloveniji in na Hrvaškem? Bog Stvarnik zagotovo ne, saj meja ni ustvaril. Bo pa sodeloval cerkveni bog, bog načela Divide et impera! Ta se že ves čas zavzema za meje. Za nekaj, kar je eden izmed vzrokov za vojne in milijone mrtvih. In zaradi česar tečejo potoki človeške in nečloveške krvi.


Delo, 11.7.2017. http://katoliska-cerkev.si/za-spostovanje-odlocbe-stalnega-sodisca-za-arbitrazo-v-haagu (14.7.2017), vsi trije citati.

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , ,

Ali je satan cerkveni bog?

Dodaj komentar 11.01.2017 Vlado Began

Pri maši zadušnici za umorjenim duhovnikom p. Jacquesom Hamelom, tega sta julija 2016 v cerkvi v kraju Saint-Etienne-du-Rouvray med mašo ubila dva, po pisanju medijev, džihadista, je papež Frančišek dejal, da je umorjeni duhovnik Hamel kot mučenec blažen v nebesih in ga zato lahko prosimo za pogum, da povemo resnico: Ubijati v imenu Boga je satansko. Prav tako je rekel: »Želim si, da bi vse religije rekle: Ubijanje v imenu Boga je satansko.«[1] Včasih tudi papež Frančišek pove resnico. Tokrat je to naredil, saj je ubijanje v imenu Boga res satansko. Vprašanje pa je, koga je imel v mislih, ko je to izjavil: po vsej verjetnosti muslimana, ki naj bi duhovnika ubila v imenu muslimanskega boga – po pisanju medijev je šlo za dva muslimana. Toda ali je samo ubijanje v imenu Alaha satansko dejanje? Seveda ne. Tudi ubijanje v imenu drugih bogov je satansko, izhaja iz papeževih besed, saj ni omenjal konkretnega boga. Torej tudi v imenu Boga Stvarnika, ki naj bi bil Bog katoliške cerkve. In tudi v imenu Jezusa, Kristusa, ki tudi naj bi tudi bil Bog te cerkve.

Kako je z ubijanjem v nauku katoliške cerkve? Stara zaveza, ki je po nauku cerkve Božja beseda, je mnogo mest, kjer se je ubijalo v imenu Boga. To so počeli tudi judje v imenu judovskega in katoliškega boga. Na mnogih mestih stare zaveze je mogoče zaslediti, da Bog, po nauku cerkve, ukazal ubijati. Nekaj primerov:

– GOSPOD je govoril Mojzesu in rekel: »Napadajte Midjánce in jih bijte! Kajti sovražno so ravnali z vami, ko so vas z zvijačo zapeljali v zadevi Báal Peórja in svoje sestre Kozbí, hčere midjánskega kneza, ki je bila ubita na dan nadloge zaradi Peórja.« (4 Mz 25,16-19)

– S krvjo upijanim svoje puščice in moj meč bo jedel meso: s krvjo pobitih in ujetih, z dolgolasimi glavami sovražnika. (5 Mz 32,42)

– Rekel jim je: »Tako govori GOSPOD, Izraelov Bog: ›Pripnite si vsak svoj meč k boku, pojdite po taboru sem in tja, od vrat do vrat, in vsak naj ubije svojega brata, prijatelja in soseda!‹« Levijevi sinovi so storili po Mojzesovi besedi in tisti dan je padlo izmed ljudstva približno tri tisoč mož. (2 Mz 32,27-28)

– Ko se približaš mestu, da bi ga napadel, mu najprej ponudi mir! Če ti odgovori miroljubno in se ti odpre, naj ti bo vse ljudstvo, ki se najde v njem, dolžno opravljati tlako in ti služiti. Če pa ne sklene miru s teboj, ampak se hoče bojevati, ga oblegaj! Ko ti ga GOSPOD, tvoj Bog, da v roke, pobij vse moške v njem z ostrino meča! Le ženske, otroke, živino in vse, kar je v mestu, ves plen v njem zapleni zase in uživaj plen svojih sovražnikov, ki ti ga da GOSPOD, tvoj Bog! Tako stôri z vsemi mesti, ki so zelo daleč od tebe in niso izmed mest tehle narodov! Toda v mestih teh ljudstev, ki ti jih GOSPOD, tvoj Bog, daje kot dedno posest, ne puščaj pri življenju ničesar, kar diha, temveč z zakletvijo popolnoma pokončaj Hetejce, Amoréjce, Kánaance, Perizéjce, Hivéjce in Jebusejce, kakor ti je zapovedal GOSPOD, tvoj Bog, da vas ne naučijo počenjati vseh gnusob, ki so jih počenjali svojim bogovom, da se ne pregrešite proti GOSPODU, svojemu Bogu! (5 Mz 20,10-18)

– GOSPOD je govoril Mojzesu in rekel: »Maščuj se Midjáncem za Izraelove sinove! Potem boš pridružen svojim ljudem.« Nato je Mojzes govoril ljudstvu in rekel: »Oborožite izmed sebe može za vojsko! Naj gredo nad Midján, da nad njim opravijo GOSPODOVO maščevanje. Po tisoč iz vsakega Izraelovega rodu jih pošljite v vojno!«… Šli so v vojno zoper Midjánce, kakor je GOSPOD zapovedal Mojzesu, in pobili vse moške. Poleg drugih, ki so jih prebodli, so ubili tudi midjánske kralje: Evíja, Rekema, Curja, Hura in Reba, pet midjánskih kraljev. Tudi Bileáma, Beórjevega sina, so ubili z mečem. Izraelovi sinovi so odpeljali midjánske žene in njihove otroke kot ujetnike in vzeli kot plen vso njihovo živino in vse črede in vse imetje. Vsa mesta, kjer so prebivali, in vsa šotorišča so požgali z ognjem. In vzeli so, kar so uropali, in ves plen, ljudi in živino, in pripeljali k Mojzesu in duhovniku Eleazarju in skupnosti Izraelovih sinov ujetnike in plen in vse, kar so uropali, v tabor na Moábskih planjavah ob Jordanu pri Jerihi… Zdaj torej pobijte vse otroke moškega spola; prav tako ubijte vsako žensko, ki je že spoznala moža in ležala z moškim! (4 Mz 31,1-17)

– In GOSPOD je rekel Mojzesu: »Vzemi vse poglavarje ljudstva in jih daj obesiti na soncu pred GOSPODA, da se njegova jeza umakne od Izraela!« Mojzes je rekel Izraelovim sodnikom: »Vsak naj od svojih mož pobije tiste, ki so se vdali Báal Peórju.« (4 Mz 25,4-5)

Bog poziva, seveda po nauku cerkve, k ubijanju tudi v naslednjih primerih:

  • Čarovnice ne puščaj pri življenju. (2 Mz 22,17)

  • Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica. (3 Mz 20,10)

  • Če kdo leži z ženo svojega očeta, s tem odgrne nagoto svojega očeta; naj bosta oba usmrčena; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,11)

  • Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,13)

  • Če kdo leži s svojo snaho, naj bosta oba usmrčena; ravnala sta sprevrženo; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,12)

  • Če si kdo vzame ženo in še njeno mater, je to krvoskrunstvo; njega in njiju naj sežgejo v ognju, da ne bo krvoskrunstva med vami. (3 Mz 20,14)

  • Če kdo spolno občuje z živaljo, naj bo usmrčen; in žival zakoljite! (3 Mz 20,15)

  • Če se ženska približa kateri koli živali, da bi se z njo parila, ubijte žensko in žival; naj bosta usmrčeni; njuna kri pade nanju! (3 Mz 20,16)

  • Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako da ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo GOSPODU, tvojemu Bogu ali sodnika, ta človek mora umreti. (5 Mz 17,12)

  • Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga strahujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom njegovega kraja. – Rečeta naj starešinam njegovega mesta: »Ta najin sin je trmoglav in uporen, ne posluša najinega glasu, požrešen je in pijanec.« Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umre. Tako odpravi zlo iz svoje srede! Ves Izrael naj to sliši in se boji. (5 Mz 21,18-21)

  • Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. (2 Mz 21,15)

  • Kdor ugrabi človeka, naj ga je že prodal ali ga najdejo v njegovih rokah, naj bo kaznovan s smrtjo. (2 Mz 21,16)

  • Kdor preklinja svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. (2 Mz 21,17)

V bibliji pa je še mnogo drugih pozivov boga, seveda po nauku cerkve, k ubijanju! (Vsi biblijski citati so iz http://www.biblija.net/)

V stari zavezi so torej cerkveni pripadniki ubijali v imenu Boga. In to se nadaljuje v novi zavezi, saj biblija ni bila preklicana in še vedno velja kot pristna božja beseda. Seveda jo je po nauku cerkve potrebno uresničevati. Tudi danes, v 21. stoletju. Še sedaj je po nauku katoliške cerkve potrebno v imenu njenega boga ubijati. Ubijalo se je in se še v imenu Boga Stvarnika in Jezusa, Kristusa. Križarske vojne, inkvizicija, pomori judov, Indijancev, pravoslavnih vernikov in drugih drugovercev … To so najbolj znani dogodki iz zgodovine cerkve. Obe svetovni vojni sta se začeli na področju, kjer je bil pod močnim vplivom cerkve in njene nasilne ideologije. V tretji svetovni vojni, ki po papeževih besedah že poteka, imajo glavno besedo države, ki so pod močnim vplivom cerkvene ideologije. V imenu boga cerkveni člani ubijajo še danes. Ker so ti po nauku katoliške cerkve del cerkve, so zato njihova dejanja dejanja cerkve. Cerkev s svojimi člani torej še naprej ubija v imenu boga.

Kaj so si ljudje mislili in si mislijo o Bogu, ki poziva na ubijanje? Milijoni ljudi so bili pobiti v imenu Tistega, ki je rekel Ne ubijaj! Kdo bi želel imeti takšnega nasilnega in grozljivega boga, boga, ki ustvari človeka, potem pa ga ubije? Ni čudno, da se ljudje odvračajo od takšnega boga. In iščejo Boga ljubezni, ki ga seveda v cerkvi ne morejo najti, ker ga ni.

Papež ima prav, da je ubijanje v imenu Boga satansko. Zato se tudi postavi vprašanje, ali ni bog katoliške cerkve satan. Kajti satan je tisti, ki je bog ubijanja. Satan je tisti, ki zahteva ubijanje. In ubija se za njegove interese. Z Bogom Stvarnikom to nima nobene zveze, saj je ta jasno rekel: Ne ubijaj. In ker se Bog ne spreminja, zapoved Ne ubijaj velja vse čase in je absolutna, kot je tudi Bog absoluten.


[1] http://radio.ognjisce.si/sl/182/aktualno/21723/ (8.1.2017).

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , ,