Objave v kategoriji 'nekategorizirano'

Katoliška cerkev nasprotuje dodatnemu davku na svoje nepremičnine

Dodaj komentar 1.12.2018 Vlado Began

V Sloveniji teče priprava novega zakona o obdavčevanju nepremičnin. V okviru tega se pojavljajo ideje, da bi država obdavčila še nepremičnine katoliške cerkve, in seveda tudi drugih verskih skupnostih, ki niso namenjene za pridobitno dejavnost. Torej bi se obdavčile tudi nepremičnine, v katerih se odvijajo cerkveni obredi, npr. maše. Tako bi se obdavčile tudi katoliške cerkve kot nepremičnine. Na vse to se odzvala katoliška cerkev, ki meni, da bi dodatni davek na njene nepremičnine pomenil poseg v kolektivni vidik svobode veroizpovedi. Ali je to res?

Ali bi davek na stavbo, v kateri se odvija katoliška maša, cerkvi prepovedal ali onemogočil izpeljavo maše? Jasno je, da ne, saj obdavčitev cerkve kot stavbe maše ne bi odpravila! Ali v cerkvi zaradi obdavčitve objekta ne bo mogoče več izvesti krsta, obhajila, poroke …? Jasno je, da ne, saj obdavčitev objekta ne bi prepovedala oz. onemogočila teh obredov! Ali v obdavčeni cerkvi ne bo mogoča spoved? Ali bo obdavčitev cerkve kot gradbenega objekta spoved prepovedala ali ga onemogočila? Ali se v cerkvi, kjer se pobirajo neobdavčeni darovi vernikov, le-ti ne bodo mogli več pobirati, če bo cerkev kot objekt obdavčena? Odgovor je jasen! Ali bi obdavčitev cerkve kot stavbe kršila tudi individualno versko svobodo katolikov? Jasno je, da ne. Katolik bo še vedno lahko hodil k maši, spovedi …, saj nepremičninski davek na cerkev kot stavbo ne bi prepovedal ali onemogočil verskih obredov.

Zelo žalostno bi bilo, da bi morali nepremičninski davek za svoje hiše ali stanovanja plačati revni slovenski prebivalci med tem, ko ga za sakralne objekte ne bi bilo treba plačati super bogati katoliški cerkvi, organizaciji, katere premoženje v Sloveniji je vredno vsaj kakšno milijardo evrov (samo vrednost nepremičnin je okoli 800 milijonov evrov), po svetu pa več tisoč milijard evrov (samo v Italiji je vrednost cerkvenih nepremičnin več kot 1000 milijard evrov). Zanimivo je tudi, da bi nepremičninski davek morali plačati tisti, ki brez stanovanja ali hiše sploh ne morejo biti (pod »drevesi« namreč ni mogoče več živeti), medtem ko tega davka ne bo treba plačati organizaciji, katere nepremičnine (sakralni objekti) sploh niso nujne za njeno versko dejavnost. Katoliška cerkev lahko namreč svoje obrede in druge verske dejavnosti izvaja tudi na prostem – spomnimo se samo maš na nogometnih stadionih – ali pa v necerkvenih prostorih. Cerkve kot stavbe torej katoliški cerkvi niso nujno potrebne. Jasno je, da bi bilo dejstvo, da za nenujne objekte (cerkveni sakralni objekti) ne bi bilo treba plačevati nepremičninskega davka, za nujne (stanovanja in hiše prebivalcev) pa, nepravično in nemoralno ter zato tudi neustavno. Še bolj se to izkaže za nepravično, če vemo, da je katoliška cerkev, kot že navedeno, izjemno bogata in lahko ta davek z lahkoto plača. Samo ljubljanska nadškofija ima vsako leto kakšnih 2 milijona evrov prihodkov od oddajanja v najem svojih nepremičnin, njene nepremičnine pa so vredne več kot 100 milijonov evrov. Poleg tega pa ima ta nadškofija mnogo prihodkov s strani svojih podjetij. Ti gredo v milijone evrov. Zakaj neka super bogata organizacija ne bi plačala davka, ki bi ga moral plačati vsak »navaden« lastnik nepremičnine? Ob vsem tem je treba tudi omeniti, da so sakralni objekti tudi pridobitni, saj v njih poteka pridobivanje finančnih sredstev (darovi, nabirke, plačljive maše …). V sakralnih objektih cerkev letno pridobiva milijone evrov neobdavčene gotovine in zato je zato še bolj upravičeno, da se uvede nepremičninski davek na te nepremičnine.

Katoliška cerkev uči, da je treba dati cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega. To je namreč rekel Jezus iz Nazareta v priliki o davkih. Če je po Jezusovih besedah treba dati cesarju, kar je njegovega in davek je njegov, ni jasno, zakaj potem katoliška cerkev nasprotuje davku na vse svoje nepremičnine. Saj Jezus pravi, da je cesarju treba dati to, kar zahteva in mu pripada – davek namreč. Če cesar reče, da bo cerkev morala plačevati davek na vse svoje nepremičnine, je jasno, da jih mora plačevati, ne pa da se temu upira in s tem povzroča v družbi razdor. Ne smemo tudi pozabiti: katoliška cerkev trdi, da je vsaka oblast dana od boga, torej je tudi cesar dan od cerkvenega boga. Cerkveni bog torej preko cesarja pravi, da mora cerkev plačati dodatni nepremičninski davek. Zakaj potem upor? Če se cerkev upira davku na vse svoje nepremičnine, ali se s tem ne upira tudi Jezusu in njegovemu nauku? In seveda tudi Bogu Stvarniku?

Katoliška cerkev pravi, da bi o dodatnem davku seznanila Sveti sedež. Zanimiva izjava. Kot da bi sveti sedež, sveti seveda po cerkvenem mnenju, čakal na obvestilo katoliške cerkve iz Slovenije in ne bi vedel, kaj se dogaja v Sloveniji. Ali Vatikan v Sloveniji nima nuncija, ki spremlja stanje in o tem poroča vatikanski kuriji? Če nuncij ne spi, bo lahko hitro ugotovil, da v Sloveniji poteka razprava o novem nepremičninskem davku. Ali cerkev nima tudi svoje obveščevalne službe? Očitno gre samo za prozorne cerkvene grožnje. Te pa imajo samo en namen: prepričati državo in javnost, da se premoženje katoliška cerkve dodatno ne sme obdavčiti.

In za konec: Ali bo super bogata cerkev sploh prišla v nebesa, če je Jezus rekel, da lažje pride kamela skozi šivankino uho kot bogataš v nebesa? Kar velja tudi za papeža, ki sedi na milijardah, pa kljub temu še grabi in grabi. Pa še nekaj: Ali ni Jezus bogatemu mladeniču rekel: prodaj vse in mi sledi? Ali cerkev ne pozna Jezusovih besed? Zakaj ne sledi Jezusu? Mogoče zato, ker zastopa boga podzemlja in se po nalogu tega boga bori proti Jezusu? In ga hoče uničiti?

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano

Katoliška pedofilija danes in včeraj

Dodaj komentar 18.11.2018 Vlado Began

Ko se je papež leta 2018 vračal iz obiska baltskih držav, je na letalu novinarjem spregovoril o spolnih zlorabah v cerkvi. Med drugim je dejal, da so se zlorabe v preteklosti večkrat prikrivale predvsem zaradi sramu. Dogodke iz preteklosti moramo zato znati brati v luči takratne miselnosti in ne s spoznanji, kot jih imamo danes, pravi papež Frančišek.
To je zanimiva izjava. Iz nje bi bilo mogoče razbrati, da je bila cerkvena pedofilija v preteklosti tako ali drugače sprejemljiva, ker je bila takrat drugačna miselnost. Ta je npr. otroke pod močnim vplivom cerkve obravnavala kot objekt in ne subjekt, kar velja danes. Ali papež s to izjavo opravičuje preteklo cerkveno pedofilijo? In jo hoče prikazati kot nekaj neproblematičnega? Jasno je, da tega ne more storiti. Božje zapovedi, ki jih uči tudi cerkev, so vedno enake. To, kar velja danes, je veljalo tudi v preteklosti. Vsebina pete zapovedi Ne Ubijaj! je vedno enaka: ne ubije se nobeno živo bitje. Tudi vsebina šeste zapovedi, katere kršitev je spolna zloraba otrok, je enaka danes kot včeraj in prej. Zato je jasno, da je potrebno cerkveno pedofilijo, in seveda njeno prikrivanje, obravnavati enako sedaj kot v preteklosti. In to v luči vedno enakih Božjih zapovedi.
Papež še pravi, da obstajajo statistike, po katerih se večina zlorab zgodi v družini. Na zahodu prevladuje katoliška cerkev. Domnevati je, da je tam večina družin v celoti ali vsaj delno katoliških, zato v njih, gledano vsaj statistično, spolne zlorabe otrok v glavnem storijo katoliki laiki. Ti pa so poleg klerikov, kot to pravi cerkev, del nje in zato velja, da je tudi pedofilija katoliških laikov cerkvena pedofilija. Ob upoštevanju spolnih zlorab otrok s strani katoliških klerikov in laikov ter sistematičnemu prikrivanju vsega tega, bi bilo mogoče reči, da je katoliška cerkev organizacija, kjer je daleč največ pedofilije. To pa pove marsikaj o katoliški cerkvi, še posebej tudi to, da že ves čas namenoma krši Božje zapovedi. Namesto izpolnjevanja le-teh bolj ali manj prakticira takšno ali drugačno nasilje nad otroki in seveda tudi drugimi. Čeprav to nasilje traja že stoletja, ni večno in se mu zato čas izteka – s tem pa tudi katoliški cerkvi, saj je nasilje bistvo cerkve. Njeni zločini vedno bolj prihajajo na dan, kar ljudi odvrača od nje. Spolne zlorabe otrok in drugo nasilje nad njimi in sistematično prikrivanje vsega tega, finančni škandali, nasilje nun, podpiranje vojn, nepredstavljivo bogastvo, razne grožnje, prekletstva nad drugače mislečimi in verujočimi, podpiranje smrtnih kazni, revščine in uničevanja živali in narave, nasprotovanje mnogim človekovim pravicam in demokraciji … so kazalniki, kam katoliška cerkev sodi. Sodi v nebesa ali pekel? Seveda je odgovor zelo lahek!
V javnosti se govori o pedofiliji klerikov, ne omenja pa se pedofilije katoliških laikov. To izkorišča katoliška cerkev in preusmerja pozornost iz kleriške pedofilije na pedofilijo v družinah, kot je to storil papež v zgoraj navedenem primeru. Kako dolgo bo cerkvi to še uspevalo? Ali se ni papež ustrelil v koleno? Pa to ni prvi strel v koleno. Vedno več jih je.
  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano

Ali je papež v katekizmu res odpravil smrtno kazen?

Dodaj komentar 9.09.2018 Vlado Began

Mediji so poročali, da je papež Frančišek spremenil katoliški katekizem in v njem smrtno kazen v luči evangelija označil za nedopustno, saj napada nedotakljivost in dostojanstvo osebe. Papež še pravi, da je bila uporaba smrtne kazni s strani legitimne oblasti po pravilno izpeljanem procesu, dolgo časa primeren odgovor na težo nekaterih zločinov in sprejemljivo sredstvo; danes pa je vedno bolj živa zavest, da se ne izgubi dostojanstvo osebe niti takrat, ko je nekdo zagrešil najtežje zločine. Cerkev si bo odločno prizadevala za odpravo smrtne kazni po vsem svetu, še piše v prenovljenem katekizmu.

Zanimivo je to, da je papež šele sedaj »ugotovil«, torej po skoraj 2000 letih, da je smrtna kazen napad na nedotakljivost in dostojanstvo osebe. Ali pred tem pri tej kazni ni šlo za napad na nedotakljivost in dostojanstvo osebe? Ali šele sedaj smrtna kazen pomeni napad na omenjeni vrednoti, prej pa ni. Več tisoč let je cerkev zagovarjala smrtno kazen in jo tudi izvrševala, sedaj pa kar naenkrat pravi, da je nedopustna. Isti dogodek, ocena dogodka pa diametralno nasprotna. Ali je bil papež prej neveden in ni ugotovil, da smrtna kazen pomeni napad na dostojanstvo in nedotakljivost osebe? O tem bi bilo dvomiti, saj je papež sveti oče in tudi Kristusov namestnik na zemlji, seveda vse po cerkvenem nauku, in zato pozna resnico glede smrtne kazni. Na to nakazuje tudi navedba v spremenjenem katekizmu, da cerkev v luči evangelija uči, da »je smrtna kazen nedopustna, saj napada nedotakljivost in dostojanstvo osebe«. Evangelij pa papež pozna že več tisoč let in ga tudi uči. Zato tudi ve, da je smrtna kazen napad na nedotakljivost in dostojanstvo osebe, še posebej, ker uči tudi zapoved Ne ubijaj. Zato se tudi lahko postavi vprašanje, zakaj sedaj kar naenkrat preobrat in je smrtna kazen postala nedopustna. Ali zadaj stoji kakšen poseben razlog?

Dejstvo je, da se podoba cerkve v javnosti slabša. Cerkvena pedofilija (kleriška in laiška), finančni škandali, povezave z mafijo, kritike zaradi izjemnega cerkvenega bogastva, krvava cerkvena zgodovina in sedanjost … so dejstva, ki mečejo vedno slabšo luč na cerkev. Zato papež dela marsikaj, da bi v javnosti izboljšal podobo svoje cerkve. Opravičuje se zaradi kleriške pedofilije in cerkvenih zločinov v preteklosti, odstranjuje klerike iz duhovniške službe, hoče reformirati vatikansko kurijo in cerkvene finance … Mogoče je tudi zaradi tega papež spremenil cerkveni nauk in proglasil smrtno kazen za nedopustno. Da bi torej izboljšal podobo katoliške cerkve v javnosti in jo tudi približal modernim tokovom. Ti cerkvi niso posebej naklonjeni, vendar jih mora papež s »stisnjenimi ustnicami« sprejeti, da ni še slabše. Ali bi bilo mogoče torej reči, da je cerkev spremenila oceno smrtne kazni iz interesnih razlogov – ker ji pač to koristi. Dokler ji je smrtna kazen koristila, z njo se je namreč znebila nezaželenih oseb, jo je imela za koristno, sedaj pa je postala cokla in se je je treba znebiti. Ali ni preobrat torej posledica cerkvene sebičnosti in zato je zelo vprašljiva cerkvena utemeljitev preobrata, da je danes vedno bolj živa zavest, da se ne izgubi dostojanstvo osebe niti takrat, ko nekdo zagreši najtežje zločine. To je sicer res, toda v tem primeru je to samo krinka, da cerkev na za javnost sprejemljiv način pojasni spremembo stališča. Če bi se cerkvi resnično šlo za človeka, bi sploh ne bi imela smrtne kazni in jo tudi ne bi že od vsega začetka podpirala. Kajti cerkev že ves čas dobro ve, da je smrtna kazen, torej umor človeka, kršitev in napad na človekovo dostojanstvo in nedotakljivost. Preobrat v odnosu do smrtne kazni je torej samo zaradi piarovskih in političnih razlogov in ne zaradi tega, ker bi papeža resnično skrbelo za usodo ljudi oz. ker bi ga skrbelo za njihovo dostojanstvo in nedotakljivost. Zanimivo je, da je smrtno kazen proglasil za nedopustno, ni pa je prepovedal. Zakaj ne? Vse zgoraj navedeno se nanaša na smrtno kazen, ki jo predpisuje in izreka posvetna pravna država in ne cerkev. Sprememba katekizma se ne dotika drugih smrtnih kazni, ki jih izreka ali podpira katoliška cerkev. To pa pomeni, da te kazni ostajajo v veljavi.

Papež je namreč v katekizmu spremenil samo 2267. člen, kjer je bilo govora o smrtni kazni, ki jo izrekajo legitimne oblasti. Gre torej za smrtno kazen, ki jo imajo posvetne države. Vatikanska »posvetna« država je smrtno kazen odpravila že pred desetletji, toda smrtne kazni ni odpravil Sveti sedež. V katoliški cerkvi smrtna kazen obstaja dalje in je papež s spremembo omenjenega člena katekizma ni odpravil. V katekizmu smiselno piše, da se nedolžnega in pravičnega ne sme ubiti. Ubije se torej lahko dolžnega in nepravičnega. Če je nekdo dolžan ali nepravičen, je lahko po katoliškem nauku kaznovan s smrtno kaznijo. Ker je v cerkvi v tem smislu mnogo nepravičnih ali dolžnikov, ima ta mnogo smrtnih kazni. Te je treba izvesti nad homoseksualci, prešuštniki, nad tistimi, ki ne poslušajo duhovnikov, nad tistimi, ki udarijo starše … V bibliji npr. piše: »Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica.« (3 Mz 20,10), »Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo.« (2 Mz 21,15). V cerkvenem nauku je več deset smrtnih kazni zaradi kršitve moralnih načel in te je določil Bog – seveda po cerkvenem nauku. Kako razumeti vse to, je odgovoril cerkveni bog, ko je rekel: »Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!« (5 Mz 13,1) Cerkev ne samo da podpira, temveč celo ukazuje izvrševanje smrtnih kazni nad kršitelji njene morale. Ker pa politična situacija ni takšna, da bi cerkev lahko izvrševala te kazni, tega sedaj ni. Če se ta spremeni, pa lahko hitro zopet zagorijo grmade. Cerkev podpira »smrtno kazen« tudi v primeru »pravičnih« vojn, kar izhaja iz njenega katekizma. Uboj vojaka v vojni je tudi neke vrste smrtna kazen. Vojak je namreč s smrtjo kaznovan zaradi tega, ker je proti nasprotni vojski. Če bi bil z njo, do smrti ne bi prišlo.

Zanimivo je, da papež v 2267. členu govori, da je smrtna kazen nedopustna zaradi tega, ker napada nedotakljivost in dostojanstvo osebe in ne zaradi tega, ker bi bila to kršitev Božje zapovedi Ne ubijaj. Zanimivo pa je tudi to, da verska smrtna kazen in ubijanje v vojni, kar vse zagovarja cerkev, ni napad na nedotakljivost in dostojanstvo ubitega, niti ni kršitev zapovedi Ne ubijaj. Vsakemu, ki malce razmisli, je jasno, da je to huda kršitev nedotakljivosti in dostojanstva ubitega. Ter seveda omenjene zapovedi, saj ta nima nobenih izjem. Besedna zveza Ne ubijaj je namreč jasna – nikogar se ne sme ubiti. Ubijanje, ki ga zagovarja cerkev, nima nič skupnega z Bogom Stvarnikom, temveč je rezultat ponarejanja biblije s strani klera in to po ukazu boga podzemlja. To podpira tudi papež. Bog katoliške cerkve je nekaj povsem drugega kot krščanski Bog Stvarnik. Kot že ime pove, ta ustvarja in ne uničuje, kot to dela cerkev. Bog se ne spreminja (Da, jaz, GOSPOD, se ne spreminjam …) (Mal 3,6) in je zato njegova zapoved Ne ubijaj absolutna in ne relativna, kot to uči cerkev. Katoliki niso kristjani, saj ne sledijo absolutnemu pacifistu Jezusu, temveč papežu, ki podpira ubijanje in uničevanje družbe in narave.

Ob vsem tem je še zanimivo, da papež druge poziva k odpravi smrtne kazni, sam pa noče odpraviti cerkvenih smrtnih kazni. Ali ne bi bilo pošteno, da bi v skladu z zlatim pravilom sprva spremenil lasten nauk, odpravil cerkvene smrtne kazni in šele nato druge pozval k odpravi te kazni? Zato je jasno, da papežev izrek posvetne smrtne kazni za nedopustno, kot že navedeno, navaden ceneni piar, s katerim želi izboljšati podobo cerkve, ki je praktično vsak dan slabša. In to mu očitno pri mnogih uspeva, med njimi so tudi znani intelektualci. Kar je žalostno. Ali je papež verodostojen, če tega, kar pričakuje od drugih, sam ne stori? In s tem krši zlato pravilo, o katerem pogosto govori.

Za konec še nekaj. Papež Frančišek je marca 2015 sprejel na avdienco tričlansko delegacijo Mednarodne komisije proti smrtni kazni. Delegaciji je izročil pismo, katerega bistvo je, da je proti smrtni kazni. Nekaj papeževih navedb iz tega pisma: - smrtna kazen je kruta in nečloveška - na svetu ni zločina, ki bi moral biti kaznovan s smrtno kaznijo - tudi morilec ima človeško dostojanstvo - smrtna kazen je neuspeh države - smrtna kazen ne zadosti pravičnosti, temveč spodbuja maščevanje - skrita smrtna kazen je dosmrtna ječa - papež zavrača smrtno kazen pravne države - papež želi svet, kjer smrtna kazen ne obstaja. Čeprav je papež Frančišek že leta 2015 govoril proti smrtni kazni, je šele leta 2018 spremenil katekizem in »odpravil« smrtno kazen posvetnih držav. Potreboval je torej več kot tri leta, da je v katekizem zapisal nekaj stavkov, ki pomenijo »odpravo« državne smrtne kazni. Zakaj tako počasi?

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , ,

Tajni cerkveni arhivi polni pedofilskih okostnjakov?

Dodaj komentar 26.08.2018 Vlado Began

Po pisanju medijev so avgusta 2018 v Pensilvaniji objavili morda najpodrobnejše poročilo o spolnih zlorabah v katoliški cerkvi. V obdobju sedmih desetletjih je tam več sto klerikov zlorabilo tisoče otrok, cerkev pa je vse to sistematično prikrivala. Poročilo je bilo pripravljeno na podlagi zaupnih arhivov škofij. Poročilo je objavila velika porota sodišča.

Cerkveni zločini vedno bolj prihajajo na dan. Če so kleriki v Pensilvaniji samo v zadnjih sedmih desetletjih zlorabili na tisoče otrok, koliko so jih zlorabili prej, ko je bila cerkev še vplivnejša, kot je danes. Gredo številke zlorabljenih otrok v deset tisoče? In Pensilvanija je samo ena izmed ameriških zveznih držav, teh je 50. Pa v ZDA ni samo nekaj škofij, kot jih je v Pensilvaniji, temveč jih je okoli 200. Ker je cerkev sistematično prikrivala spolne zlorabe svojih klerikov po vsem svetu, je jasno, da je v ZDA ogromno katoliške pedofilije, ki še ni prišla v javnost. Če bo prišlo do preiskav še v ostalih ameriških škofijah, in upajmo, da bo, se bo verjetno odkrilo, da je zlorabljenih otrok na sto tisoče, kleriških storilcev pa na deset tisoče. Zato ne čudi izjava predsednika ameriške škofovske konference kardinala Daniela DiNardo, da je katoliška cerkev v ZDA na pragu »moralne katastrofe«. Kaj pa se je v zvezi s tem v cerkvi v ZDA dogajalo v prejšnjih stoletjih, ko je bila cerkev še močnejša kot danes, si je težko zamisliti. Domnevati pa je, da so se spolne zlorabe otrok s strani duhovnikov in škofov dogajale kot po tekočem traku. Verjetno še hujše od opisane: »Odkar je bilo poročilo objavljeno, si z rokami zakrivam obraz. Saj človek ne ve, kaj drugega bi lahko storil. Brala sem o dečku, ki ga je duhovnik tako nasilno posiljeval, da mu je poškodoval hrbtenico. Bolečine žrtve so lajšali z opiati, postal je odvisen, vzel prevelik odmerek ‘zdravil’ in zdaj je mrtev. Ne vem, ali je mrtev tudi dotični duhovnik. Sploh več ne vem, za kaj naj molim …,« je dejala Simcha Fischer v zvezi s poročilom o pedofiliji v Pensilvaniji (zapis na spletni strani tednika Družina). Da se ugotovi, kaj se je dogajalo, bi bilo treba odpreti tajne škofijske arhive v ZDA, pa tudi v škofijah po svetu, ki jih je več tisoč z več sto tisoči duhovnikov. Če cerkev tega noče storiti, bi morala to storiti država, kot je to storila v Pensilvaniji. Ogromno je še pedofilskih in drugih okostnjakov v tajnih cerkvenih arhivih. Ni za pozabiti, da je po vsem svetu več tisoč škofij in vse te imajo svoje tajne arhive.

Kakšen je bil odziv Vatikana na poročilo iz Pensilvanije? Vatikanski tiskovni predstavnik Greg Burke je zapisal, da »obstajata le dve besedi: sram in žalost«. To je satansko, ne samo sramotno in žalostno, bi bilo mogoče dodati. Vatikan pravi, da obsoja spolno zlorabo mladoletnih in žrtve morajo vedeti, da je papež na njihovi strani. Če bi bil papež res na strani žrtev, bi že zdavnaj razčistil s pedofilijo, krivce kaznoval, jih pometal iz cerkve in izobčil, žrtvam pa izplačal pravično odškodnino in drugače poskrbel zanje. Pa je papež nedaleč nazaj branil čilskega škofa Barrosa pred očitki v zvezi s pedofilijo, malo po tistem pa je prišlo v javnost, kako je bil ta škof vpleten v spolne zlorabe otrok. Da bi bil papež na strani otrok, je seveda veliko zavajanje in seveda laž. Papež je na strani svoje cerkve, ki jo brani z vsemi sredstvi. Če cerkev trdi, da je papež na strani otrok in tudi papež govori o tem, je to samo zaradi lepšega – da se v javnosti polepša cerkvena podoba. Dvoličnost, v kateri je papež Frančišek veliki mojster.

Vsaka škofija ima svoj tajni arhiv. Tudi tiste v Sloveniji ga imajo. Kaj se skriva v njih? Podatki o pedofiliji, finančnih zlorabah …? Zakaj ima škofija sploh tajni arhiv? Kaj skriva? Ali so tajni arhivi ustanovljeni za to, da se skrivajo cerkvene »lopovščine«. Če deluješ zakonito in pošteno, kaj bi potem skrival? Isto velja za tajni vatikanski arhiv. Če je Sveti sedež čist, zakaj ima potem tajni arhiv? Kaj skriva pred javnostjo? Ali je tudi Jezus imel tajni arhiv? Grozljiva in množična sistematično prikrivana cerkvena pedofilija kaže, kdo katoliška cerkev v resnici je in koga zastopa! In koga zastopa? Ker je pedofilija satansko opravilo in ker je cerkev ves čas prikrivala ta satanizem, in to dela še sedaj, je jasno, da je katoliška cerkev del demonskih struktur. Zanje so namreč zaščitni znak zločini. Nemški zgodovinar Karlheinz Deschner je dejal, da na svetu ni organizacije, ki bi bila v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini kot rimsko-katoliška cerkev. (vir: http://www.krst-otrok-ne.eu/)

Ali si upajo škofije v Sloveniji odpreti tajne arhive in njihovo vsebino pokazati javnosti? Seveda brez osebnih podatkov, lahko pa tudi z njimi, če so izpolnjeni zakonski pogoji za to. Ali so v tajnih cerkvenih arhivih skriti pedofilski dosjeji? Koliko pedofilskih okostnjakov je v tajnih arhivih škofij v Sloveniji? In koliko pedofilov je še v cerkvenih vrstah? Zakaj cerkev vsako leto premešča klerike iz župnije v župnijo ali v druge institucije cerkve? Zakaj? Znano je, da so premestitve klerikov del sistematičnega cerkvenega prikrivanja pedofilije in tudi nadaljnje omogočanje spolnih in drugih zlorab s strani premeščenih klerikov.

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , , ,

Ali je tudi papež Frančišek brezplodni hinavec?

Dodaj komentar 15.07.2018 Vlado Began

Nedaleč nazaj je papež Frančišek v baziliki sv. Petra daroval mašo za begunce. Pri maši je kritiziral tiste, ki zavračajo begunce in jih označil kot brezplodne hinavce.

Kar želiš, da drugi storijo, stori ti prvi, je zlato pravilo, ki ga uči papež. Zato se postavijo razna vprašanja kot npr.: Ali je papež v Vatikanu sprejel begunce. Ali jih je nastanil v papeških palačah ali drugih prostorih v okviru Svetega sedeža. Ali jih je nastanil v razkošnem stanovanju, v katerem bi lahko bival, če bi hotel. Ali jih je nastanil v svoji poletni rezidenci Castel Gandolfo. Ali je izselil kardinale in škofe, ki bivajo v velikih in razkošnih stanovanjih in vanje naselil begunce. Ni znano. Če bi to naredil, bi mediji o tem nedvomno poročali, še posebej cerkveni, ki bi iz tega naredili tudi veliko zgodbo! Tako je mogoče reči, da vsega navedenega ni storil in v Vatikanu begunci ne živijo. Ali ima potem papež pravico, da kritizira druge, če sam ni sprejel beguncev, pa bi to lahko? V Vatikanu bi lahko živelo mnogo beguncev, pa jih papež očitno noče – druge pa kritizira, da jih zavračajo. Ali ni mogoče tudi papež brezplodni hinavec?

Jezus po bibliji: »Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti, tujec sem bil in me niste sprejeli … Resnično, povem vam: Kolikor niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili. Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje.« (Mt 25,31-46) Kakšna bo po teh besedah usoda papeža Frančiška, ki v Vatikanu noče beguncev? Ali se bo znašel v cerkvenem večnem peklu? Kjer bo kot cerkveni sveti oče večno ločen od nebeškega Svetega očeta!

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano

Škofje pozivajo na volitve v državni zbor

Dodaj komentar 10.06.2018 Vlado Began

V Dnevniku (4.6.2018) je bil objavljen članek Po maši v ljubljanski stolnici: »Po žene je treba domov, da ne bodo spet komunisti zmagali«, v katerem je bilo navedeno, da se je župnik druge jutranje maše v ljubljanski stolnici na dan volitev dotaknil državnozborskih volitev in pozval kristjane, da se udeležijo volitev in volijo tiste, ki se zavzemajo za pravičnost in življenje, za družine in otrok … Na volitve pa je pozivala tudi Slovenska škofovska konferenca. Ta je med drugim dejala, da imata vsak državljan in kristjan dolžnost in pravico, da se udeležita volitev.
Škofje očitno menijo, da je udeležba na volitvah obvezna! Ali je res tako? Vsekakor ne! Volitve v Sloveniji niso državljanska dolžnost, temveč samo pravica volivca, kar je razvidno tudi iz slovenske ustave. Ali škofje ne poznajo ustave? Malo verjetno. Mogoče se delajo nevedne! Pa učijo zapoved Ne laži. Torej, vsakdo sam odloča, ali bo šel na volitve ali ne.
Škofje tudi pravijo, da je udeležba na volitvah krščanska dolžnost. Tudi to ne drži, saj je udeležba na volitvah lahko dolžnost katolikov, nikakor pa ne kristjanov. Kristjani so namreč že izvolili svojega »poslanca oz. stranko« in to je Jezus, Kristus. Njemu sledijo v besedah in dejanjih in zato ne potrebujejo še nekega zunanjega poslanca ali predsednika, še najmanj pa takšnega, ki bi bil katolik. Jezus je jasno rekel, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta – seveda velja to tudi za tiste, ki uresničujejo njegove besede: »Sledite mi«. Papeža, kardinalov, škofov … in mnogih drugih katolikov ni med graditelji notranjega kraljestva – ni jih med tistimi, ki sledijo Jezusu. So pa med tistimi, ki bolj ali manj s krvjo ali nasiljem že ves čas gradijo zunanje kraljestvo. Kajti znano je, kaj uči katoliška cerkev in kaj dela? Vse tisto, kar z Jezusom iz Nazareta nima nič skupnega. Gradi zunanjo državo oz. kraljestvo polno neizmernega bogastva in blišča z jasno hierarhično strukturo, na čelu katere je celo samoimenovani Kristusov namestnik na Zemlji – papež. In ta, ki ga cerkev imenuje tudi sveti oče, kaznuje in grozi z večnim peklom in večnimi mukami vsem tistim, ki mu ne sledijo. Podpira tudi vojne in ubijanje živih bitij, čeprav uči Ne ubijaj. Kakšno kraljestvo gradi cerkev, je jasno povedal znani nemški zgodovinar Karlheinz Deschner. Rekel je namreč, da na svetu ni organizacije, ki bi bila v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju, tako obremenjena z zločini kot rimsko-katoliška cerkev. Ali po njegovem cerkev gradi kraljestvo zločinov? Kajti cerkev je praktično od vsega začetka obremenjena z zločini. Ali se ti celo stopnjujejo? Kaj ima to skupnega s Kristusom?
Še nekaj je v zvezi s cerkvenim ukazom na volitve zanimivo. V bibliji piše in katoliška cerkev uči naslednje: »Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga.« Če je po cerkvenem nauku vsaka oblast od boga, zakaj potem poziv na volitve. Saj bo »oblast«, ki bo izvoljena, od cerkvenega boga. Pa naj si bo to leva, desna ali mešana – bo od cerkvenega boga. In zakaj potem »križarska vojna« proti levici? In še posebej proti komunizmu, če je bila komunistična oblast od katoliškega boga!
Če bo oblast prevzela leva koalicija, bo to od katoliškega boga. Se bo cerkev tej koaliciji uprla? Ves čas jo namreč kritizira ali celo demonizira. »Kdor se torej upira oblasti, se upira redu, ki ga je določil Bog. Tisti, ki se upirajo, si bodo nakopali obsodbo«, piše v bibliji in tako uči tudi katoliška cerkev. Ali si ne bo katoliška cerkev v Sloveniji nakopala sodbo, če se bo uprla levi koaliciji, dani od cerkvenega boga? Ali bo ta sodba odhod upornih klerikov ali laikov v večni pekel? Torej, izobčenje. V večno trpljenje.
  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , , , ,

Komu se je uprl katoliški kaplan med vojno v Sloveniji?

Dodaj komentar 6.05.2018 Vlado Began

»V cerkev nismo hodili pogosto, med vojno pa sem enkrat šla z mislijo, da bo morda tudi moja molitev kaj pripomogla h končanju vojnih grozot. Zelo sem se razočarala, ko sem videla kaplana pred oltarjem, da je imel pod talarjem pištolo. V prsih me je stisnilo in se spraševala, zakaj ima orožje, saj je zapoved “ne ubijaj”. Še bolj pa sem bila razočarana nad njegovim govorom s prižnice, ko je žalil matere partizanov. Rekel je, naj se sramujejo, ker so dovolile sinovom odhod v partizane in matere pozival, naj gredo njihovi sinovi k “domobrancem” (takega naziva si ne zaslužijo). V cerkvi sem stala poleg sosede, matere partizana. Jokala je. Od takrat nisem bila nikoli več pri cerkvenem obredu. Ob okupaciji naše domovine sta bili samo dve alternativi, ali se organizirati in okupatorju upreti, ali se podrediti. Do enotnosti ni prišlo, k temu je pripomogla cerkev. Cerkev je organizirala domobransko prisego Hitlerju in s tem boj proti lastnemu narodu, povzročila je BRATOMORNO VOJNO. Njihova grozodejstva smo še zlasti občutili v naši vasi 22. oktobra 1943, ko so belogardisti sodelovali v nemški ofenzivi, streljali talce, nas izgnali z domov, domove izropali in opustošili,« je zapisala starejša gospa, očividka omenjenih dogodkov iz kraja ob tedanji nemško-italijanski okupacijski meji na območju sedanje občine Sevnica.

Ali ni nenavadno, da je imel kaplan pištolo za pasom? Zakaj bi imel pištolo za pasom, če pa s prižnice uči Božjo zapoved Ne ubijaj! Prav tako s prižnice oznanja Jezusove besede, kot npr.: »Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo.« (Lk 6,27) In še Jezusove besede Petru: »Spravi meč na njegovo mesto, kajti vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani.« (Mt 26,52) Ni znano, ali je kaplan pištolo tudi uporabil, toda če je z njo koga ubil ali ranil, je možnost, da se mu bo zgodilo enako. Če seveda ne bo greha pravočasno odstranil. Toda ne pri spovedi, temveč mora pravočasno dobiti odpuščanje žrtve in povrniti škodo, ki jo je s svojim dejanjem povzročil žrtvi ali komu drugemu. »Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi.« (Mt 5,9) Če je kaplan s pištolo koga ubil ali ranil ali samo grozil, ali se bo lahko imenoval Božji sin? Kajti s pištolo, tudi samo za pasom, ni mogoče delati za mir! Kaj šele z njeno uporabo! Jezus je bil pacifist. Ali je pacifist tudi tisti, ki ima pištolo za pasom? Ali katoliški kaplan ne sledi Jezusu iz Nazareta?
Kaplan s pištolo za pasom je s prižnice žalil matere partizanov. Ali je tudi Jezus žalil ljudi? Če ne, komu je sledil kaplan? Jezus ali bogu podzemlja? Bogu, ki mu je eden izmed osnovnih temeljev žaljenje drugače mislečih ali delujočih! In ki se ne ustavi samo pri tem, temveč gre še dlje in tako ali drugače ubije vse, kar se mu zoperstavi.
27. aprila v Sloveniji praznujemo dan upora proti okupatorju. Mnogi so se uprli okupatorju. Kaj bi lahko rekli za »našega« kaplana, kaplana s pištolo za pasom? Se je uprl okupatorju? Očitno ne! Vsekakor pa se je uprl enemu in to je Bogu, ki je dal zapoved Ne ubijaj! oz. pacifistu Jezusu. Sodeloval pa je z bogom podzemlja, katerega razpoznavni znak je tudi pištola ali kakšno drugo orožje. Tudi kaplanov razpoznavni znak je bila pištola – orodje za uničevanje življenja.
Cerkev že stoletja ubija in uničuje in trdi, da je to Božja volja. Milijoni ljudi so bili ubiti v imenu Jezusa, Kristusa? Kakšen odnos imajo duše ubitih do Jezusa, Kristusa, če so bile ubite v njegovem imenu! Mogoče ga krivijo za svojo smrt na zemlji. In so Ga zato zavrnile. Zavrnile so Boga. Ker katoliška cerkev že ves čas podpira ubijanje in vojne, čeprav uči Božjo zapoved Ne ubijaj! in pozna Jezusov pacifizem, dela to očitno namerno. Zato je to del njenega DNK. Zato se postavi še vprašanje: ali katoliška cerkev dela to tudi zato, da odvrne ljudi od Jezusa, Kristusa, in jih popelje v naročje boga podzemlja, boga vojne, boga ubijanja in boga uničevanja vsega živega. Kaj kaže stanje na svetu? Ali ni situacija z vsakim dnem slabša? In vedno več življenja na zemlji uničenega!

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano

Katoliška cerkev izkorišča in ponižuje ženske

Dodaj komentar 16.04.2018 Vlado Began

V časopisu Delo je bil 8. marca 2018 objavljen članek z naslovom Redovnice nočejo biti več služkinje, kjer je bilo mogoče brati o izkoriščanju redovnic, mnoge med njimi pogosto delajo v suženjskih razmerah. Kot piše v članku, redovnice v nasprotju z laikinjami nimajo določenega delovnega časa, pogodb o delu, zanje ne veljajo predpisi in pogosto so slabo plačane ali pa sploh nič, takšen pa je položaj tako tistih redovnic, ki gospodinjijo škofom in duhovnikom, kakor tistih, ki delajo v šolah in ambulantah. »Nekatere redovnice vstajajo ob zori, da pripravijo zajtrk za duhovnika ali škofa, in delajo do poznega večera, ko postrežejo večerjo, pospravijo, operejo in zlikajo perilo,« pripoveduje redovnica z izmišljenim imenom Marija.

Diskriminacija žensk v cerkvi se vleče kot rdeča nit skozi njeno celotno zgodovino in traja še danes. Začetki so pri sv. Pavlu, ki mu sledijo mnogi cerkveni učitelji npr. Chrysostom, Hieronim, Avguštin, Tomaž Akvinski ter številni papeži in škofje. Pavel v 1. pismu Korinčanom: »Kajti moški ne pride od ženske, ampak ženska od moškega. Tudi ni bil moški ustvarjen zavoljo ženske, ampak ženska zavoljo moškega,« (1 Kor 11, 8) in še: »Vaše žene morajo v skupnosti molčati, kajti ni jim dovoljeno govoriti, ampak se morajo podrediti, kakor pravi tudi zakon.« (1 Kor 14, 34). Pavel prav tako piše v Timotejevem pismu: »Učiti pa ženski ne dovolim, tudi ne, da vlada nad moškim, ampak se mora tiho obnašati.« (1 Tim 2, 12)

Nekaj izjav pomembnih cerkvenih klerikov o ženskah: »Ženske so določene predvsem za to, da zadovoljijo moško pohotnost« in »Ves (ženski) spol je šibak in lahkomiseln. Odrešenje najdejo samo zaradi otrok« (Johannes Chryostomos, grški cerkveni učitelj), »Ženska je manjvredno bitje, ki ga Bog ni ustvaril po svoji podobi. Naravnemu redu ustreza, da žene služijo možem« (cerkveni oče Avguštin), »Bistvena vrednota žene je v njeni sposobnosti rojevanja in njeni gospodinjski koristi« (Tomaž Akvinski, cerkveni učitelj), »Žena mora pokriti glavo, ker ni podoba Boga« (Ambrozij, cerkveni učitelj), »Moški fetus postane človek po 40 dneh, ženski po 80 dneh. Deklice nastanejo zaradi poškodovanih semen ali vlažnih vetrov« (Tomaž Akvinski), »Ko vidiš žensko, misli, da je hudič! Je neke vrste pekel!« (Papež Pij II), »Ženske je narava določila za skupni užitek (Kapokrates, ustanovitelj samostanov), »Ženska je napaka narave (…) s svojim presežkom vlage in s svojo podtemperaturo je telesno in duhovno (…) manjvredna (…) neke vrste pohabljen, zgrešen, spodletel moški … polno udejanjanje človeške vrste je samo moški (Tomaž Akvinski), »Dekleta, ki nosijo mini krila, pridejo v pekel« (Jezuit Wild v 20. stoletju), »Blizu cerkve ne smejo stanovati ženske« (Sinoda v Coyaci, 1050), »Kjer se zadržuje duhovnik, tja ženska ne sme vstopit« (Sinoda v Parizu, 846), »Duhovniki, ki prenočujejo sum vzbujajoče ženske, morajo biti kaznovani. Ženske pa mora škof prodati v suženjstvo« (2. sinoda iz Toleda, 589), »Ženskam mora že zavest o lastnem bitju priklicati sram« (Klemen Aleksandrijski), »Ženske ne smejo v lastnem imenu napisati pisma niti ga sprejeti!« (Sinoda iz Elvire, 4. stoletje).(1)

Temelji cerkvene diskriminacije žensk so torej v bibliji, ki je po cerkvenem nauku božja beseda. To pomeni, da naj bi bila diskriminacija žensk del božje besede in tako božja volja. Zato ni nič čudnega, da ta diskriminacija traja tudi sedaj, saj je biblija veljavna še danes in voljo cerkvenega boga je treba izvrševati tudi sedaj. Diskriminacija pa ne velja samo v cerkvi, temveč se je razširila še izven nje, kajti cerkev je dolgo imela ideološki primat v družbi. In ga še vedno ima. Tako niso diskriminirane samo vernice, temveč tudi mnoge druge ženske, ki s cerkvijo nimajo nič skupnega. Diskriminacija žensk je namreč postala del družbenega DNK.

Ali je diskriminacija žensk res božja volja, kot to prikazuje katoliška cerkev? Biblija pravi: »In Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po božji podobi ga je ustvaril; in ga je ustvaril kot moškega in žensko.« (1 Mz 1, 27). Bog je torej ustvaril človeka po svoji podobi in tega sestavljata dve bitji: moški in ženska. In ker sta ustvarjeni po Božji podobi, sta med seboj enakopravni, saj Bog v sebi nima neenakopravnosti. Tudi Jezus je učil in živel enakost med moškimi in ženskami. Zato je jasno, da uradni cerkveni nauk, ki diskriminira oz. sovraži ženske z Bogom Stvarnikom in Jezusom nima nič skupnega. Veliko je dokazov, kako je kler spreminjal Božji nauk in ga prilagajal svojim potrebam. Zato vprašanje: Če cerkvena diskriminacija žensk ni Božja volja, čigava je potem? Ali mogoče od boga podzemlja? Kako dolgo še bo trajala cerkvena diskriminacija žensk? Dokler bo obstajala cerkev?!

Zanimivo je, da ženske še vedno rinejo v cerkve, čeprav jih le-ta diskriminira od vsega začetka. Kot da se z diskriminacijo strinjajo. Če pa se z njo strinjajo, zakaj se potem pritožujejo? Če pa se ne strinjajo, zakaj ne izstopijo iz cerkve?


1 Citati so iz knjige Resnica in cerkev se izključujeta!

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano

Katoliška cerkev izkorišča in ponižuje ženske

1 komentar 25.03.2018 Vlado Began

V časopisu Delo je bil 8. marca 2018 objavljen članek z naslovom Redovnice nočejo biti več služkinje, kjer je bilo mogoče brati o izkoriščanju redovnic, mnoge med njimi pogosto delajo v suženjskih razmerah. Kot piše v članku, redovnice v nasprotju z laikinjami nimajo določenega delovnega časa, pogodb o delu, zanje ne veljajo predpisi in pogosto so slabo plačane ali pa sploh nič, takšen pa je položaj tako tistih redovnic, ki gospodinjijo škofom in duhovnikom, kakor tistih, ki delajo v šolah in ambulantah. »Nekatere redovnice vstajajo ob zori, da pripravijo zajtrk za duhovnika ali škofa, in delajo do poznega večera, ko postrežejo večerjo, pospravijo, operejo in zlikajo perilo,« pripoveduje redovnica z izmišljenim imenom Marija.

Diskriminacija žensk v cerkvi se vleče kot rdeča nit skozi njeno celotno zgodovino in traja še danes. Začetki so pri sv. Pavlu, ki mu sledijo mnogi cerkveni učitelji npr. Chrysostom, Hieronim, Avguštin, Tomaž Akvinski ter številni papeži in škofje. Pavel v 1. pismu Korinčanom: »Kajti moški ne pride od ženske, ampak ženska od moškega. Tudi ni bil moški ustvarjen zavoljo ženske, ampak ženska zavoljo moškega,« (1 Kor 11, 8) in še: »Vaše žene morajo v skupnosti molčati, kajti ni jim dovoljeno govoriti, ampak se morajo podrediti, kakor pravi tudi zakon.« (1 Kor 14, 34). Pavel prav tako piše v Timotejevem pismu: »Učiti pa ženski ne dovolim, tudi ne, da vlada nad moškim, ampak se mora tiho obnašati.« (1 Tim 2, 12)

Nekaj izjav pomembnih cerkvenih klerikov o ženskah: »Ženske so določene predvsem za to, da zadovoljijo moško pohotnost« in »Ves (ženski) spol je šibak in lahkomiseln. Odrešenje najdejo samo zaradi otrok« (Johannes Chryostomos, grški cerkveni učitelj), »Ženska je manjvredno bitje, ki ga Bog ni ustvaril po svoji podobi. Naravnemu redu ustreza, da žene služijo možem« (cerkveni oče Avguštin), »Bistvena vrednota žene je v njeni sposobnosti rojevanja in njeni gospodinjski koristi« (Tomaž Akvinski, cerkveni učitelj), »Žena mora pokriti glavo, ker ni podoba Boga« (Ambrozij, cerkveni učitelj), »Moški fetus postane človek po 40 dneh, ženski po 80 dneh. Deklice nastanejo zaradi poškodovanih semen ali vlažnih vetrov« (Tomaž Akvinski), »Ko vidiš žensko, misli, da je hudič! Je neke vrste pekel!« (Papež Pij II), »Ženske je narava določila za skupni užitek (Kapokrates, ustanovitelj samostanov), »Ženska je napaka narave (…) s svojim presežkom vlage in s svojo podtemperaturo je telesno in duhovno (…) manjvredna (…) neke vrste pohabljen, zgrešen, spodletel moški … polno udejanjanje človeške vrste je samo moški (Tomaž Akvinski), »Dekleta, ki nosijo mini krila, pridejo v pekel« (Jezuit Wild v 20. stoletju), »Blizu cerkve ne smejo stanovati ženske« (Sinoda v Coyaci, 1050), »Kjer se zadržuje duhovnik, tja ženska ne sme vstopit« (Sinoda v Parizu, 846), »Duhovniki, ki prenočujejo sum vzbujajoče ženske, morajo biti kaznovani. Ženske pa mora škof prodati v suženjstvo« (2. sinoda iz Toleda, 589), »Ženskam mora že zavest o lastnem bitju priklicati sram« (Klemen Aleksandrijski), »Ženske ne smejo v lastnem imenu napisati pisma niti ga sprejeti!« (Sinoda iz Elvire, 4. stoletje).[1]

Temelji cerkvene diskriminacije žensk so torej v bibliji, ki je po cerkvenem nauku božja beseda. To pomeni, da naj bi bila diskriminacija žensk del božje besede in tako božja volja. Zato ni nič čudnega, da ta diskriminacija traja tudi sedaj, saj je biblija veljavna še danes in voljo cerkvenega boga je treba izvrševati tudi sedaj. Diskriminacija pa ne velja samo v cerkvi, temveč se je razširila še izven nje, kajti cerkev je dolgo imela ideološki primat v družbi. In ga še vedno ima. Tako niso diskriminirane samo vernice, temveč tudi mnoge druge ženske, ki s cerkvijo nimajo nič skupnega. Diskriminacija žensk je namreč postala del družbenega DNK.

Ali je diskriminacija žensk res božja volja, kot to prikazuje katoliška cerkev? Biblija pravi: »In Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po božji podobi ga je ustvaril; in ga je ustvaril kot moškega in žensko.« (1 Mz 1, 27). Bog je torej ustvaril človeka po svoji podobi in tega sestavljata dve bitji: moški in ženska. In ker sta ustvarjeni po Božji podobi, sta med seboj enakopravni, saj Bog v sebi nima neenakopravnosti. Tudi Jezus je učil in živel enakost med moškimi in ženskami. Zato je jasno, da uradni cerkveni nauk, ki diskriminira oz. sovraži ženske z Bogom Stvarnikom in Jezusom nima nič skupnega. Veliko je dokazov, kako je kler spreminjal Božji nauk in ga prilagajal svojim potrebam. Zato vprašanje: Če cerkvena diskriminacija žensk ni Božja volja, čigava je potem? Ali mogoče od boga podzemlja? Kako dolgo še bo trajala cerkvena diskriminacija žensk? Dokler bo obstajala cerkev?!

Zanimivo je, da ženske še vedno rinejo v cerkve, čeprav jih le-ta diskriminira od vsega začetka. Kot da se z diskriminacijo strinjajo. Če pa se z njo strinjajo, zakaj se potem pritožujejo? Če pa se ne strinjajo, zakaj ne izstopijo iz cerkve?


[1] Citati so iz knjige Resnica in cerkev se izključujeta!

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano

Vedno več molitev, stanje na svetu pa vedno slabše

Dodaj komentar 14.03.2018 Vlado Began

Nedaleč nazaj je papež Frančišek povabil vse kristjane in tudi vernike drugih ver, da molijo za mir, predvsem za Kongo in Južni Sudan. Rekel je: »Zaradi širjenja tragičnih konfliktnih situacij po različnih predelih sveta vabim vse vernike na poseben Dan molitve in posta za mir, in sicer 23. februarja, na petek prvega postnega tedna. Namenili ga bomo predvsem za prebivalce Demokratične republike Kongo in Južnega Sudana.« Predsednik Slovenske škofovske konference nadškof Stanislav Zore je določil, da se 23. februarja 2018 pri mašah v Sloveniji k prošnjam za vse potrebe doda prošnji za spravo in mir med prebivalci Konga in Južnega Sudana.[1] To ni prvič, kar je papež Frančišek pozval ljudi na molitev. Tako je ob svetovnem dnevu miru (1. januar 2015) dejal, da je korenina miru molitev. Da naj bi bila korenina miru molitev, je zanimiva navedba. Mogoče se je vprašati, ali je kaj resnice v njej?

Katoliška cerkev šteje več kot milijardo članov. Velika večina le-teh bolj ali manj redno moli. Ker je članov zelo veliko, je tudi molitev zelo veliko, tako dnevno, tedensko, mesečno in letno. Mogoče bi bilo reči, da naenkrat moli več deset milijonov katolikov, če ne še več. Molitev je v nekem trenutku izjemno veliko, v naslednjem pa tudi. In tako vsak dan, teden, mesec in leto. Molijo tudi pripadniki drugih biblijskih cerkva. Toda kakšno je stanje na svetu? Ali so vojne prenehale, ali je mir na svetu? Miru ni. Nasprotno, vojaških spopadov in vojn je vedno več, kar velja tudi za druge oblike nemira. Če je molitev korenina miru, kot pravi papež, zakaj potem, glede na velik obseg in število cerkvenih molitev po vsem svetu, ne nastane mir? Če je korenin miru vsak dan na milijone, zakaj potem ni miru? Ali je papeževa trditev napačna, nepopolna ali je zadaj kaj drugega?

Neki katolik moli za mir, nato pa gre v gozd in kot lovec ubije žival. Torej, moli za mir, deluje pa proti njemu. Drug primer: član katoliške cerkve zjutraj moli za mir, nato pa se kot vojak usede v vojaško letalo in meče bombe na ljudi in jih pobija. Torej moli za mir, deluje pa proti njemu. Ali lahko ob takšnih dejanjih pride do miru? Tretji primer: katoliški vernik moli za mir, potem pa gre na polje in uporablja pesticide in druge strupe, ki pomorijo življenje v zemlji. Torej moli za mir, zastruplja pa zemljo in uničuje milijarde drobnih bitij, ki skrbijo za zdravo prst. In ustvarja strašen nemir v zemlji. Še en primer: katolik pri maši moli za mir, nato pa doma na kolinah zakolje prašiča. Moli za mir, umoril pa je nedolžno živo bitje. Bitje, ki ga je ustvaril Bog! Da je Bog ustvaril živali, uči tudi katoliška cerkev. Ali lahko s takšnimi dejanji nastane mir?

Važna so dejanja, je rekel Jezus in na teh njegovih besedah se meri tudi papež s svojimi podaniki. Molitvi za mir morajo slediti dejanja za mir. Konkretno glede na prej navedena primera: katoliški lovec mora prenehati biti lovec in ne več ubijati živali, katoliški vojaški pilot pa mora opustiti svojo vojaško dejavnost in se demilitarizirati, katoliški kmet pa opustiti pesticide in druge strupe. In tisti, ki zakolje žival za koline, mora to opustiti. To je potem njihov prispevek k miru, ki bo tudi potrdil njihove molitve za mir. Tako bo ta molitev imela moč. Potem to ne bodo prazne besede, temveč bodo to oživljene in ne mrtve besede. Najboljša so torej dejanja proti vojni in nemiru. Sama molitev za mir ne prinese miru. V Vatikanu je 8. junija 2014 potekala molitev za mir v Palestini in Izraelu, pri kateri so sodelovali papež Frančišek, izraelski predsednik Peres in palestinski predsednik Abas ter carigrajski ekumenski patriarh Bartolomej. Skupaj so molili Izraelci in Palestinci, kristjani, judje in muslimani. Na koncu so na vatikanskih vrtovih zasadili še oljko kot simbol miru in v spomin na ta zgodovinski dogodek. Ali lahko molitev za mir v Palestini in Izraelu in posaditev oljke kot simbola miru reši konflikt med Palestinci in Izraelci? Če bi lahko, potem bi bil že bil mir v takoimenovani sveti deželi. Pa ga ni. Kajti molitev za mir miru ne ostvari, kot že navedeno. Ustvarijo ga samo dejanja. Izrael mora končati z nasiljem nad Palestinci, ti pa morajo prenehati se nasilno upirati izraelskemu nasilju. Seveda se mora tudi papež odreči doktrini o pravični ali obrambni vojni.

Ali komu ustreza molitev za mir brez dejanj za mir? Jano je, komu: bogu vojne, ki je bog podzemlja. On želi, da vojna traja in traja. Kdo mu pri tem pomaga? Tisti, ki vojne tako ali drugače podpira. Tudi z molitvami za mir, vendar brez dejanj za mir. Kdo ima tukaj veliko masla na glavi: vsekakor rimski papež s svojimi kleriki. Kakšno moč ima papeževa molitev za mir, če npr. zjutraj moli za mir, popoldan pridiga o Božji zapovedi Ne ubijaj, zvečer pa podpre vojaški napad na neko islamsko državo. Torej podpre nemir in vojno z ubijanjem ljudi in živali ter uničevanjem narave. Moli za mir, podpira pa nemir in vojno! Ali je verodostojen in zaupanja vreden? Podobno velja za njegove podrejene: kardinale, škofe, duhovnike …

Kaj je pravi obraz papeža, če tistega, na kar poziva druge, ne stori sam? Mir ali nemir oz. vojna? In kaj so potem papeževe besede in poslanice za mir? Resnica ali laž? Ali lahko dvoličnost prinese mir: moliš za mir, tvoj nauk pa podpira vojne in ubijanje. In seveda to ne velja samo za papeža, temveč tudi za ostale klerike in laike. Kajti tudi katoliški laiki, ki molijo za mir, potem pa tako ali drugače ubijajo živa bitja, torej so v dejanjih proti miru, ne delajo za mir, temveč samo molijo za mir. Njihova dejanja uničujejo mir in krepijo nemir oz. vojno. Po dejanjih jih boste spoznali, je rekel Jezus. Ni rekel: po besedah jih boste spoznali.

Ko je bil papež Frančišek na svetovnem dnevu mladih (SMD) v Krakovu julija 2016, se je zaključne maše udeležilo skoraj 3 milijone mladih katolikov iz 187 držav sveta.[2] Velika večina teh ljudi je skupaj s papežem pri tem verskem obredu molila. Molilo je torej več kot dva milijona ljudi. Verjetno so molili tudi za mir na svetu. Kaj bodo prinesle te molitve. Mir? Nemir? Vojne? Odvisno od dejanj molivcev. Mnogi bodo še naprej jedli meso, zaradi česar bodo umirale nedolžne živali. In s tem podpirali cerkveno vojno proti živalim. Drugi bodo še naprej podpirali vojaške in druge napade na muslimane. Tretji bodo kako drugače ustvarjali nemir. Mogoče pa se bo kdo spreobrnil in tudi v dejanjih začel delovati za mir oz. miroljubno. Takrat bo ta molitev imela moč in bo lahko prispevala k miru na svetu. Verjetno pa so med mladimi tudi takšni, ki ne samo molijo za mir, temveč mir v smislu Božjih zapovedi in Jezusovega govora na gori tudi živijo. Toda s tem ravnajo proti cerkvenemu nauku in so zato že izobčeni ter »na poti« v večni pekel. Pa tega sploh ne vedo.

Rezime: Molitev za mir brez ustreznih dejanj, je prazna molitev, ki ne prinese miru. Mogoče miru celo škodi. Stanje po svetu je vedno slabše. Ali bi bilo mogoče reči, da več kot bo molitev za mir brez dejanj za mir, več bo nemira in vojn po svetu. Če da, komu bo to koristilo? Samo bogu vojne! Za koga potem dela papež, ki moli za mir, njegova dejanja pa so proti miru! Seveda to vprašanje velja za vse katolike, ki posnemajo papeža.


[1] http://radio.ognjisce.si/sl/199/ aktualno/26445/ (24.2.2018). [2] http://skam.si/dogodki/mednarodna- srecanja/svetovni-dan-mladih/ (9.8.2016).

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano

Nazaj