Zaradi pedofilije obsojen bivši tretji človek Vatikana. Ga čaka dolgoletni zapor?

23.12.2018

V Avstraliji je bil zaradi spolnih zlorab otrok obsojen bivši tretji človek katoliške cerkve, kardinal George Pell, včasih eden najuglednejših cerkvenih mož in do nedavnega še finančni minister papeža Frančiška. Obsojen je bil zaradi štirih kaznivih dejanj obscenega vedenja v javnosti in kaznivega dejanja nasilja nad mladoletno osebo. Med drugim naj bi leta 1996 dva 13-letna fanta v zakristiji prisilil v oralni spolni odnos. Grozi mu do 25 let zapora, višina kazni pa bo razglašena 4. februarja 2018. V Avstraliji o tem mediji ne smejo poročati, saj je sodišče prepovedalo poročati o obsodbi – da se ohrani nepristranskost porotnikov, ki bodo morali marca 2019 razsojati še glede spolnih zlorab Pella iz 70-let prejšnjega stoletja. Kardinal Pell je seveda vse obtožbe zanikal, obtožbe označil za lažne, preiskavo pa kot atentat na svojo podobo.

Že ob imenovanju G. Pella za vatikanskega finančnega ministra se je vedelo za spolne zlorabe klerika Pella, pa ga je Frančišek kljub temu imenoval za svojo desno roko za finance. Papež Frančišek naj bi spoštoval poštenost kardinala Pella pri njegovem delu pri finančni reformi cerkve. In kakšna naj bi bila ta poštenost? Kardinal Pell naj bi v pol leta porabil pol milijona evrov samo za svoje »kaprice«.. Visoka funkcija visoki stroški, mogoče razmišlja »pošteni« kardinal Pell. Pedofilski duhovnik pa pošten? Tisti, ki zlorablja otroke in jih uničuje pa pošten? Ali je že kakšen klerik priznal spolno zlorabo otrok? Še posebej tisti iz vrha cerkve, kamor je seveda spadal tudi Pell. Kdor visoko leta, nizko pade!

Spolne zlorabe s strani kardinala Pella pa seveda niso osamljen primer v Avstraliji. Leta 2017 objavljeno državno poročilo, kaže, da so kleriki katoliške cerkve zlorabili 4449 otrok, kar naj bi storilo 1880 klerikov. Vprašanje pa je, ali sta obe številki točni. Ni namreč pozabiti, da katoliška cerkev sistematično prikriva spolne zlorabe svojih klerikov, zaradi česar je dostop do podatkov otežen ali celo onemogočen. Verjetno so številke mnogo višje, saj mnoge žrtve še niso spregovorile ali pa so dosjeji uničeni ali skriti pred roko pravice.

Mnoge zgodbe zlorabljenih otrok so tragične kot npr. naslednja. Duhovnik O’Donel je v Avstraliji posilil Emmo in Kathy Foster, za kar je morala cerkev plačati 50.000 avstralskih dolarjev odškodnine. Kot je povedal njun oče, se je Emma v puberteti zavedla travme iz otroštva, postala anoreksična, začela uživati mamila, na koncu pa je pri 26 letih naredila samomor. Njena sestra Kathy pa je pri 15 letih začela piti, nato pa se je v avtomobilski nesreči tako poškodovala, da potrebuje neprekinjeno oskrbo. Po besedah očeta zlorabljenih otrok je bil prav kardinal Pell tisti, ki je dolga leta oviral razkritje tega zločina. Mnogi duhovniki so zlorabili več otrok kot npr. duhovnik Denham, ki je bil julija 2010 obsojen na več kot 19 let zaporne kazni zaradi posilstev 31 šolarjev in zaradi sadističnega izživljanja nad žrtvami. Odškodninski zahtevek žrtev do škofije naj bi okoli 150 milijonov. Kaj je to proti vrednosti več kot 60 milijard dolarjev, kolikor naj bi bilo vredno cerkveno premoženje v Avstraliji.

Ni pa kardinal Pell edini visoki cerkveni klerik, ki je bil v Avstraliji obsojen v zvezi s pedofilijo. Avstralsko sodišče je namreč leta 2018 na leto dni zapora obsodilo nadškofa Adelajde Philipa Wilsona zaradi prikrivanja spolnih zlorab otrok v 70. letih prejšnjega stoletja. Obsojen je bil, ker je prikrival vedenje o zlorabah, ki jih je zagrešil pedofilski duhovnik James Fletcher v Novem Južnem Walesu. Njegove žrtve so bili ministranti. Wilsonu, ki je bil takrat kaplan, so nekatere žrtve takrat zaupale svojo zgodbo, on pa ni nikoli ukrepal. Ena izmed žrtev je Wilsonu zlorabe razkrila v spovednici, ta pa ji je dejal, da laže in ji za pokoro naložil deset zdravamarij. Avstralska državna komisija, ki je objavila poročilo o spolnih zlorabah v katoliški cerkvi, v poročilu pa se ne nahajajo podatki samo za katoliško cerkev, temveč tudi za druge institucije v Avstraliji, je priporočila cerkvi, naj duhovniki, ki za spolne zlorabe mladoletnih zvedo pri spovedi, to prijavijo pristojnim državnim organom. Katoliška cerkev v Avstraliji je zavrnila to priporočilo, saj bi bilo to po njenem v nasprotju s katoliško vero. »Kadar spovednik izve za zločin – kot je tudi pedofilija –, pri tem ne gre za človeško vedenje. Kot duhovnik verjame, da ta podatek pripada Bogu in ne njemu. Zato ga nikoli ne sme nikomur prenesti. Če bi prekršil spovedno molčečnost, to dejanje ne bi bilo samo nepravično do skesanca, ampak bi bilo hkrati dejanje proti duhovnikovi veri,« je v zvezi s tem dejal profesor kanonskega prava Edoardo Baura. Pri spovedi gre za dejanje vere in zakramenta, skesanec se spoveduje neposredno Bogu, duhovnik je tu zgolj posrednik, še pravi Baura. Če se skesanec spoveduje neposredno Bogu, zakaj potem duhovnik kot posrednik? Saj ni potreben, ker gre za neposreden odnos med skesancem in Bogom. Ne samo da ni potreben, je tudi parazit, ki prisluškuje pogovoru z namenom, da slišano uporabi v korist cerkve.

Dejstvo pa je, da je cerkvena spoved ena velika prevara. Spovedujoči pove svoje grehe duhovniku, ta mu da odvezo in kot pokoro naloži kakšno molitev in zadeva je končana. Greha ni več, saj ga je grešniku odvzel oz. odpustil Bog – seveda po katoliškem nauku. Prejšnji grešnik je čist in pripravljen za nove grehe. Ko stori te, gre zopet k spovedi, kjer mu po cerkvenem nauku Bog zopet odpusti grehe in tako dalje. Greh za grehom, Bog vedno odpušča in grešnika praktično spreminja v svetnika. Človek ubije sočloveka, pri spovedi pa mu Bog odpusti ta uboj. In tako celotno življenje. Pri spovedi človek, tako katoliška cerkev, ponovno doseže spravo z Bogom in tudi s cerkvijo. Če bi res bilo tako, kot prikazuje cerkev, potem bi bil Bog zelo nepravičen in krut. Kajti v cerkveni spovedi ni mesta za oškodovanca, torej tistega, proti kateremu je grešnik grešil. Nekdo okrade drugega ali ga namerno poškoduje, nato gre spovedi, kjer dobi odpust greha od Boga in je zopet čist. Kaj pa oškodovanec? Nanj pa je Bog pozabil? Ni! V Očenašu, ki je vernikom po spovedi pogosto naložen kot »molitev za pokoro«, se moli: »In odpusti nam naše dolge, kot tudi mi odpuščamo našim dolžnikom.« Bog torej odpušča ljudem njihovo krivdo, če so si tisti, ki so dolžni drug drugemu odpustili medsebojno. Za to duhovnik ni potreben. Bog odpusti greh grešniku, ko mu greh odpusti žrtev. Dokler ta grešniku ne odpusti, greh obstaja in ga tudi Bog ne odpusti, ne glede na to, ali se storilec spove duhovniku in dobi od njega odvezo. Glavno vlogo v spravi ima torej oškodovanec in ne duhovnik. V cerkveni spovedi pa oškodovanca sploh ni oz. nima nobene vloge. Zakaj ga ni? Ker bi sicer odpadla vloga cerkve in bi cerkev ostala brez pomembnega vzvoda nadzorovanja ljudi in manipuliranja z njimi. Če sprava poteka na relaciji oškodovanec – storilec – Bog, kot je to razvidno iz molitve Očenaš, je jasno, da cerkev v tem odnosu nima kaj iskati. Cerkvena spoved torej ni od Boga Stvarnika, temveč od boga podzemlja, od satana. Ta pa je zelo spreten in svoje »rabote« skriva pod plaščkom Kristus. Sprava storilec – žrtev je del pravičnosti, cerkvena spoved pa je do žrtve izjemno krivična, torej del nepravičnosti. Nepravičnost pa je eden izmed bistvenih temeljev demonskih struktur.

Še misel filozofa Friedricha Nietscheja o cerkvenem zakramentu spovedi: »Šepeta se z usteci, se poklekne in gre ven – ter se z novim grehcem izbriše starega.«

  • Share/Bookmark

V kategoriji nekategorizirano

 

Komentiraj

ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev