Arhiv za mesec December 2018

Zaradi pedofilije obsojen bivši tretji človek Vatikana. Ga čaka dolgoletni zapor?

Dodaj komentar 23.12.2018 Vlado Began

V Avstraliji je bil zaradi spolnih zlorab otrok obsojen bivši tretji človek katoliške cerkve, kardinal George Pell, včasih eden najuglednejših cerkvenih mož in do nedavnega še finančni minister papeža Frančiška. Obsojen je bil zaradi štirih kaznivih dejanj obscenega vedenja v javnosti in kaznivega dejanja nasilja nad mladoletno osebo. Med drugim naj bi leta 1996 dva 13-letna fanta v zakristiji prisilil v oralni spolni odnos. Grozi mu do 25 let zapora, višina kazni pa bo razglašena 4. februarja 2018. V Avstraliji o tem mediji ne smejo poročati, saj je sodišče prepovedalo poročati o obsodbi – da se ohrani nepristranskost porotnikov, ki bodo morali marca 2019 razsojati še glede spolnih zlorab Pella iz 70-let prejšnjega stoletja. Kardinal Pell je seveda vse obtožbe zanikal, obtožbe označil za lažne, preiskavo pa kot atentat na svojo podobo.

Že ob imenovanju G. Pella za vatikanskega finančnega ministra se je vedelo za spolne zlorabe klerika Pella, pa ga je Frančišek kljub temu imenoval za svojo desno roko za finance. Papež Frančišek naj bi spoštoval poštenost kardinala Pella pri njegovem delu pri finančni reformi cerkve. In kakšna naj bi bila ta poštenost? Kardinal Pell naj bi v pol leta porabil pol milijona evrov samo za svoje »kaprice«.. Visoka funkcija visoki stroški, mogoče razmišlja »pošteni« kardinal Pell. Pedofilski duhovnik pa pošten? Tisti, ki zlorablja otroke in jih uničuje pa pošten? Ali je že kakšen klerik priznal spolno zlorabo otrok? Še posebej tisti iz vrha cerkve, kamor je seveda spadal tudi Pell. Kdor visoko leta, nizko pade!

Spolne zlorabe s strani kardinala Pella pa seveda niso osamljen primer v Avstraliji. Leta 2017 objavljeno državno poročilo, kaže, da so kleriki katoliške cerkve zlorabili 4449 otrok, kar naj bi storilo 1880 klerikov. Vprašanje pa je, ali sta obe številki točni. Ni namreč pozabiti, da katoliška cerkev sistematično prikriva spolne zlorabe svojih klerikov, zaradi česar je dostop do podatkov otežen ali celo onemogočen. Verjetno so številke mnogo višje, saj mnoge žrtve še niso spregovorile ali pa so dosjeji uničeni ali skriti pred roko pravice.

Mnoge zgodbe zlorabljenih otrok so tragične kot npr. naslednja. Duhovnik O’Donel je v Avstraliji posilil Emmo in Kathy Foster, za kar je morala cerkev plačati 50.000 avstralskih dolarjev odškodnine. Kot je povedal njun oče, se je Emma v puberteti zavedla travme iz otroštva, postala anoreksična, začela uživati mamila, na koncu pa je pri 26 letih naredila samomor. Njena sestra Kathy pa je pri 15 letih začela piti, nato pa se je v avtomobilski nesreči tako poškodovala, da potrebuje neprekinjeno oskrbo. Po besedah očeta zlorabljenih otrok je bil prav kardinal Pell tisti, ki je dolga leta oviral razkritje tega zločina. Mnogi duhovniki so zlorabili več otrok kot npr. duhovnik Denham, ki je bil julija 2010 obsojen na več kot 19 let zaporne kazni zaradi posilstev 31 šolarjev in zaradi sadističnega izživljanja nad žrtvami. Odškodninski zahtevek žrtev do škofije naj bi okoli 150 milijonov. Kaj je to proti vrednosti več kot 60 milijard dolarjev, kolikor naj bi bilo vredno cerkveno premoženje v Avstraliji.

Ni pa kardinal Pell edini visoki cerkveni klerik, ki je bil v Avstraliji obsojen v zvezi s pedofilijo. Avstralsko sodišče je namreč leta 2018 na leto dni zapora obsodilo nadškofa Adelajde Philipa Wilsona zaradi prikrivanja spolnih zlorab otrok v 70. letih prejšnjega stoletja. Obsojen je bil, ker je prikrival vedenje o zlorabah, ki jih je zagrešil pedofilski duhovnik James Fletcher v Novem Južnem Walesu. Njegove žrtve so bili ministranti. Wilsonu, ki je bil takrat kaplan, so nekatere žrtve takrat zaupale svojo zgodbo, on pa ni nikoli ukrepal. Ena izmed žrtev je Wilsonu zlorabe razkrila v spovednici, ta pa ji je dejal, da laže in ji za pokoro naložil deset zdravamarij. Avstralska državna komisija, ki je objavila poročilo o spolnih zlorabah v katoliški cerkvi, v poročilu pa se ne nahajajo podatki samo za katoliško cerkev, temveč tudi za druge institucije v Avstraliji, je priporočila cerkvi, naj duhovniki, ki za spolne zlorabe mladoletnih zvedo pri spovedi, to prijavijo pristojnim državnim organom. Katoliška cerkev v Avstraliji je zavrnila to priporočilo, saj bi bilo to po njenem v nasprotju s katoliško vero. »Kadar spovednik izve za zločin – kot je tudi pedofilija –, pri tem ne gre za človeško vedenje. Kot duhovnik verjame, da ta podatek pripada Bogu in ne njemu. Zato ga nikoli ne sme nikomur prenesti. Če bi prekršil spovedno molčečnost, to dejanje ne bi bilo samo nepravično do skesanca, ampak bi bilo hkrati dejanje proti duhovnikovi veri,« je v zvezi s tem dejal profesor kanonskega prava Edoardo Baura. Pri spovedi gre za dejanje vere in zakramenta, skesanec se spoveduje neposredno Bogu, duhovnik je tu zgolj posrednik, še pravi Baura. Če se skesanec spoveduje neposredno Bogu, zakaj potem duhovnik kot posrednik? Saj ni potreben, ker gre za neposreden odnos med skesancem in Bogom. Ne samo da ni potreben, je tudi parazit, ki prisluškuje pogovoru z namenom, da slišano uporabi v korist cerkve.

Dejstvo pa je, da je cerkvena spoved ena velika prevara. Spovedujoči pove svoje grehe duhovniku, ta mu da odvezo in kot pokoro naloži kakšno molitev in zadeva je končana. Greha ni več, saj ga je grešniku odvzel oz. odpustil Bog – seveda po katoliškem nauku. Prejšnji grešnik je čist in pripravljen za nove grehe. Ko stori te, gre zopet k spovedi, kjer mu po cerkvenem nauku Bog zopet odpusti grehe in tako dalje. Greh za grehom, Bog vedno odpušča in grešnika praktično spreminja v svetnika. Človek ubije sočloveka, pri spovedi pa mu Bog odpusti ta uboj. In tako celotno življenje. Pri spovedi človek, tako katoliška cerkev, ponovno doseže spravo z Bogom in tudi s cerkvijo. Če bi res bilo tako, kot prikazuje cerkev, potem bi bil Bog zelo nepravičen in krut. Kajti v cerkveni spovedi ni mesta za oškodovanca, torej tistega, proti kateremu je grešnik grešil. Nekdo okrade drugega ali ga namerno poškoduje, nato gre spovedi, kjer dobi odpust greha od Boga in je zopet čist. Kaj pa oškodovanec? Nanj pa je Bog pozabil? Ni! V Očenašu, ki je vernikom po spovedi pogosto naložen kot »molitev za pokoro«, se moli: »In odpusti nam naše dolge, kot tudi mi odpuščamo našim dolžnikom.« Bog torej odpušča ljudem njihovo krivdo, če so si tisti, ki so dolžni drug drugemu odpustili medsebojno. Za to duhovnik ni potreben. Bog odpusti greh grešniku, ko mu greh odpusti žrtev. Dokler ta grešniku ne odpusti, greh obstaja in ga tudi Bog ne odpusti, ne glede na to, ali se storilec spove duhovniku in dobi od njega odvezo. Glavno vlogo v spravi ima torej oškodovanec in ne duhovnik. V cerkveni spovedi pa oškodovanca sploh ni oz. nima nobene vloge. Zakaj ga ni? Ker bi sicer odpadla vloga cerkve in bi cerkev ostala brez pomembnega vzvoda nadzorovanja ljudi in manipuliranja z njimi. Če sprava poteka na relaciji oškodovanec – storilec – Bog, kot je to razvidno iz molitve Očenaš, je jasno, da cerkev v tem odnosu nima kaj iskati. Cerkvena spoved torej ni od Boga Stvarnika, temveč od boga podzemlja, od satana. Ta pa je zelo spreten in svoje »rabote« skriva pod plaščkom Kristus. Sprava storilec – žrtev je del pravičnosti, cerkvena spoved pa je do žrtve izjemno krivična, torej del nepravičnosti. Nepravičnost pa je eden izmed bistvenih temeljev demonskih struktur.

Še misel filozofa Friedricha Nietscheja o cerkvenem zakramentu spovedi: »Šepeta se z usteci, se poklekne in gre ven – ter se z novim grehcem izbriše starega.«

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano

Nadškof Zore o darovanju – ali to tudi sam počne?

Dodaj komentar 16.12.2018 Vlado Began

V medijih je bilo zaslediti naslednje besede nadškofa Zoreta: »Bogati redkokdaj dajejo, redkokdaj. Bogati ponavadi kupujejo … kupujejo moč, oblast, občudovanje … dajejo pa ne, čeprav se včasih tako lepo sliši o tej ali oni donaciji.« Nadškof Zore ima bolj ali manj prav, vsekakor pa njegove besede veljajo še posebej za njegovo organizacijo, torej katoliško cerkev v Sloveniji. Znano namreč je, da je katoliška cerkev v Sloveniji, predvsem pa Nadškofija Ljubljana, ki jo on vodi, zelo bogata. Cerkev je v Sloveniji lastnica 33.331 nepremičnin v skupni vrednosti okoli 700 mil. evrov. Ljubljanska nadškofija ima nepremičnine v vrednosti več kot 100 mil. evrov (v lasti ima okoli 30.000 ha gozdov), poleg tega pa ima letno več milijonov evrov dobička iz svoje direktne ali indirektne gospodarske dejavnosti. Poleg tega je iz javnih sredstev po letu 2003 dobila skupaj s svojimi tako ali drugače povezanimi subjekti (Zavod sv. Stanislava, Metropolitana, Družina, Škofijska karitas …) skoraj 100 mil. evrov. Seveda še mnogo milijonov pred tem letom. Davkoplačevalci so torej morali že itak bogato nadškofijo še dodatno financirati. In to financiranje teče dalje, saj npr. samo Zavod sv. Stanislava, ta pa je ustanovljen za širjenje katoliške ideologije, letno dobiva kar več milijonov evrov iz javne blagajne.

Ob tako bogati organizaciji, kot je ljubljanska nadškofija, se postavi vprašanje, koliko ona daje drugim, kajti nadškof Zore pravi, da bogati redkokdaj dajejo. Ali je prodala svoje nepremičnine in denar razdelila revežem in s tem sledila Jezusu, ki je bogatemu mladeniču med drugim rekel: prodaj vse in mi sledi. Koliko je sam nadškof dal revnim, če je sploh kaj dal?

Pred kratkim je cerkev preko Slovenskega karitasa zbirala sredstva za pomoč ubogim. V Celju je namreč organizirala dobrodelni koncert Klic dobrote, za družine v stiski. Ob tej priliki je bilo zbranih okoli 170.000 evrov. Postavi se vprašanje, koliko je k tej vsoti prispevala ljubljanska nadškofija? Koliko nadškof Zore osebno, koliko ostali škofje iz te nadškofije in škofovske konference? Koliko so prispevali drugi kleriki? Če so vsi ti sploh kaj prispevali? Če so, so to verjetno drobtinice. Nadškof Zore je tudi dejal, naj bomo v darovanju velikodušni. Dobro bi bilo videti njegovo velikodušnost! Kajti nadškof uči zlato pravilo, ki pravi, kar želiš, da drugi storijo, stori ti prvi! Torej, prvo bi on moral darovati, šele potem bi lahko to pričakoval od drugih! Dobro bi bilo, da bi objavil, koliko in kdaj je daroval ob priliki omenjenega koncerta? Da javnost vidi njegovo velikodušnost! Seveda to velja tudi za druge škofe in klerike ter njihove organizacije.

Ob priliki koncerta je bilo zbranih okoli 170.000 evrov. V Sloveniji je mnogo več kot milijon katolikov, zbranih pa tako malo sredstev. Zanimivo! Mogoče vedno več ljudi spoznava, da bistvo karitasa ni pomoč ubogim, temveč širjenje katoliške ideologije. In to na tuj račun. In da so njihovi prispevki zato zlorabljeni. Vse katoliške dejavnosti, tudi dobrodelnost, so v funkciji širjenja cerkvenega vpliva in moči, seveda pod krinko vere. In tu jim beseda Jezus pride zelo prav.

Ljubljanska nadškofija je zelo povezana s papeževimi besedami revna cerkev za revne. Je zelo bogata, revnim daje malo ali pa nič, grabi pa na veliko: iz javnih sredstev, gozdov in drugih svojih nepremičnin … in povečuje svoje bogastvo. Torej bogata cerkev in revni, kar je v mislih imel papež, ko je govoril o revni cerkvi za revne. Revni naj ostanejo še naprej revni, cerkev pa bogata, revna pa samo v besedi »revna«, je smisel njegovih besed. Kajti katoliška cerkev dela marsikaj, da se revščina na svetu ohrani ali pa poveča.

Je pa ljubljanska nadškofija vsekakor revna v nekem drugem smislu – v življenju po nauku Jezusa! Tu pa gre za veliko revščino, kajti njeno življenje z Jezusom nima nič skupnega! Njeno življenje je katoliško in ne krščansko! Med njima pa je bistvena razlika: kristjani sledijo pacifistu Jezusu, katoliki pa papežu (podpira vojne in drugi nasilje), in drugim cerkvenim bogovom, kot so npr.: svetniki, devica Marija, denar …! Seveda to velja ne samo za ljubljansko nadškofijo in njene katolike, temveč za celotno katoliško cerkev. Ta z Jezusom nima nič skupnega. Njegovo ime uporablja samo za to, da pod njim skriva svojo pravo bit: to pa je zlo in nič drugega. To zlo torej prekrije z Jezusovim imenom zato, da ljudje ne bi prepoznali njenih pravih namenov. Bog podzemlja je zelo spreten. Toda tudi njemu so štete ure.

Res pa je nekaj. Nadškof Zore na veliko daruje. In to maše. Na veliko mašuje. Komu daruje maše, če Jezus ni maševal? Niti jih ni zapovedal! Maše niso Jezusova volja. Če bi bila, potem bi tudi on maševal. Če maše niso Jezusova volja, čigava volja so potem? Mogoče volja boga podzemlja? Potem je maša dar bogu podzemlja – bogu nasilja in krvi! Kaj ima potem s tem Bog Stvarnik? Nič!

Maše so ponavadi plačane s strani naročnikov. Cerkveno darovanje maše je torej bolj ali manj plačano. Plačano darovanje!? Ali je potem to res dar? Pa še nekaj: pri darovanju maše se pobirajo darovi vernikov. Maša je torej večkrat plačana. Seveda gredo darovi cerkvi. Ta se na ta način samo bogati. Kaj pa reveži?

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano

Katoliška cerkev nasprotuje dodatnemu davku na svoje nepremičnine

Dodaj komentar 1.12.2018 Vlado Began

V Sloveniji teče priprava novega zakona o obdavčevanju nepremičnin. V okviru tega se pojavljajo ideje, da bi država obdavčila še nepremičnine katoliške cerkve, in seveda tudi drugih verskih skupnostih, ki niso namenjene za pridobitno dejavnost. Torej bi se obdavčile tudi nepremičnine, v katerih se odvijajo cerkveni obredi, npr. maše. Tako bi se obdavčile tudi katoliške cerkve kot nepremičnine. Na vse to se odzvala katoliška cerkev, ki meni, da bi dodatni davek na njene nepremičnine pomenil poseg v kolektivni vidik svobode veroizpovedi. Ali je to res?

Ali bi davek na stavbo, v kateri se odvija katoliška maša, cerkvi prepovedal ali onemogočil izpeljavo maše? Jasno je, da ne, saj obdavčitev cerkve kot stavbe maše ne bi odpravila! Ali v cerkvi zaradi obdavčitve objekta ne bo mogoče več izvesti krsta, obhajila, poroke …? Jasno je, da ne, saj obdavčitev objekta ne bi prepovedala oz. onemogočila teh obredov! Ali v obdavčeni cerkvi ne bo mogoča spoved? Ali bo obdavčitev cerkve kot gradbenega objekta spoved prepovedala ali ga onemogočila? Ali se v cerkvi, kjer se pobirajo neobdavčeni darovi vernikov, le-ti ne bodo mogli več pobirati, če bo cerkev kot objekt obdavčena? Odgovor je jasen! Ali bi obdavčitev cerkve kot stavbe kršila tudi individualno versko svobodo katolikov? Jasno je, da ne. Katolik bo še vedno lahko hodil k maši, spovedi …, saj nepremičninski davek na cerkev kot stavbo ne bi prepovedal ali onemogočil verskih obredov.

Zelo žalostno bi bilo, da bi morali nepremičninski davek za svoje hiše ali stanovanja plačati revni slovenski prebivalci med tem, ko ga za sakralne objekte ne bi bilo treba plačati super bogati katoliški cerkvi, organizaciji, katere premoženje v Sloveniji je vredno vsaj kakšno milijardo evrov (samo vrednost nepremičnin je okoli 800 milijonov evrov), po svetu pa več tisoč milijard evrov (samo v Italiji je vrednost cerkvenih nepremičnin več kot 1000 milijard evrov). Zanimivo je tudi, da bi nepremičninski davek morali plačati tisti, ki brez stanovanja ali hiše sploh ne morejo biti (pod »drevesi« namreč ni mogoče več živeti), medtem ko tega davka ne bo treba plačati organizaciji, katere nepremičnine (sakralni objekti) sploh niso nujne za njeno versko dejavnost. Katoliška cerkev lahko namreč svoje obrede in druge verske dejavnosti izvaja tudi na prostem – spomnimo se samo maš na nogometnih stadionih – ali pa v necerkvenih prostorih. Cerkve kot stavbe torej katoliški cerkvi niso nujno potrebne. Jasno je, da bi bilo dejstvo, da za nenujne objekte (cerkveni sakralni objekti) ne bi bilo treba plačevati nepremičninskega davka, za nujne (stanovanja in hiše prebivalcev) pa, nepravično in nemoralno ter zato tudi neustavno. Še bolj se to izkaže za nepravično, če vemo, da je katoliška cerkev, kot že navedeno, izjemno bogata in lahko ta davek z lahkoto plača. Samo ljubljanska nadškofija ima vsako leto kakšnih 2 milijona evrov prihodkov od oddajanja v najem svojih nepremičnin, njene nepremičnine pa so vredne več kot 100 milijonov evrov. Poleg tega pa ima ta nadškofija mnogo prihodkov s strani svojih podjetij. Ti gredo v milijone evrov. Zakaj neka super bogata organizacija ne bi plačala davka, ki bi ga moral plačati vsak »navaden« lastnik nepremičnine? Ob vsem tem je treba tudi omeniti, da so sakralni objekti tudi pridobitni, saj v njih poteka pridobivanje finančnih sredstev (darovi, nabirke, plačljive maše …). V sakralnih objektih cerkev letno pridobiva milijone evrov neobdavčene gotovine in zato je zato še bolj upravičeno, da se uvede nepremičninski davek na te nepremičnine.

Katoliška cerkev uči, da je treba dati cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega. To je namreč rekel Jezus iz Nazareta v priliki o davkih. Če je po Jezusovih besedah treba dati cesarju, kar je njegovega in davek je njegov, ni jasno, zakaj potem katoliška cerkev nasprotuje davku na vse svoje nepremičnine. Saj Jezus pravi, da je cesarju treba dati to, kar zahteva in mu pripada – davek namreč. Če cesar reče, da bo cerkev morala plačevati davek na vse svoje nepremičnine, je jasno, da jih mora plačevati, ne pa da se temu upira in s tem povzroča v družbi razdor. Ne smemo tudi pozabiti: katoliška cerkev trdi, da je vsaka oblast dana od boga, torej je tudi cesar dan od cerkvenega boga. Cerkveni bog torej preko cesarja pravi, da mora cerkev plačati dodatni nepremičninski davek. Zakaj potem upor? Če se cerkev upira davku na vse svoje nepremičnine, ali se s tem ne upira tudi Jezusu in njegovemu nauku? In seveda tudi Bogu Stvarniku?

Katoliška cerkev pravi, da bi o dodatnem davku seznanila Sveti sedež. Zanimiva izjava. Kot da bi sveti sedež, sveti seveda po cerkvenem mnenju, čakal na obvestilo katoliške cerkve iz Slovenije in ne bi vedel, kaj se dogaja v Sloveniji. Ali Vatikan v Sloveniji nima nuncija, ki spremlja stanje in o tem poroča vatikanski kuriji? Če nuncij ne spi, bo lahko hitro ugotovil, da v Sloveniji poteka razprava o novem nepremičninskem davku. Ali cerkev nima tudi svoje obveščevalne službe? Očitno gre samo za prozorne cerkvene grožnje. Te pa imajo samo en namen: prepričati državo in javnost, da se premoženje katoliška cerkve dodatno ne sme obdavčiti.

In za konec: Ali bo super bogata cerkev sploh prišla v nebesa, če je Jezus rekel, da lažje pride kamela skozi šivankino uho kot bogataš v nebesa? Kar velja tudi za papeža, ki sedi na milijardah, pa kljub temu še grabi in grabi. Pa še nekaj: Ali ni Jezus bogatemu mladeniču rekel: prodaj vse in mi sledi? Ali cerkev ne pozna Jezusovih besed? Zakaj ne sledi Jezusu? Mogoče zato, ker zastopa boga podzemlja in se po nalogu tega boga bori proti Jezusu? In ga hoče uničiti?

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano