Katoliška pedofilija danes in včeraj

18.11.2018

Ko se je papež leta 2018 vračal iz obiska baltskih držav, je na letalu novinarjem spregovoril o spolnih zlorabah v cerkvi. Med drugim je dejal, da so se zlorabe v preteklosti večkrat prikrivale predvsem zaradi sramu. Dogodke iz preteklosti moramo zato znati brati v luči takratne miselnosti in ne s spoznanji, kot jih imamo danes, pravi papež Frančišek.
To je zanimiva izjava. Iz nje bi bilo mogoče razbrati, da je bila cerkvena pedofilija v preteklosti tako ali drugače sprejemljiva, ker je bila takrat drugačna miselnost. Ta je npr. otroke pod močnim vplivom cerkve obravnavala kot objekt in ne subjekt, kar velja danes. Ali papež s to izjavo opravičuje preteklo cerkveno pedofilijo? In jo hoče prikazati kot nekaj neproblematičnega? Jasno je, da tega ne more storiti. Božje zapovedi, ki jih uči tudi cerkev, so vedno enake. To, kar velja danes, je veljalo tudi v preteklosti. Vsebina pete zapovedi Ne Ubijaj! je vedno enaka: ne ubije se nobeno živo bitje. Tudi vsebina šeste zapovedi, katere kršitev je spolna zloraba otrok, je enaka danes kot včeraj in prej. Zato je jasno, da je potrebno cerkveno pedofilijo, in seveda njeno prikrivanje, obravnavati enako sedaj kot v preteklosti. In to v luči vedno enakih Božjih zapovedi.
Papež še pravi, da obstajajo statistike, po katerih se večina zlorab zgodi v družini. Na zahodu prevladuje katoliška cerkev. Domnevati je, da je tam večina družin v celoti ali vsaj delno katoliških, zato v njih, gledano vsaj statistično, spolne zlorabe otrok v glavnem storijo katoliki laiki. Ti pa so poleg klerikov, kot to pravi cerkev, del nje in zato velja, da je tudi pedofilija katoliških laikov cerkvena pedofilija. Ob upoštevanju spolnih zlorab otrok s strani katoliških klerikov in laikov ter sistematičnemu prikrivanju vsega tega, bi bilo mogoče reči, da je katoliška cerkev organizacija, kjer je daleč največ pedofilije. To pa pove marsikaj o katoliški cerkvi, še posebej tudi to, da že ves čas namenoma krši Božje zapovedi. Namesto izpolnjevanja le-teh bolj ali manj prakticira takšno ali drugačno nasilje nad otroki in seveda tudi drugimi. Čeprav to nasilje traja že stoletja, ni večno in se mu zato čas izteka – s tem pa tudi katoliški cerkvi, saj je nasilje bistvo cerkve. Njeni zločini vedno bolj prihajajo na dan, kar ljudi odvrača od nje. Spolne zlorabe otrok in drugo nasilje nad njimi in sistematično prikrivanje vsega tega, finančni škandali, nasilje nun, podpiranje vojn, nepredstavljivo bogastvo, razne grožnje, prekletstva nad drugače mislečimi in verujočimi, podpiranje smrtnih kazni, revščine in uničevanja živali in narave, nasprotovanje mnogim človekovim pravicam in demokraciji … so kazalniki, kam katoliška cerkev sodi. Sodi v nebesa ali pekel? Seveda je odgovor zelo lahek!
V javnosti se govori o pedofiliji klerikov, ne omenja pa se pedofilije katoliških laikov. To izkorišča katoliška cerkev in preusmerja pozornost iz kleriške pedofilije na pedofilijo v družinah, kot je to storil papež v zgoraj navedenem primeru. Kako dolgo bo cerkvi to še uspevalo? Ali se ni papež ustrelil v koleno? Pa to ni prvi strel v koleno. Vedno več jih je.
  • Share/Bookmark

V kategoriji nekategorizirano

 

Komentiraj

ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev