Arhiv za mesec September 2017

Nadškof Zore na Brezjah: cerkvene laži o spoštovanju življenja

Dodaj komentar 2.09.2017 Vlado Began

Nadškof Zore je na Brezjah ob prazniku Marijinega vnebovzetja (15.8.2017) poudaril pomen odgovornosti do življenja vse od spočetja do naravne smrti. Po njegovem mnenju je tudi še nerojeni otrok nosilec človekovih pravic, pri čemer je najbolj temeljna med njimi pravica do življenja. Nadškof Zore ima prav, najbolj temeljna pravica je pravica do življenja. Vprašanje pa je, ali katoliška cerkev spoštuje to pravico. Čeprav cerkev stalno govori o tej pravici, pa v resnici pravice do življenja sploh ne varuje. Je proti življenju. Biblija namreč predvideva smrtno kazen za mnogo moralnih prekrškov. Pobiti je potrebno homoseksualce, otroke, ki udarijo starše, sinove, ki starše ne poslušajo, tiste, ki ne poslušajo duhovnika … Primer: »Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica. (3 Mz 20,10) Kako je potrebno razložiti te pozive, je odgovoril sam katoliški bog, ko je rekel: »Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!« (5 Mz 13,1) Gre torej za dobesedno izvrševanje pozivov k ubijanju. Biblija v celoti velja še danes. Poleg tega pa cerkev podpira vojne in smrtno kazen posvetnih držav. Zaradi cerkve je umrlo milijone ljudi in ti zaradi nje umirajo še danes. Cerkev torej ne varuje življenja, kot bi to lahko izhajalo iz podtona nadškofovih besed.

Seveda je nadškof Zore imel v mislih, ko je govoril o odgovornosti do življenja, tudi splav. Cerkev že ves čas nasprotuje splavu in se bori za njegovo prepoved. Meni namreč, da je splav nerojenega otroka uboj in zato ženskam, ki splavijo grozi z večnim peklom. Kaj je bistvo cerkvene borbe za življenje otroka? Ali res to, kar cerkev zatrjuje, torej da je človeško življenje sveto od spočetja do naravne smrti? Jasno je, da ne. Katoliške cerkve ne zanima življenje kot takšno, kot vrednota sama po sebi, njo zanima otrok, ki ga lahko po rojstvu uporabi kot objekt za doseganje svojih ciljev. Otroka pred splavom torej reši zato, da ga lahko potem uporabi za svoje interese. Kako to gre? Sprva ga krsti kot dojenčka in ga tako veže nase, nato mora ta otrok kot odrasla oseba gmotno podpirati cerkev in se boriti za njene interese, tudi kot v vojak v vojnah, ki jih cerkev opredeli kot pravične. Otroka, ki ga cerkev reši pred splavom, ga potem kot odraslega žrtvuje v vojnah, ki jih vodijo cerkveno indoktrinirane države npr. proti islamu. Tega je namreč cerkev opredelila kot zlo, ki ga je potrebno odstraniti. Za doseganje teh interesov cerkev pred splavom rešenega otroka zlorabi celo tako, da mu »odvzame« življenje. Sprva reši življenje, nato pa ga odvzame!

V zvezi s splavom se postavlja tudi vprašanje, kdaj zarodek dobi dušo. Na začetku je cerkev trdila, da duša nastane ob rojstvu, prej je ni bilo. Kasneje je bilo to spremenjeno in zdaj cerkev pravi, da dušo ob spočetju ustvari Bog. To je nesmisel, saj bi to pomenilo, da Bog dela po “nareku” človeka. Torej če se moški in ženska odločita za otroka in ga spočneta, prisilita Boga, da ustvari dušo. Torej, Bog je suženj človeka, človek je nad Bogom. Če pride do spočetja pri posilstvu, mora Bog kljub nasilju ustvariti dušo. Ker pa seveda Bog ni suženj človeka in zato ne ustvarja duše ob spočetju, je morala ta obstajati že pred spočetjem. Če bi Bog ustvaril dušo ob spočetju, bi pomenilo, da bi bila v telesu matere dve duši: ona od matere in druga od otroka v njej. Kar bi bilo nesmiselno, saj je lahko po naravi stvari v enem telesu samo ena duša. Duša, ki je bila ustvarjena mnogo pred spočetjem, se v otroka »vseli« šele ob rojstvu, ko otrok prvič vdihne. Vse to zelo logično obrazlaga nauk o reinkarnaciji, ki ga je cerkev preklela in njegove pristaše poslala v večni pekel. Zakaj je to storila? Ker ji ni v korist in ker je nauk o reinkarnaciji njen pokop. Iz tega nauka namreč izhaja, da cerkev v odrešenju nima nobene vloge. Še več: cerkev je škodljiva, ker ljudi usmerja na napačno pot. Zanimivo pa je, da je bil nauk o reinkarnaciji del nauka Jezusa (cerkev ga je iz biblije bolj ali manj izbrisala) in da je bil ta nauk v njegovem času in prostoru splošno znan.

Nadškof Zore je na Brezjah govoril tudi o Mariji, ki po cerkvenem nauku Božja mati. Zelo zanimivo je, da ima po katoliškem nauku Bog svojo mater! Če ima Bog svojo mater, potem ni večen, saj je bila pred njim njegova mati. Prvo je bila torej Božja mati in šele nato je nastal Bog. In če Bog ni večen, potem sploh ni Bog, kajti večnost je lastnost Boga. Kaj želi cerkev s tem sporočiti ljudem? Mogoče to, da ni več Boga in da je ona postala bog. Na to bi kazalo tudi to, da ima cerkev v Jeruzalemu celo božji grob. Bog je torej v grobu in ker so v grobu samo mrtvi, je Bog po cerkveno seveda mrtev. Da podkrepi to, je božji grob praktično v vsaki cerkvi. Pa še dejstvo, da je Jezus še vedno na cerkvenem križu, torej mrtev, kaže v tej smeri. Bistveno pri vsem tem pa je to, da se katoliška cerkev že ves čas bori proti Bogu in da ga hoče odstraniti. Zakaj bi sicer stalno delovala proti Božji zapovedi Ne ubijaj (in seveda drugim zapovedim) in na ta način uničevala to, kar je celo po njenem nauku ustvaril Bog. To pa so ljudje, živali in druga narava. Vse to cerkev tako ali drugače uničuje, kar jasno kaže na to, da je proti življenju, torej proti Bogu. Zato je govorjenje o pravici do življenja samo piar poteza katoliškega klera. In nič drugega.

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , ,