Arhiv za mesec November 2016

Svetnica mati Terezija: samo na enem bančnem računu 50 milijonov $

Dodaj komentar 20.11.2016 Vlado Began

Četrtega septembra 2016 je papež Frančišek proglasil mater Terezijo za svetnico. Na Trgu sv. Petra v Vatikanu, kjer je potekala razglasitev, se je zbralo preko 120.000 ljudi, mašno slovesnost pa je vodil papež Frančišek ob somaševanju 70 kardinalov, 400 škofov in nad 1700 duhovnikov. Papež Frančišek je glede matere Terezije naročil: »Danes izročam to značilno podobo žene in redovnice vsemu svetu prostovoljstva: ona naj bo vaš zgled svetosti! Ta neutrudna delavka usmiljenja naj nam pomaga, da bomo vedno bolj razumeli, da je naše edino merilo za delovanje zastonjska ljubezen, brez vsake ideologije in vsake vezi, ki se razliva na vse ne glede na jezik, kulturo, raso ali vero.«[1] Vprašanje je, ali je bila mati Terezija res tako »sveta«, kot jo prikazuje papež?

Življenje matere Terezije je bilo pod drobnogledom kar nekaj ljudi. Njeno življenje je »preiskoval« pokojni novinar Christopher Hitchens pa tudi nekateri kanadski akademiki, ki so svoje ugotovitve izdali v dokumentu Temna stran matere Terezije (2013), o njej pa je v svojih spominih pisala tudi nuna Colette Livermone. Ugotovitve preiskav so za mati Terezijo in katoliško cerkev porazne. Najpomembnejše ugotovitve glede matere Terezije: - bila je verska fanatičarka, političarka, moralna pridigarka, pomočnica posvetnih vladarjev, prevarantka; - njen namen ni bila pomoč ljudem, temveč širiti katoliško vero; - njen cilj ni bil lajšanje revščine, temveč povečati število katolikov, ni socialna delavka, je rekla Christopherju Hitchensu, ne dela iz tega razloga; - bila je prijateljica revščine in ne revnih; - v resnici bolnim ni pomagala, ker je menila, da jih njihovo trpljenje približuje Bogu; - bolnikom niso dajali sredstev proti bolečinam; - skrb za higieno je bila pod takratnimi standardi; - igel niso razkuževali; - ljudi niso zdravili, poskrbeli so samo za to, da so se pred mučno smrtjo spokorili; - kljub milijonskim donacijam se je varčevalo pri najbolj osnovni opremi; - donatorjem naj bi lagala o tem, kako porablja njihov denar; - milijone denarne pomoči je spravljala na bančne račune v tujini, saj je Indija zahtevala vpogled v račune humanitarnih organizacij; - samo na eni od newyorških bank je imela 50 milijonov dolarjev; - njene klinike in domovi so prejeli na milijone dolarjev donacij, pogosto od ljudi skrajno sumljivega slovesa, med drugim tudi haitijskega diktatorja Duvalierja. Kaj se je zgodilo z milijoni, ni bilo nikoli pojasnjeno, v njene hospice naj ne bi bili vloženi; - ena izmed nekdanjih občudovalk je Christopherju Hitchensu povedala, da je mati Terezija nune v hospicu učila, kako naj umirajoče skrivaj krstijo. Skrivaj zato, da ne bi prišlo na dan, da v hospicu krščujejo muslimane in hindujce; - ob poplavah, ob eksploziji strupenega plina v Bhopalu in drugih katastrofah je bila zelo darežljiva z molitvami in medaljoni s podobicami, denarne podpore preživelim pa ni ponudila; - po podatkih nemškega Sterna je bilo vseh donacij, zbrani v Veliki Britaniji, samo 7% porabljenih neposredno za pomoč revnim.

Kanadski akademiki so tudi zapisali, da je bila podoba matere Terezije kot brezmadežne humanitarke umetno ustvarjena kot rezultat učinkovite medijske kampanje in ni v skladu z dejstvi. In še: v 517-ih Terezijinih misijonih v 100-iz državah se dejansko ni pomagalo bolnim, temveč se jih je zgolj strpalo smrdljive sobane, kjer so hirali, med tem pa so nune molile zanje. [2] [3] [4]

Ko je mati Terezija zbolela, se ni zdravila v svojih ustanovah, kot bi bilo za pričakovati in kjer bi nune zanjo molile, namesto da bi dobivala zdravila, temveč se je zdravila v najuglednejših in najdražjih zahodnih bolnišnicah. In še ena zanimivost: z letalom je potovala v prvem razredu.

Eden izmed največjih oboževalcev matere Terezije je bil bankir Charles Keating, tudi nepremičninski mogotec, sicer goreč katolik. Ta je redu nakazal več kot milijon dolarjev. Ko so ga obtožili prevare, poneverbe in finančnih spletk se je mati Terezija pri tožilstvu zavzela zanj. Ko jo je tožilstvo pozvalo, naj vrne »mafijski« denar, se ni več oglasila. Keating je bil kasneje obsojen na večletno ječo. Njen spovednik je bil jezuit Donald McGuire, serijski pedofil, ki je bil leta 2009 zaradi spolnih zlorab otrok obsojen na 25 let zapora. Izrazila mu je podporo.[4] Povej mi, s kom se družiš in povem ti, kdo si, je zelo zanimiv stavek iz zakona, po katerem enako privlači enako. Denar matere Terezije je bil shranjen tudi v vatikanski banki (IOR), po navedbah belgijskega kardinala Leona Suenensa leta 1979 pa ga je del uporabil takratni papež Janez Pavel II. za gradnjo razkošnega plavalnega bazena v papeški rezidenci v Castel Gandolfu. Kakšna je bila usoda omenjenega kardinala? Papež ga je takoj odstavil.[5]

Ali je bila mati Terezija res »sveta«, kot jo je označil papež Frančišek? Da, bila je. Toda »sveta« po merilih katoliške cerkve. Zagovarjala je prepoved splava, kontracepcije in ločitve (za princeso Diano in princa Charlesa pa je našlo opravičilo za ločitev, češ da je njun zakon nesrečen), kopičila je bogastvo, bila prijateljica revščine in ne revnih ter darežljiva z molitvami in ne denarno podporo, podpirala je pedofila in prevaranta, dobrodelnost je uporabila za krinko širjenja vere in spreobračanja muslimanov in hindujcev v katolištvo … Vse to pa so lastnosti katoliške cerkve. Mati Terezija je bila odlična katoličanka, saj je vse delala v korist katoliške cerkve in praktično nič ali pa zelo malo v korist revnih in bolnih, čeprav je imela zanje na voljo velikanska sredstva. Revni so bili zanjo tako samo sredstvo za doseganje ciljev katoliške cerkve, ki je njeno dobrodelnost odlično »vnovčila«, saj je mati Terezija leta 1979 prejela celo Nobelovo nagrado za mir, leta 2013 pa je OZN dan smrti matere Terezije, 5. september, razglasil za mednarodni dan dobrodelnosti. Očitno sta obe organizaciji nasedli cerkvenemu piaru in tako izpadli kot naivni. Ali pa sta obe podaljšana roka cerkvene nasilne in sovražne ideologije?!

S pravo »svetostjo«, torej tisto v smislu 10 Božjih zapovedi in Jezusovega Govora na gori pa »svetost« matere Terezije nima nič skupnega. Njeno delovanje ni bilo krščansko, temveč katoliško, kar je bistveno, saj je krščanstvo nekaj drugega kot katolištvo. Kristjani sledijo Jezusu Kristusu, katoliki papežu, med njima pa je nepremostljiva razlika. Mati Terezija je bila sveta v negativnem smislu. Mnoge ljudi je tako ali drugače prevarala, samo nekoga ne. To je bila katoliška cerkev. Njej je služila skorajda popolno.

Ona naj bo vaš zgled svetosti, je dejal papež. Prav ima. Ona mora biti zgled katolikom. Tudi ti morajo zagovarjati prepoved splava, kontracepcije in ločitve, kopičiti cerkveno bogastvo, biti prijatelji revščine in ne revnih, darežljivi z molitvami in ne denarno podporo, za širjenje katoliške vere uporabiti razne krinke kot npr. dobrodelnost (karitas) … Torej delati to, kar je delala mati Terezija. In tako biti cerkveno (katoliško) svet. Bolj kot nekdo dela v korist katoliške cerkve in ne ljudi, živali in narave, bolj je katoliško svet. Ali je »svet« tudi v smislu 10 Božjih zapovedi in Jezusovega Govora na gori?


[1] Ognjišče, 10/2016. [2] Aljaž Pogorelčnik: http://moski.hudo.com/aktualno/grda-resn ica-o-mati-tereziji-o-kateri-se-ne-sme-g ovoriti/ (20.11.2016). [3] Jelka Sežun: Zarja, 5.4.2016. [4] Jure Trampuš: Mladina, 9.9.2016. [5] Gregoire Lucien: Umor v Vatikanu, str. 291.

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano

Cerkev in denacionalizacijska odškodnina

Dodaj komentar 5.11.2016 Vlado Began

V članku z naslovom Ni pravne podlage za to, da Cerkev ne bi dobila odškodnine, ki je bil objavljen v ljubljanskem Dnevniku (22.10.2016) je bilo navedeno, da nekdanja  premierka Alenak Bratušek vlado poziva, naj cerkvi ne izplača odškodnine za podržavljene gozdove, pri čemer se sklicuje na dejstvo, da so bančno luknjo pomagale vrtati tudi cerkvene družbe Zvon Ena, Zvon Dva in T2. Po mnenju A. Bratušek nosi cerkev desetino krivde za petmilijardno bančno luknjo, ki so jo morali pokrpati slovenski davkoplačevalci. Navedeno je še stališče pravnika dr. Udeta, da ni pravne podlage za neizplačilo odškodnin. Pomembno pa je, ali sploh obstaja »prava« pravna podlaga za izplačilo odškodnin?

Kot piše v članku, je sodišče v Ljubljani o enem zahtevku ljubljanske nadškofije odločilo pred slabim letom in ji prisodilo 11,4 milijona odškodnine, skupaj z zamudnimi obrestmi pa je to že več kot 16 milijonov evrov. Iz članka izhaja tudi to, da Zakon o denacionalizaciji (ZDen) ne daje neposredne podlage za odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe podržavljenega premoženja, drugi odstavek 72. člena ZDen namreč določa samo to, da se odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe (…) v času od podržavljenja do dneva uveljavitve tega zakona ne priznavajo. Kljub tako jasni zakonski določbi, ki ne omogoča plačila omenjenih odškodnin po uveljavitvi zakona, pa je sodišče odločilo, da odškodnina denacionalizacijskemu upravičencu kljub temu pripada, pa čeprav v tej določbi nikjer ne piše, da se odškodnine priznajo po uveljavitvi zakona. Na kaj je sodišče oprlo svojo odločitev? Izhajajoč iz članka na sodno prakso! Ali je lahko sodna praksa podlaga za odločanje? Po ustavi ne, kajti v 153. členu piše, da morajo posamični akti državnih organov, torej tudi sodišč, temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu. Podobno je zapisano v Zakonu o sodiščih, kjer v 3. členu piše, da je sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. V obeh pravnih aktih torej ni govora o sodni praksi. Podlaga za odločanje so lahko samo ustava, zakon ali zakonit predpis. Zakaj potem sodišča niso zavrnila zahtevkov za plačilo odškodnin za nezmožnost uporabe v denacionalizaciji vrnjenih cerkvenih nepremičnin, če ne obstaja zakonska oz. zakonita pravna podlaga?

Poleg osnovnega zahtevka pa cerkev zahteva še zamudne obresti. Ali je upravičena do njih, tudi če odmislimo prej napisano? Po Zakonu o pravdnem postopku sodišče ne sme priznati razpolaganj strank, ki nasprotujejo moralnim pravilom. Morala je torej bistven element pravosodnega sistema. Ali je cerkveni obrestni zahtevek v skladu z moralnimi načeli? Logično je, da lahko obresti, pa tudi če so te zamudne, zahteva, ne glede na to, da jih pravni red dopušča, samo tisti, ki v principu ni proti obrestim. Kakšno je stališče cerkve do obresti? V njenem temeljnem verskem spisu, bibliji, je mnogo mest, kjer se je cerkveni bog izrazil proti obrestim. Cerkveni učitelj in svetnik T. Akvinski je glede obresti dejal, da je služiti denar brez dela, samo na račun časa, v nasprotju z božjo voljo. Glede na nauk in besede svojega boga bi morala biti cerkev tudi v praksi proti obrestim. To pa pomeni, da na sodišču ni upravičena zahtevati zamudnih obresti odškodnin za nezmožnost uporabe. Ker je to storila, gre za nemoralo, saj eno uči oz. govori, drugo pa dela. Skladnost govora in delovanja je namreč, vsaj po mojem mnenju, eden bistvenih temeljev morale. Zakaj je sodišče temu zahtevku ugodilo, če nasprotuje moralnim pravilom?

Cerkev je zelo vplivna, njene lovke, vsaj preko cerkveno indoktriniranih sodnikov, segajo tudi v pravosodje. To je dobro vidno na primeru ustavnega sodišča prvega sklica, ki je cerkvi priznalo poseben položaj, iz katerega izhaja tudi to, da se ji vrača premoženje fevdalnega izvora. Ustavno sodišče je potrdilo tudi neobstoječo oz. izmišljeno pravno podlago za plačilo spornih odškodnin po načelu a contrario, kar bo neupravičeno močno udarilo davkoplačevalce in to v korist že itak izjemno bogate katoliške cerkve.

  • Share/Bookmark

Kategorija: nekategorizirano