Cerkveni pastirji zopet zavajajo svoje ovčke

2 komentarjev 20.03.2017 15:45 Vlado Began

Katoliški škofje so v svojem pastirskem pismu, ki so ga februarja 2017 brali po župnijah v Sloveniji, objavljeno pa je bilo v katoliškem tedniku Družina, zapisali naslednje: »Krščanski starši imate sveto in neodtujljivo pravico otroke krstiti in jih krščansko vzgajati. Zagotavljajo jo slovenski in mednarodni pravni predpisi. Tako je v 41. in 54. členu Ustave RS zapisano, da imate starši pravico zagotoviti svojim otrokom versko in moralno vzgojo … Podobno 2. člen Dodatnega protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin določa, da mora država spoštovati pravico staršev, da zagotovijo svojim otrokom takšno vzgojo in izobraževanje, ki sta v skladu z njihovim verskim in svetovnonazorskim prepričanjem.«

Katoliška cerkev se sklicuje na 41. člen slovenske ustave. Ta določa: »Izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju je svobodno. Nihče se ni dolžan opredeliti glede svojega verskega ali drugega prepričanja. Starši imajo pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja.« V 41. členu slovenske ustave je torej zapisano mnogo več kot prikazuje katoliška cerkev: v 3. odstavku, ki je v tem pogledu bistven, je pravica staršev do vzgoje svojih otrok  glede verske in moralne vzgoje omejena, saj ustava to pravico zoži na usmerjanje otrok in to mora biti mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo in njegovo svobodo vesti in  verskega prepričanja oz. opredelitve. Starši torej lahko otroku samo predlagajo smer verske (in moralne) vzgoje, končna odločitev je v rokah otroka. On je tisti, ki o tem odloča, saj lahko samo on odloča o svoji svobodi vesti in verski opredelitvi oz. prepričanju. Ker pa se lahko v bistvu odloči šele takrat, ko je dovolj star in zrel, je jasno, da krst dojenčkov po ustavi ni dovoljen. Dojenček namreč ni dovolj star in zrel, da bi sploh lahko o čem odločil, še sploh pa ne o svoji verski pripadnosti oz. svobodi vesti, ki je ena izmed najpomembnejših človekovih svoboščin. To sposobnost doseže mnogo kasneje, v bistvu šele s polnoletnostjo, izjemoma prej. Seveda velja to smiselno tudi otroka, ki ni dojenček.

In kaj pravi 54. člen slovenske ustave, na katerega se tudi sklicuje katoliška cerkev? Ta določa naslednje: »Starši imajo pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta pravica in dolžnost se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon.« Ker je določba 3. odstavka 41. člena ustave specialna določba, saj izrecno ureja versko in moralno vzgojo, je jasno, da v koliziji velja ta določba, in ne splošna glede verske in moralne vzgoje iz 54. člena – tako vsaj uči pravna teorija. Ta velja npr. za športno ali kakšno drugo vzgojo, ki nima specialne ustavne določbe, ne pa tudi za versko in moralno, ki ju ureja določba 3. odstavka 41. člena slovenske ustave. Pa še to samo v primeru, če je to v korist otroka in ne, če je to samo želja staršev. Korist otroka je po pravnem redu najvišja vrednota v vzgoji otrok. Ali je v korist otroka, da je brez svoje privolitve vržen v neko versko skupnost? Ali je v korist otroka, da mu starši določijo Boga? In da ga leto za letom vodijo po poti, ki si je ni sam izbral! In ga katoliška cerkev bolj ali manj indoktrinira z nasilnim in krvavim naukom ter mu nalaga hude obveznosti. Pa še verjetnost spolne zlorabe s strani kakšnega klerika je velika! In v posledici tega uničeno življenje!

Ker je slovenska ustava nad mednarodnimi konvencijami, je jasno, da 2. člen Dodatnega protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki ga omenja cerkev, v nobenem primeru ne more biti nad 41. členom slovenske ustave. Pa tudi pravica otroka je pred pravico staršev, saj je logično, da lahko starši izvršujejo samo svojo svobodo vesti in ne tuje, čeprav je ta od njihovega otroka. Da nekdo določi Boga drugi osebi, je huda kršitev dostojanstva te osebe, ne glede na to, da gre za razmerje starši otrok. Popolnoma nesprejemljivo za 21. stoletje pa tudi za prejšnje čase, kajti vsebina dostojanstva je vedno enaka in se ne more spreminjati s časom. Gre namreč za absolutno kategorijo.

Škofje nasilne katoliške cerkve so zapisali tudi: »Zato tisti, ki menijo, da starši nimate pravice krstiti svojih otrok, kršijo vaše človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so ustavno in mednarodnopravno zagotovljene. Želijo tudi omejiti svobodo Cerkve, ki jo zagotavlja 7. člen Ustave RS, vključno s pravico sprejema v Cerkev otrok krščanskih staršev.« Da bi nekdo kršil pravice drugih, če pove svoje mnenje in pri tem citira nesporne ustavne določbe, je nemogoče. Pravice bi kršil tisti, ki bi staršem omejil ali odvzel pravico, ki jo zatrjuje cerkev in bi v resnici obstajala. Tega pa z mnenjem ni mogoče narediti. To lahko naredi samo tisti, ki ima oblastno moč, to pa je država, ki pa tega ni storila. Ali se škofje krvave cerkve zopet lažejo? Še posebej zaradi tega, ker svojim ovčkam zamolčijo bistven del 3. odstavka 41. člena ustave, ki se, kot že navedeno, glasi: »Usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja.« Zakaj tega dela slovenske ustave ne omenijo? Ker jim ni v korist in bi jim podrl celotno zgradbo glede krsta dojenčkov. Mnogi bi ugotovili, da so navedbe cerkve glede krsta dojenčkov napačne in protiustavne. Glede pravice sprejema otrok krščanskih staršev v katoliško cerkev pa je zadeva jasna: za cerkev je življenjsko pomembno, da lahko krsti dojenčke, saj si tako zagotavlja članstvo. Koliko ljudi vstopi v cerkev, ko so polnoletni? Zelo malo. Zato bi odprava krsta dojenčkov pomenila bolj ali manj propad katoliške cerkve: glede števila članov bi postala minorna sekta, če bi sploh obstajala. Koliko od več kot milijarde članov je prostovoljno vstopilo v cerkev? Zelo, zelo malo. Koliko papežev je svobodno vstopilo v cerkev? Sedanji, prejšnji, predprejšnji … Pa še nekaj: ali ni bistven del demokracije to, da se vstopi v neko organizacijo samo s svobodno privolitvijo tangirane osebe? Kdaj je dal dojenček svojo privolitev za vstop v katoliško cerkev in za sprejem hudih obveznosti, ki jih dobi s krstom, ki pomeni vstop v cerkve? Pa še izstopiti več ne more, saj katoliška cerkev v bistvu sploh ne priznava izstopov iz nje. Dejstvo je, da je katoliška cerkev že ves čas proti demokraciji in človekovim pravicam (svobodi vesti, pravici do življenja, volilni pravici …) in to se zelo dobro vidi na primeru njenega odnosa do otrok.

Kaj piše v bibliji v zvezi s krstom? Prvo učite, nato krstite, uči cerkev in to naj bi bile po nauku cerkve Jezusove besede. Jezus je torej bil proti krstu dojenčkov, saj je potrebno prvo učiti. Kako se lahko uči dojenčka? Zakaj cerkev ne sledi Jezusu? Ker bi to, kot že navedeno, pomenilo njen propad. Katoliška cerkev se namreč »nad vodo« drži z nasiljem, npr. s krsti dojenčkov, podporo vojnam, sprego z vsako oblastjo (tudi s tisto najbolj satansko), krajo dobrin in drugega, lažmi … Jezus iz Nazareta je bil proti vsemu temu.

  • Share/Bookmark


Kategorija: nekategorizirano

Križniki: denar v zlato namesto revnim

Dodaj komentar 21.02.2017 16:55 Vlado Began

V Sloveniji je med drugimi cerkvenimi redovi tudi Križniški red (KR). Gre za red, ki je nastal v 12. stoletju v Sveti deželi v času tretje križarske vojne in bil vse do leta 1929 vojaški red, sedaj pa naj bi bil predvsem dobrodelni kleriški red. Sestavljajo ga tako moški redovniki kot ženske redovnice. Zgodovina tega reda je zelo krvava, saj je sodeloval v mnogih vojnah – v imenu Božje zapovedi Ne ubijaj! so torej križniki morili svoje nasprotnike. V vojnah in v mirnem času je red tako ali drugače pridobil mnogo premoženja. Tako so npr. križniki tudi v Sloveniji pred stoletji dobili obsežne posesti in to v Ljubljani (zemljišče med Ljubljanico, Gradaščico in Gradiščem) in na Dolenjskem. Bili so samostojno gospostvo, ki ni plačevalo nobenih davkov in ni bilo podrejeno ljubljanski občini, na ukaz vladarja pa so se morali odzvati v vojaško službo. Njihovo finančno stanje je bilo vedno ugodno, tako da so lahko na primer leta 1739 odkupili celotno ljubljansko premoženje kranjskega deželnega glavarja. Križniki se sedaj nahajajo v nekaterih krajih Slovenije, njihovo finančno stanje pa je tudi dobro.

Križniškemu redu so po 2. svetovni vojni nacionalizirali nekatere nepremičnine, ki jih sedaj dobiva nazaj ali pa zanje dobiva odškodnino. Križniki so v denacionalizaciji zahtevali vrnitev okoli 1.200 hektarjev odvzetih kmetijskih zemljišč in gozdov, a so jim jih v naravi vrnili približno polovico, za preostanek so dobili odškodnino v obliki državnih obveznic v višini okoli 3,5 milijona EUR. Red je dobil odškodnino v državnih obveznicah tudi za samostan Križanke v Ljubljani in pripadajoče vrtove, ki so sicer ostali Festivalu Ljubljana, nazaj pa je dobil grad Velika Nedelja pri Ormožu. Križniki poleg križevniške cerkve v Ljubljani v denacionalizacijskem postopku zahtevajo še cerkev Sv. Duha v Črnomlju in zemljišče, na katerem je mestni park. Križniški red je iz javnih sredstev v letih 2003 do vključno januar 2017 dobil tudi 1.359.477,41 EUR. Zanimivo je, kdo vse je nakazal križnikom javna sredstva. To so: Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, Ministrstvo za kulturo, Zavod za gozdove Slovenije, Dom upokojencev Ptuj in celo Eles d.o.o. in to kar 358.623,31 EUR. Kaj vse je podlaga denarnih nakazil iz Erarja ni razvidno, razen pri nakazilu s strani Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, kjer je šlo za kmetijske subvencije. Zanimivo: verska skupnost se ukvarja s kmetijstvom!

Križnikom torej ne manjka denarja. Na to kaže tudi dejstvo, da morajo »slovenski« križniki, po besedah njihovega priorja Janka Štamparja, dati Nemčiji za njene projekte po 200.000 EUR skoraj vsako leto. Pa tudi dejstvo, da so v grad Velika Nedelja vložili že 2,5 milijona EUR. Kaj so križniki naredili s 3,5 milijona evrov, ki so jih dobili v obliki državnih obveznic? Prior Križniškega reda Janko Štampar: »Imel sem srečo, da sem ga ob pravem času oplemenitil. Imel sem dobro finančno svetovalko, zato sem vse obveznice prodal in kupil zlato. Takrat je bilo po 16.500 evrov za kilogram, danes je po 33.000 evrov. Ko nam bodo vrnili križevniško cerkev pri ljubljanskih Križankah, bomo zlato pretopili v evre in jo obnovili.« Vsekakor »spretni finančnik«, ki je pozlatil in pomnožil premoženje križnikov. Toda ne z delom, temveč finančno transakcijo. Komu je s to transakcijo služil: Bogu ali mamonu?

Kot piše na spletni strani križnikov, »pravi križnik namreč ne išče sebe, svoje časti in svojih interesov, temveč odpira svoje srce Bogu in bližnjemu.« Če bi križniki srce res odprli Bogu ali ne bi potem prodali svojega imetja in sledili Jezusu, kajti ta je nekemu oblastniku rekel: »Še eno ti manjka: prodaj vse, kar imaš, razdaj ubogim in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« (Lk 18,22) Oblastnik ni sledil Jezusovim besedam. Ali lahko v tem oblastniku prepoznamo križnike, saj ne prodajo svojega gradu, izkupička od prodanih državnih obveznic niso razdelili med uboge, temveč ga bodo, po besedah svojega priorja, uporabili za prenovo križevniško cerkev pri ljubljanskih Križankah, ko jo bodo dobili nazaj. Mnogi katoliki in drugi stradajo in nimajo mnogih osnovnih življenjskih sredstev, križniki pa so denar pretopili v zlato in ga bodo investirali v zidove. Ali je to služenje bližnjemu? Hodijo križniki za Jezusom?

Križniki naj bi zlato, ki ga imajo kot izkupiček od prodaje državnih obveznic, uporabili za obnovo svoje cerkve v Ljubljani pri Križankah, ko jo bodo dobili nazaj. To cerkev pa bo namenjena vojski. »Oddajali jo bomo vojski. Nato zahteva v Sloveniji točno tako cerkev, kot je križevniška, ki ni daleč od središča mesta in ima pred vhodom prostor za parade. Naš vojaški vikar bi postal vojaški škof in Slovenska vojska bi imela v tej cerkvi maše za državo, vsako nedeljo bi bila maša za vojake, v njej bi bile vsaj tri večje proslave na leto,« je dejal prior križnikov Janko Štampar in poudaril, da bi vojski zaračunavali najemnino. Denar bodo križniki torej dali za vojsko. Ali je to Božja volja? Ali je vojska Božja volja? Ali ni rekel Jezus, da kdor prime za meč, bo z mečem pokončan. Pa tudi: ljubite svoje sovražnike! Ali križniki še niso slišali za Božjo zapoved Ne ubijaj? In križniki pravijo, da jih prežema dejavna ljubezen do Boga in da križnik odpira svoje srce Bogu in bližnjemu. Ali ni Nato tisti, ki ubija bitja, ki jih je ustvaril Bog? Ali ni Nato tisti, ki ubija bližnje? Komu služi Nato? In komu križniki? Bogu Stvarniku ali bogu ubijanja in uničevanja? Torej bogu podzemlja! Križniki so očitno vsaj po »duši« še vedno vojaški red, kar pa ni niti čudno, saj so del nasilne in z vojsko zlizane katoliške cerkve. Cerkve, za katero je zgodovinar Karlheinz Deschner rekel: Na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev«.

In za konec. Prior Janko Štampar: »Jaz sem poleg tega redovnik križniškega reda, ki se mora odpovedati imetju. Križniški red namreč temelji na skromnosti.« Ali je milijonsko premoženje križnikov z gradom in zlatom na čelu skromnost in odpoved imetju, o čemer govori prior Štampar? In jadrnica, ki jo poseduje prior?

(Viri citatov na www.began.si)

  • Share/Bookmark


Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , , , ,

Ali je satan cerkveni bog?

Dodaj komentar 11.01.2017 17:58 Vlado Began

Pri maši zadušnici za umorjenim duhovnikom p. Jacquesom Hamelom, tega sta julija 2016 v cerkvi v kraju Saint-Etienne-du-Rouvray med mašo ubila dva, po pisanju medijev, džihadista, je papež Frančišek dejal, da je umorjeni duhovnik Hamel kot mučenec blažen v nebesih in ga zato lahko prosimo za pogum, da povemo resnico: Ubijati v imenu Boga je satansko. Prav tako je rekel: »Želim si, da bi vse religije rekle: Ubijanje v imenu Boga je satansko.«[1] Včasih tudi papež Frančišek pove resnico. Tokrat je to naredil, saj je ubijanje v imenu Boga res satansko. Vprašanje pa je, koga je imel v mislih, ko je to izjavil: po vsej verjetnosti muslimana, ki naj bi duhovnika ubila v imenu muslimanskega boga – po pisanju medijev je šlo za dva muslimana. Toda ali je samo ubijanje v imenu Alaha satansko dejanje? Seveda ne. Tudi ubijanje v imenu drugih bogov je satansko, izhaja iz papeževih besed, saj ni omenjal konkretnega boga. Torej tudi v imenu Boga Stvarnika, ki naj bi bil Bog katoliške cerkve. In tudi v imenu Jezusa, Kristusa, ki tudi naj bi tudi bil Bog te cerkve.

Kako je z ubijanjem v nauku katoliške cerkve? Stara zaveza, ki je po nauku cerkve Božja beseda, je mnogo mest, kjer se je ubijalo v imenu Boga. To so počeli tudi judje v imenu judovskega in katoliškega boga. Na mnogih mestih stare zaveze je mogoče zaslediti, da Bog, po nauku cerkve, ukazal ubijati. Nekaj primerov:

– GOSPOD je govoril Mojzesu in rekel: »Napadajte Midjánce in jih bijte! Kajti sovražno so ravnali z vami, ko so vas z zvijačo zapeljali v zadevi Báal Peórja in svoje sestre Kozbí, hčere midjánskega kneza, ki je bila ubita na dan nadloge zaradi Peórja.« (4 Mz 25,16-19)

– S krvjo upijanim svoje puščice in moj meč bo jedel meso: s krvjo pobitih in ujetih, z dolgolasimi glavami sovražnika. (5 Mz 32,42)

– Rekel jim je: »Tako govori GOSPOD, Izraelov Bog: ›Pripnite si vsak svoj meč k boku, pojdite po taboru sem in tja, od vrat do vrat, in vsak naj ubije svojega brata, prijatelja in soseda!‹« Levijevi sinovi so storili po Mojzesovi besedi in tisti dan je padlo izmed ljudstva približno tri tisoč mož. (2 Mz 32,27-28)

– Ko se približaš mestu, da bi ga napadel, mu najprej ponudi mir! Če ti odgovori miroljubno in se ti odpre, naj ti bo vse ljudstvo, ki se najde v njem, dolžno opravljati tlako in ti služiti. Če pa ne sklene miru s teboj, ampak se hoče bojevati, ga oblegaj! Ko ti ga GOSPOD, tvoj Bog, da v roke, pobij vse moške v njem z ostrino meča! Le ženske, otroke, živino in vse, kar je v mestu, ves plen v njem zapleni zase in uživaj plen svojih sovražnikov, ki ti ga da GOSPOD, tvoj Bog! Tako stôri z vsemi mesti, ki so zelo daleč od tebe in niso izmed mest tehle narodov! Toda v mestih teh ljudstev, ki ti jih GOSPOD, tvoj Bog, daje kot dedno posest, ne puščaj pri življenju ničesar, kar diha, temveč z zakletvijo popolnoma pokončaj Hetejce, Amoréjce, Kánaance, Perizéjce, Hivéjce in Jebusejce, kakor ti je zapovedal GOSPOD, tvoj Bog, da vas ne naučijo počenjati vseh gnusob, ki so jih počenjali svojim bogovom, da se ne pregrešite proti GOSPODU, svojemu Bogu! (5 Mz 20,10-18)

– GOSPOD je govoril Mojzesu in rekel: »Maščuj se Midjáncem za Izraelove sinove! Potem boš pridružen svojim ljudem.« Nato je Mojzes govoril ljudstvu in rekel: »Oborožite izmed sebe može za vojsko! Naj gredo nad Midján, da nad njim opravijo GOSPODOVO maščevanje. Po tisoč iz vsakega Izraelovega rodu jih pošljite v vojno!«… Šli so v vojno zoper Midjánce, kakor je GOSPOD zapovedal Mojzesu, in pobili vse moške. Poleg drugih, ki so jih prebodli, so ubili tudi midjánske kralje: Evíja, Rekema, Curja, Hura in Reba, pet midjánskih kraljev. Tudi Bileáma, Beórjevega sina, so ubili z mečem. Izraelovi sinovi so odpeljali midjánske žene in njihove otroke kot ujetnike in vzeli kot plen vso njihovo živino in vse črede in vse imetje. Vsa mesta, kjer so prebivali, in vsa šotorišča so požgali z ognjem. In vzeli so, kar so uropali, in ves plen, ljudi in živino, in pripeljali k Mojzesu in duhovniku Eleazarju in skupnosti Izraelovih sinov ujetnike in plen in vse, kar so uropali, v tabor na Moábskih planjavah ob Jordanu pri Jerihi… Zdaj torej pobijte vse otroke moškega spola; prav tako ubijte vsako žensko, ki je že spoznala moža in ležala z moškim! (4 Mz 31,1-17)

– In GOSPOD je rekel Mojzesu: »Vzemi vse poglavarje ljudstva in jih daj obesiti na soncu pred GOSPODA, da se njegova jeza umakne od Izraela!« Mojzes je rekel Izraelovim sodnikom: »Vsak naj od svojih mož pobije tiste, ki so se vdali Báal Peórju.« (4 Mz 25,4-5)

Bog poziva, seveda po nauku cerkve, k ubijanju tudi v naslednjih primerih:

  • Čarovnice ne puščaj pri življenju. (2 Mz 22,17)

  • Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica. (3 Mz 20,10)

  • Če kdo leži z ženo svojega očeta, s tem odgrne nagoto svojega očeta; naj bosta oba usmrčena; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,11)

  • Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,13)

  • Če kdo leži s svojo snaho, naj bosta oba usmrčena; ravnala sta sprevrženo; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,12)

  • Če si kdo vzame ženo in še njeno mater, je to krvoskrunstvo; njega in njiju naj sežgejo v ognju, da ne bo krvoskrunstva med vami. (3 Mz 20,14)

  • Če kdo spolno občuje z živaljo, naj bo usmrčen; in žival zakoljite! (3 Mz 20,15)

  • Če se ženska približa kateri koli živali, da bi se z njo parila, ubijte žensko in žival; naj bosta usmrčeni; njuna kri pade nanju! (3 Mz 20,16)

  • Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako da ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo GOSPODU, tvojemu Bogu ali sodnika, ta človek mora umreti. (5 Mz 17,12)

  • Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga strahujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom njegovega kraja. – Rečeta naj starešinam njegovega mesta: »Ta najin sin je trmoglav in uporen, ne posluša najinega glasu, požrešen je in pijanec.« Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umre. Tako odpravi zlo iz svoje srede! Ves Izrael naj to sliši in se boji. (5 Mz 21,18-21)

  • Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. (2 Mz 21,15)

  • Kdor ugrabi človeka, naj ga je že prodal ali ga najdejo v njegovih rokah, naj bo kaznovan s smrtjo. (2 Mz 21,16)

  • Kdor preklinja svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. (2 Mz 21,17)

V bibliji pa je še mnogo drugih pozivov boga, seveda po nauku cerkve, k ubijanju! (Vsi biblijski citati so iz http://www.biblija.net/)

V stari zavezi so torej cerkveni pripadniki ubijali v imenu Boga. In to se nadaljuje v novi zavezi, saj biblija ni bila preklicana in še vedno velja kot pristna božja beseda. Seveda jo je po nauku cerkve potrebno uresničevati. Tudi danes, v 21. stoletju. Še sedaj je po nauku katoliške cerkve potrebno v imenu njenega boga ubijati. Ubijalo se je in se še v imenu Boga Stvarnika in Jezusa, Kristusa. Križarske vojne, inkvizicija, pomori judov, Indijancev, pravoslavnih vernikov in drugih drugovercev … To so najbolj znani dogodki iz zgodovine cerkve. Obe svetovni vojni sta se začeli na področju, kjer je bil pod močnim vplivom cerkve in njene nasilne ideologije. V tretji svetovni vojni, ki po papeževih besedah že poteka, imajo glavno besedo države, ki so pod močnim vplivom cerkvene ideologije. V imenu boga cerkveni člani ubijajo še danes. Ker so ti po nauku katoliške cerkve del cerkve, so zato njihova dejanja dejanja cerkve. Cerkev s svojimi člani torej še naprej ubija v imenu boga.

Kaj so si ljudje mislili in si mislijo o Bogu, ki poziva na ubijanje? Milijoni ljudi so bili pobiti v imenu Tistega, ki je rekel Ne ubijaj! Kdo bi želel imeti takšnega nasilnega in grozljivega boga, boga, ki ustvari človeka, potem pa ga ubije? Ni čudno, da se ljudje odvračajo od takšnega boga. In iščejo Boga ljubezni, ki ga seveda v cerkvi ne morejo najti, ker ga ni.

Papež ima prav, da je ubijanje v imenu Boga satansko. Zato se tudi postavi vprašanje, ali ni bog katoliške cerkve satan. Kajti satan je tisti, ki je bog ubijanja. Satan je tisti, ki zahteva ubijanje. In ubija se za njegove interese. Z Bogom Stvarnikom to nima nobene zveze, saj je ta jasno rekel: Ne ubijaj. In ker se Bog ne spreminja, zapoved Ne ubijaj velja vse čase in je absolutna, kot je tudi Bog absoluten.


[1] http://radio.ognjisce.si/sl/182/aktualno/21723/ (8.1.2017).

  • Share/Bookmark


Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , ,

Svetnica mati Terezija: samo na enem bančnem računu 50 milijonov $

Dodaj komentar 20.11.2016 12:00 Vlado Began

Četrtega septembra 2016 je papež Frančišek proglasil mater Terezijo za svetnico. Na Trgu sv. Petra v Vatikanu, kjer je potekala razglasitev, se je zbralo preko 120.000 ljudi, mašno slovesnost pa je vodil papež Frančišek ob somaševanju 70 kardinalov, 400 škofov in nad 1700 duhovnikov. Papež Frančišek je glede matere Terezije naročil: »Danes izročam to značilno podobo žene in redovnice vsemu svetu prostovoljstva: ona naj bo vaš zgled svetosti! Ta neutrudna delavka usmiljenja naj nam pomaga, da bomo vedno bolj razumeli, da je naše edino merilo za delovanje zastonjska ljubezen, brez vsake ideologije in vsake vezi, ki se razliva na vse ne glede na jezik, kulturo, raso ali vero.«[1] Vprašanje je, ali je bila mati Terezija res tako »sveta«, kot jo prikazuje papež?

Življenje matere Terezije je bilo pod drobnogledom kar nekaj ljudi. Njeno življenje je »preiskoval« pokojni novinar Christopher Hitchens pa tudi nekateri kanadski akademiki, ki so svoje ugotovitve izdali v dokumentu Temna stran matere Terezije (2013), o njej pa je v svojih spominih pisala tudi nuna Colette Livermone. Ugotovitve preiskav so za mati Terezijo in katoliško cerkev porazne. Najpomembnejše ugotovitve glede matere Terezije: - bila je verska fanatičarka, političarka, moralna pridigarka, pomočnica posvetnih vladarjev, prevarantka; - njen namen ni bila pomoč ljudem, temveč širiti katoliško vero; - njen cilj ni bil lajšanje revščine, temveč povečati število katolikov, ni socialna delavka, je rekla Christopherju Hitchensu, ne dela iz tega razloga; - bila je prijateljica revščine in ne revnih; - v resnici bolnim ni pomagala, ker je menila, da jih njihovo trpljenje približuje Bogu; - bolnikom niso dajali sredstev proti bolečinam; - skrb za higieno je bila pod takratnimi standardi; - igel niso razkuževali; - ljudi niso zdravili, poskrbeli so samo za to, da so se pred mučno smrtjo spokorili; - kljub milijonskim donacijam se je varčevalo pri najbolj osnovni opremi; - donatorjem naj bi lagala o tem, kako porablja njihov denar; - milijone denarne pomoči je spravljala na bančne račune v tujini, saj je Indija zahtevala vpogled v račune humanitarnih organizacij; - samo na eni od newyorških bank je imela 50 milijonov dolarjev; - njene klinike in domovi so prejeli na milijone dolarjev donacij, pogosto od ljudi skrajno sumljivega slovesa, med drugim tudi haitijskega diktatorja Duvalierja. Kaj se je zgodilo z milijoni, ni bilo nikoli pojasnjeno, v njene hospice naj ne bi bili vloženi; - ena izmed nekdanjih občudovalk je Christopherju Hitchensu povedala, da je mati Terezija nune v hospicu učila, kako naj umirajoče skrivaj krstijo. Skrivaj zato, da ne bi prišlo na dan, da v hospicu krščujejo muslimane in hindujce; - ob poplavah, ob eksploziji strupenega plina v Bhopalu in drugih katastrofah je bila zelo darežljiva z molitvami in medaljoni s podobicami, denarne podpore preživelim pa ni ponudila; - po podatkih nemškega Sterna je bilo vseh donacij, zbrani v Veliki Britaniji, samo 7% porabljenih neposredno za pomoč revnim.

Kanadski akademiki so tudi zapisali, da je bila podoba matere Terezije kot brezmadežne humanitarke umetno ustvarjena kot rezultat učinkovite medijske kampanje in ni v skladu z dejstvi. In še: v 517-ih Terezijinih misijonih v 100-iz državah se dejansko ni pomagalo bolnim, temveč se jih je zgolj strpalo smrdljive sobane, kjer so hirali, med tem pa so nune molile zanje. [2] [3] [4]

Ko je mati Terezija zbolela, se ni zdravila v svojih ustanovah, kot bi bilo za pričakovati in kjer bi nune zanjo molile, namesto da bi dobivala zdravila, temveč se je zdravila v najuglednejših in najdražjih zahodnih bolnišnicah. In še ena zanimivost: z letalom je potovala v prvem razredu.

Eden izmed največjih oboževalcev matere Terezije je bil bankir Charles Keating, tudi nepremičninski mogotec, sicer goreč katolik. Ta je redu nakazal več kot milijon dolarjev. Ko so ga obtožili prevare, poneverbe in finančnih spletk se je mati Terezija pri tožilstvu zavzela zanj. Ko jo je tožilstvo pozvalo, naj vrne »mafijski« denar, se ni več oglasila. Keating je bil kasneje obsojen na večletno ječo. Njen spovednik je bil jezuit Donald McGuire, serijski pedofil, ki je bil leta 2009 zaradi spolnih zlorab otrok obsojen na 25 let zapora. Izrazila mu je podporo.[4] Povej mi, s kom se družiš in povem ti, kdo si, je zelo zanimiv stavek iz zakona, po katerem enako privlači enako. Denar matere Terezije je bil shranjen tudi v vatikanski banki (IOR), po navedbah belgijskega kardinala Leona Suenensa leta 1979 pa ga je del uporabil takratni papež Janez Pavel II. za gradnjo razkošnega plavalnega bazena v papeški rezidenci v Castel Gandolfu. Kakšna je bila usoda omenjenega kardinala? Papež ga je takoj odstavil.[5]

Ali je bila mati Terezija res »sveta«, kot jo je označil papež Frančišek? Da, bila je. Toda »sveta« po merilih katoliške cerkve. Zagovarjala je prepoved splava, kontracepcije in ločitve (za princeso Diano in princa Charlesa pa je našlo opravičilo za ločitev, češ da je njun zakon nesrečen), kopičila je bogastvo, bila prijateljica revščine in ne revnih ter darežljiva z molitvami in ne denarno podporo, podpirala je pedofila in prevaranta, dobrodelnost je uporabila za krinko širjenja vere in spreobračanja muslimanov in hindujcev v katolištvo … Vse to pa so lastnosti katoliške cerkve. Mati Terezija je bila odlična katoličanka, saj je vse delala v korist katoliške cerkve in praktično nič ali pa zelo malo v korist revnih in bolnih, čeprav je imela zanje na voljo velikanska sredstva. Revni so bili zanjo tako samo sredstvo za doseganje ciljev katoliške cerkve, ki je njeno dobrodelnost odlično »vnovčila«, saj je mati Terezija leta 1979 prejela celo Nobelovo nagrado za mir, leta 2013 pa je OZN dan smrti matere Terezije, 5. september, razglasil za mednarodni dan dobrodelnosti. Očitno sta obe organizaciji nasedli cerkvenemu piaru in tako izpadli kot naivni. Ali pa sta obe podaljšana roka cerkvene nasilne in sovražne ideologije?!

S pravo »svetostjo«, torej tisto v smislu 10 Božjih zapovedi in Jezusovega Govora na gori pa »svetost« matere Terezije nima nič skupnega. Njeno delovanje ni bilo krščansko, temveč katoliško, kar je bistveno, saj je krščanstvo nekaj drugega kot katolištvo. Kristjani sledijo Jezusu Kristusu, katoliki papežu, med njima pa je nepremostljiva razlika. Mati Terezija je bila sveta v negativnem smislu. Mnoge ljudi je tako ali drugače prevarala, samo nekoga ne. To je bila katoliška cerkev. Njej je služila skorajda popolno.

Ona naj bo vaš zgled svetosti, je dejal papež. Prav ima. Ona mora biti zgled katolikom. Tudi ti morajo zagovarjati prepoved splava, kontracepcije in ločitve, kopičiti cerkveno bogastvo, biti prijatelji revščine in ne revnih, darežljivi z molitvami in ne denarno podporo, za širjenje katoliške vere uporabiti razne krinke kot npr. dobrodelnost (karitas) … Torej delati to, kar je delala mati Terezija. In tako biti cerkveno (katoliško) svet. Bolj kot nekdo dela v korist katoliške cerkve in ne ljudi, živali in narave, bolj je katoliško svet. Ali je »svet« tudi v smislu 10 Božjih zapovedi in Jezusovega Govora na gori?


[1] Ognjišče, 10/2016. [2] Aljaž Pogorelčnik: http://moski.hudo.com/aktualno/grda-resn ica-o-mati-tereziji-o-kateri-se-ne-sme-g ovoriti/ (20.11.2016). [3] Jelka Sežun: Zarja, 5.4.2016. [4] Jure Trampuš: Mladina, 9.9.2016. [5] Gregoire Lucien: Umor v Vatikanu, str. 291.

  • Share/Bookmark


Kategorija: nekategorizirano

Cerkev in denacionalizacijska odškodnina

Dodaj komentar 5.11.2016 07:47 Vlado Began

V članku z naslovom Ni pravne podlage za to, da Cerkev ne bi dobila odškodnine, ki je bil objavljen v ljubljanskem Dnevniku (22.10.2016) je bilo navedeno, da nekdanja  premierka Alenak Bratušek vlado poziva, naj cerkvi ne izplača odškodnine za podržavljene gozdove, pri čemer se sklicuje na dejstvo, da so bančno luknjo pomagale vrtati tudi cerkvene družbe Zvon Ena, Zvon Dva in T2. Po mnenju A. Bratušek nosi cerkev desetino krivde za petmilijardno bančno luknjo, ki so jo morali pokrpati slovenski davkoplačevalci. Navedeno je še stališče pravnika dr. Udeta, da ni pravne podlage za neizplačilo odškodnin. Pomembno pa je, ali sploh obstaja »prava« pravna podlaga za izplačilo odškodnin?

Kot piše v članku, je sodišče v Ljubljani o enem zahtevku ljubljanske nadškofije odločilo pred slabim letom in ji prisodilo 11,4 milijona odškodnine, skupaj z zamudnimi obrestmi pa je to že več kot 16 milijonov evrov. Iz članka izhaja tudi to, da Zakon o denacionalizaciji (ZDen) ne daje neposredne podlage za odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe podržavljenega premoženja, drugi odstavek 72. člena ZDen namreč določa samo to, da se odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe (…) v času od podržavljenja do dneva uveljavitve tega zakona ne priznavajo. Kljub tako jasni zakonski določbi, ki ne omogoča plačila omenjenih odškodnin po uveljavitvi zakona, pa je sodišče odločilo, da odškodnina denacionalizacijskemu upravičencu kljub temu pripada, pa čeprav v tej določbi nikjer ne piše, da se odškodnine priznajo po uveljavitvi zakona. Na kaj je sodišče oprlo svojo odločitev? Izhajajoč iz članka na sodno prakso! Ali je lahko sodna praksa podlaga za odločanje? Po ustavi ne, kajti v 153. členu piše, da morajo posamični akti državnih organov, torej tudi sodišč, temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu. Podobno je zapisano v Zakonu o sodiščih, kjer v 3. členu piše, da je sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. V obeh pravnih aktih torej ni govora o sodni praksi. Podlaga za odločanje so lahko samo ustava, zakon ali zakonit predpis. Zakaj potem sodišča niso zavrnila zahtevkov za plačilo odškodnin za nezmožnost uporabe v denacionalizaciji vrnjenih cerkvenih nepremičnin, če ne obstaja zakonska oz. zakonita pravna podlaga?

Poleg osnovnega zahtevka pa cerkev zahteva še zamudne obresti. Ali je upravičena do njih, tudi če odmislimo prej napisano? Po Zakonu o pravdnem postopku sodišče ne sme priznati razpolaganj strank, ki nasprotujejo moralnim pravilom. Morala je torej bistven element pravosodnega sistema. Ali je cerkveni obrestni zahtevek v skladu z moralnimi načeli? Logično je, da lahko obresti, pa tudi če so te zamudne, zahteva, ne glede na to, da jih pravni red dopušča, samo tisti, ki v principu ni proti obrestim. Kakšno je stališče cerkve do obresti? V njenem temeljnem verskem spisu, bibliji, je mnogo mest, kjer se je cerkveni bog izrazil proti obrestim. Cerkveni učitelj in svetnik T. Akvinski je glede obresti dejal, da je služiti denar brez dela, samo na račun časa, v nasprotju z božjo voljo. Glede na nauk in besede svojega boga bi morala biti cerkev tudi v praksi proti obrestim. To pa pomeni, da na sodišču ni upravičena zahtevati zamudnih obresti odškodnin za nezmožnost uporabe. Ker je to storila, gre za nemoralo, saj eno uči oz. govori, drugo pa dela. Skladnost govora in delovanja je namreč, vsaj po mojem mnenju, eden bistvenih temeljev morale. Zakaj je sodišče temu zahtevku ugodilo, če nasprotuje moralnim pravilom?

Cerkev je zelo vplivna, njene lovke, vsaj preko cerkveno indoktriniranih sodnikov, segajo tudi v pravosodje. To je dobro vidno na primeru ustavnega sodišča prvega sklica, ki je cerkvi priznalo poseben položaj, iz katerega izhaja tudi to, da se ji vrača premoženje fevdalnega izvora. Ustavno sodišče je potrdilo tudi neobstoječo oz. izmišljeno pravno podlago za plačilo spornih odškodnin po načelu a contrario, kar bo neupravičeno močno udarilo davkoplačevalce in to v korist že itak izjemno bogate katoliške cerkve.

  • Share/Bookmark


Kategorija: nekategorizirano

Predsednik Pahor – papežev pribočnik?

Dodaj komentar 19.10.2016 07:36 Vlado Began

Predsednik Slovenije Borut Pahor se je 17. oktobra 2016 na povabilo papeža Frančiška mudil na uradnem obisku pri Svetem sedežu. Poleg Pahorja je bil pri papežu tudi zunanji minister Erjavec.

Kot je bilo zapisano v sporočilu za javnost, sta predsednik in papež pozitivno ocenila odnose med Slovenijo in Svetim sedežem, saj temeljijo na globokem prijateljstvu in medsebojnem spoštovanju. Ali katoliška cerkev res spoštuje Republiko Slovenijo, kot naj bi menila papež in predsednik Pahor? Jasno je, da ne. Slovenija je za Vatikan drugorazredna provinca, ki služi kot »surovinska in finančna baza« za povečanje števila vernikov preko neustavnih krstov dojenčkov in izsesavanje javnih financ in preusmeritev le-teh v zasebne cerkvene žepe (dolg holdinga mariborske nadškofije, državno financiranje cerkvenih dejavnosti in klera …). Pri vsem tem pa katoliška cerkev tudi ne priznava slovenskega pravnega reda, če je v nasprotju z evangeliji. To je cerkveno spoštovanje Slovenije.

Predsednik Pahor je tudi dejal, da katoliška cerkev opravlja v Sloveniji svoje poslanstvo v dobro državljank in državljanov. Ali res? Cerkev v Sloveniji deluje izključno za svoje koristi in interese. Če trdi, da dela v korist državljanov, potem je navadna piarovska poteza, s katero prikrije svoje pravo početje. In njeno pravo početje je širjenje katoliške vere, večanje vpliva v družbi in kopičenje bogastva. Ljudje so zanjo pomembni samo toliko, da jih lahko uporabi za svoje interese. Torej so ljudje samo objekti in ne subjekti. Na to kaže tudi dejstvo, da po cerkvenem nauku krščenec s krstom postane last cerkve in se mora v vsem podrejati kleru ter mu služiti. Za katoliško cerkev se mora celo žrtvovati in umreti v za cerkev pravični vojni.

Predsednik Pahor je ponovil vabilo, da bi papež prihodnje leto obiskal Slovenijo. V čigavem imenu je Pahor povabil papeža v Slovenijo? V svojem osebnem? Ali v imenu državljanov? Če jih je v imenu zadnjih, ali je to sploh lahko naredil? Kajti državljani so tudi prakristjani, judi, muslimani, budisti, protestanti, ateisti … Ali je imel njihov mandat? Kako lahko v Slovenijo na državni obisk predsednik Pahor povabi verskega voditelja neke verske skupnosti, ki omenjenim kategorijam državljanov sploh ne priznava pravice do obstoja, saj jih s svojim naukom pošilja v večni pekel? In za katero je eden izmed predhodnikov sedanjega papeža nedaleč nazaj rekel, da je totalitarna, eden pa da gre za militantno organizacijo. Pa še misel nemškega zgodovinarja Deschnerja: na svetu ni organizacije, ki bi bila od antike do sedaj, še posebno v 20-tem stoletju, tako obremenjena z zločini, kot rimsko-katoliška cerkev. Verskega vodjo takšne organizacije vabi predsednik Republike Pahor v Slovenijo. Nerazumno!

Predsednik Pahor je tudi dejal, da ima papež Frančišek danes v mednarodnih odnosih posebno vlogo, saj ni samo verski voditelj, ampak tudi pomemben državnik, ki se zavzema za spravo, sožitje in mir. Dejstvo je, da ima papež posebno vlogo v mednarodnih odnosih, saj k njemu kot verskemu voditelju stalno romajo razni predsedniki držav, vlad in drugi politiki. In to vseh nazorov in ver. Ali mu z romanjem ne priznavajo primata v mednarodnih odnosih oz. poslušnost? Seveda ne formalne, temveč ideološke! Pa še glede sprave: Ali ni pogoj za spravo s cerkvene strani, da nasprotna stran prizna katoliškega boga? Papež naj bi se po Pahorjevih besedah zavzemal za mir in sožitje. Če bi to bilo res, potem bi papež npr. ukazal, in ne predlagal, vsem katolikom, ki so kakorkoli vpleteni v nasilje in vojne na Bližnjem vzhodu, da takoj prenehajo s tem in se umaknejo. In če ga ne bi ubogali (proti njegovim ukazom ni pritožbe), bi jih izobčil in poslal v večni pekel. Javno, v poduk ostalim nepokornim. Ker je veliko politikov, ki so vpleteni v vojne in nasilje na Bližnjem vzhodu, katolikov (npr. ameriški zunanji minister Kery, ki občuduje papeža in je že bil pri njemu na obisku), bi se bližnjevzhodni konflikt lahko hitro končal, kar seveda velja tudi za krizna žarišča po svetu. Pa papež tega ne naredi. Jasno je, zakaj? Ker podpira mir samo v besedah, v dejanjih oz. opustitvah pa je proti njemu. Nenazadnje je katoliška cerkev podprla napad na Islamsko državo in s tem pobijanje otrok, žena, invalidov … Cerkveni zahod uničuje islamski svet in ubija muslimane, kar je za papeža pravično, saj je po nauku cerkve islam zlo, ki ga je potrebno odstraniti. Papeževa besedna podpora miru in sožitju je tako samo navaden blef.

Žalostno je, da ima Slovenija predsednika, ki ali ne pozna nauka in zgodovine cerkve in zato govori stvari, ki niso resnične ali pa to pozna pa kljub temu navaja stvari, ki ne držijo. Ali dela predsednik Slovenije za papeža, torej za versko skupnost, in ne za Slovenijo? Ali ni predsednik Pahor v bistvu papežev pribočnik, torej nekdo, ki je papežu podrejen, vsaj ideološko, in mu pomaga pri njegovih dejavnostih? Predvsem pri lepšanju cerkvene podobe v javnosti?

  • Share/Bookmark


Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , ,

Dvolična cerkvena borba proti splavu

2 komentarjev 8.10.2016 20:52 Vlado Began

Film Čudež življenja, ki ga na pročelju frančiškanske cerkve pri ljubljanskem tromostovju ob soglasju frančiškanov javno predvaja Zavod Živim bolj ali manj razburja javnost. Mnogi vidijo ta film kot cerkveni napad na 55. člen slovenske ustave, ki omogoča svobodno odločanje o rojstvu otrok in prikrit poziv na prepoved splava, katoliška cerkev v Sloveniji pa meni, da gre v tem primeru za izvrševanje ustavno garantirane svobode izražanja in verske svobode.

Katoliška cerkev že ves čas nasprotuje splavu in se bori za njegovo prepoved, vsem ženskam, ki splavijo pa grozi s prekletstvom in večnim peklom. Meni namreč, da je splav nerojenega otroka uboj in da je človeško življenje sveto od spočetja do naravne smrti.

Kaj je bistvo cerkvene borbe za življenje otroka? Ali res to, kar cerkev zatrjuje, torej da je človeško življenje sveto od spočetja do naravne smrti? Jasno je, da ne. Katoliške cerkve ne zanima življenje kot takšno, kot vrednota sama po sebi, njo zanima otrok, ki ga lahko po rojstvu uporabi kot objekt za doseganje svojih ciljev. Otroka pred splavom torej reši zato, da ga lahko potem uporabi za svoje interese. Kako to gre? Sprva ga krsti kot dojenčka in ga tako veže nase, nato mora ta otrok kot odrasla oseba gmotno podpirati cerkev in se boriti za njene interese, tudi kot v vojak v vojnah, ki jih cerkev opredeli kot pravične. Otroka, ki ga cerkev reši pred splavom, ga potem kot odraslega žrtvuje v sedanjih vojnah, ki jih vodijo cerkveno indoktrinirane države zahodne poloble proti islamu. Tega je namreč katoliška cerkev opredelila kot zlo, ki ga je potrebno odstraniti. Za doseganje teh interesov cerkev pred splavom rešenega otroka zlorabi celo tako, da mu »odvzame« življenje. Sprva reši življenje, nato pa ga odvzame! To je svetost življenja po cerkveno!

Slovenska škofovska konferenca (SŠK) v zvezi s predvajanjem filma Čudež življenja še pravi, da podpira vse dogodke v podporo spoštovanju človeškega življenja. Ali katoliška cerkev res spoštuje človeško življenje, kot to pravi SŠK? Uradni katoliški nauk ne potrjuje besed Slovenske škofovske konference, saj ta nauk vsebuje mnogo pozivov oz. celo ukazov, ki so proti človeškemu življenju. Biblija, ki je temeljni cerkveni verski spis, namreč predvideva smrtno kazen za večje število moralnih prekrškov. Pobiti je potrebno homoseksualce, prešuštnike, otroke, ki udarijo starše, sinove, ki starše ne poslušajo, tiste, ki ne poslušajo duhovnika … Dva primera: »Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica. (3 Mz 20,10) ali Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. (2 Mz 21,15). Kako je potrebno razložiti te pozive, je odgovoril sam katoliški bog, ko je rekel: »Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!« (5 Mz 13,1) Gre torej za dobesedno izvrševanje pozivov k ubijanju. Biblija v celoti velja še danes, kar izhaja iz točk 121 in 123 Katekizma katoliške cerkve (KKC). Iz Zakonika cerkvenega prava (kan. 211) izhaja tudi, da imajo vsi verniki dolžnost prizadevati si, da se bo božje oznanilo odrešenja vedno bolj širilo med vse ljudi vseh časov po vseh krajih zemlje. Jasno je torej, da biblijski pozivi k ubijanju veljajo še danes in to dobesedno, katoliški vernik pa jih je dolžan vedno in povsod izpolnjevati. Ali so omenjeni cerkveni pozivi na ubijanje ljudi spoštovanje človeškega življenja, za kar naj bi se po besedah SŠK zavzemala katoliška cerkev? Jasno je, da ne. Še več: uradni katoliški nauk predvideva smrtno kazen za storilce moralnih prekrškov in ne samo, da ne spoštuje človeškega življenja. Cerkev torej zagovarja ubijanje ljudi, čeprav kleriki s papežem na čelu s prižnic grmijo Ne ubijaj! Ali ne gre pri tem za veliko dvoličnost: po eni strani cerkev trdi, da se zavzema za spoštovanje človekovega življenja, po drugi strani pa poziva k ubijanju ljudi. Poleg tega pa cerkev podpira smrtno kazen, ki jo lahko izrekajo zakonite javne oblasti, kar izhaja iz točk 2266 in 2267 KKC. Cerkvena dvoličnost na kvadrat!

Katoliški cerkvi ni mar za človekovo življenje, še manj za živalsko, njej so važni samo njeni interesi. Zanje žrtvuje vse. Zato je njeno govorjenje o svetosti in nedotakljivosti življenja navadna hinavščina. Seveda to velja tudi glede borbe proti splavu. O svetosti in nedotakljivosti življenja katoliške cerkve marsikaj pove tudi naslednja misel nemškega zgodovinarja Deschnerja: na svetu ni organizacije, ki bi bila od antike do sedaj, še posebno v 20-tem stoletju, tako obremenjena z zločini, kot rimsko-katoliška cerkev.

  • Share/Bookmark


Kategorija: nekategorizirano

Izločitev teološke fakultete iz ljubljanske univerze

Dodaj komentar 4.09.2016 09:18 Vlado Began

Po pisanju novinarjev ljubljanskega Dnevnika (2. in 3. septembra 2016) Ranke Ivelja in Uroša Škerla Krambergerja je ljubljanska univerza zaradi domnevnega nezakonitega zaposlovanja, klientelističnega najemanja računovodskih storitev in domnevnega ponarejanja naročilnic za gradbeni poseg kazensko ovadila teološko fakulteto v Ljubljani. Univerza vodstvu teološke fakultete očita zlorabo položaja in ponarejanja listin. Dekan teološke fakultete duhovnik Christian Gostečnik krivdo zanika. Po informacijah omenjenega časnika naj bi univerza, da bi sanirala nezakonitosti, uvedla na teološki fakulteti v neke vrste »prisilno upravljanje«.

Teološka fakulteta je sicer v primerjavi z drugimi fakultetami v posebnem, »dvojnem« položaju, saj sodi tako pod ljubljansko univerzo kot pod Sveti sedež, še piše v članku. To je vsekakor res. Teološka fakulteta je namreč po eni strani del javnega zavoda Univerza v Ljubljani, po drugi strani pa ustanova katoliške cerkve in s tem del te cerkve. Čeprav je ta fakulteta šola katoliške cerkve, pa je njen ustanovitelj preko javne univerze tudi Republika Slovenija. Že s tem, ko je del katoliške cerkve postal tudi del univerze, ki spada v javno sfero, je prišlo do kršitve načela ločenosti države in cerkve. Gre za hudo kršitev načela ločitve države in verskih skupnosti iz 7. člena slovenske ustave, saj je prišlo do »zlitja« cerkve in države, kajti tudi javna sfera, ki jo sestavljajo pravne osebe javnega prava, je del države – država je namreč ustanoviteljica teh oseb. Prof. dr. Boštjan Zupančič je leta 1990 o tej problematiki dejal: »Vsaka monoreligiozna teologija na državni univerzi je kršenje ustavnih pravic vseh tistih, ki verjamejo v drugačnega boga – ali pa sploh nobenega. Pri tem se sploh ne spuščam v nesprejemljivost hierarhične povezanosti teološke fakultete, katere veliki »kancler« (karkoli že to pomeni) je sam nadškof: tu je situacija povsem analogna tisti, pri kateri bi visoko partijsko šolo razglasili za članico univerze. Česa takega si še komunisti niso privoščili.«[1]

Učitelji na fakulteti so v glavnem teologi, večina izmed njih je celo duhovnikov, ki so dolžni braniti in širiti katoliško vero. Študijski program je sestavljen iz kopice predmetov, ki so tipično verski oz. konfesionalni. To so predmeti, preko katerih katoliška cerkev posreduje svoj nauk študentom. To so očitno tudi predmeti, ki jih Republika Slovenija kot država, ker je teološka fakulteta njen del, posreduje svojim študentom. Država tako posreduje v javni prostor vero neke verske skupnosti in na ta način tudi podpira to versko skupnost, zaradi česar je izgubila svojo versko nevtralnost. Država se je zelo jasno postavila na stran katoliške cerkve in ji tako pomaga pri širjenju njene vere. Seveda država financira delovanje te fakultete in tako tudi na ta način sodeluje pri širjenju katoliške vere. Država v okviru te fakultete izobražuje celo za duhovnike. Z enopredmetnim študijem na teološki fakulteti »izobražujemo bodoče duhovnike, ki bodo v prihodnosti evangelizirali ta svet,« pravi dekan fakultete dr. Gostečnik, ki je tudi katoliški duhovnik. »Fakulteta (edina v slovenskem prostoru) ponuja katoliško ozadje vrednot, principov, drž,« še navaja duhovnik dr. Gostečnik. »Na fakulteti ne gre samo za oznanjevanje vere …«, trdi dr. Janez Vodičar, takratni prodekan fakultete.[2] Bolj jasnega cerkvenega priznanja, čemu je namenjena teološka fakulteta, kot so navedeni citati, skorajda ni mogoče najti.

Mnogi duhovniki, ki učijo na teološki fakulteti, so na njej zaposleni, kar pomeni, da so državni uslužbenci in plačani s strani države. Čeprav so državni uslužbenci, pa so se kot duhovniki v okviru svoje službe na državni univerzi dolžni ravnati po nauku katoliške cerkve in zavrniti vse tiste določbe pravnega reda Republike Slovenije, ki so v nasprotju z nauki evangelija. Prav tako so dolžni širiti in braniti katoliški nauk. Če ne ravnajo v skladu s katoliškim naukom, jim grozijo celo cerkvene kazni. To tudi pomeni, da uslužbencem Republike Slovenije grozijo cerkvene kazni, če ravnajo po predpisih Republike Slovenije, ki nasprotujejo naukom evangelija. Absurdno. »Včasih nam tudi očitajo, da je naša teologija popolnoma katoliška. Seveda, saj mora biti, a kaj bomo tukaj prodajali neko močvaro? Ne bi bilo pošteno niti do nas niti do ljudi,« je dejal takratni prodekan fakultete dr. Janez Vodičar.[3] Jasne besede! Vse za cerkvenega boga, boga, ki z Jezusom nima nič skupnega, kajti Ta ni bil teolog, niti ni učil teologije. Tudi ni rekel, da se naj ustanovi teološka fakulteta in da se naj preučuje Boga. Ali je Boga sploh mogoče preučevati? Čigav nauk uči teološka fakulteta? Jezusa, Kristusa ali boga podzemlja? In pri čem sodeluje Republika Slovenija? Pa njeni davkoplačevalci!

Stara zaveza je eden temeljnih doktrinarnih tekstov katoliške cerkve in je v celoti, seveda po nauku te cerkve, božja beseda.[4] To besedo je potrebno po katoliškem nauku (kanon 211 ZCP), ob upoštevanju starozaveznega božjega navodila, kot ga seveda prikazuje katoliška cerkev, in ki se glasi: »Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!« (5 Mz 13,1), upoštevati dobesedno, saj ni bila preklicana. Zato je potrebno v celoti izpolnjevati navodila iz stare zaveze, kar pomeni, da je katolik dolžan usmrtiti vse tiste, za katere cerkev zahteva smrt (prešuštniki, homoseksualci, čarovnice, trmoglavi in uporni sinovi …). To tudi pomeni, da mora tako ravnati tudi učitelj na teološki fakulteti. Državni uslužbenec, ki je istočasno katolik klerik in dela na tej fakulteti, je tako dolžan usmrtiti ljudi, ki zagrešijo določene moralne prestopke, kot to izhaja iz biblije. Ali on to dejansko stori, v tem trenutku ni pomembno, pomembno je to, da je to njegova dolžnost, ki izhaja iz cerkvenega nauka. In takšen krvavi nauk širi katoliška cerkev preko Univerze v Ljubljani, torej je mogoče reči: preko države. Država je tukaj orodje za širjenje nauka, ki je protiustaven. Namreč, po 17. členu slovenske ustave je človekovo življenje nedotakljivo, kar pomeni, da v Sloveniji ni dovoljeno ubijanje, niti v miru niti v vojni, saj se ta pravica po 16. členu ustave ne more omejiti ali odvzeti niti v vojnem času. Ker pa katoliška cerkev ne priznava pravnega reda Republike Slovenije, ki je v nasprotju z evangelijem, nauki biblije pa so del evangelija, je jasno, da so v nevarnosti vsi tisti, ki naredijo prekrške, ki so po nauku katoliške cerkve kaznivi tako ali drugače, ne glede na to, da po pravnem redu Slovenije to niso nikakršni prekrški ali kazniva dejanja. Tako bi bilo mogoče celo reči, da je za homoseksualce bolje, da ne študirajo teologije na teološki fakulteti na državni Univerzi v Ljubljani, saj so njihova življenja zaradi katoliškega nauka ogrožena, čeprav zaradi svojega spolnega nagnjenja niso storili nobenega državnega prekrška. To velja tudi za naslednje: »Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica« (3 Mz 20,10). In ti so celo ogroženi od državnih uslužbencev, torej uslužbencev Republike Slovenije. Podobno velja tudi za ostale po bibliji ogrožene kategorije ljudi, npr. tiste, ki ne poslušajo duhovnika, sodnike … Vse to je nesprejemljivo, protiustavno in zelo žaljivo za mnoge državljane Slovenije, ki morajo vse to preko davkov plačevati, saj država v veliki meri financira teološko fakulteto. Republika Slovenija je v tem pogledu očitno služkinja katoliške cerkve, ki si jo je podredila v svoje namene. Kdaj se bo to končalo?

Teološka fakulteta izobražuje tudi za duhovnike. Tisti, ki bodo postali duhovniki, bodo nove krščence učili slovenski ustavi nasproten nauk, širili ga bodo v javnosti, z njim, npr. večnim trpljenjem v peklu, bodo grozili vsem tistim, ki ne sledijo cerkvenim ukazom – vse to pa podpira Republika Slovenija preko Univerze v Ljubljani, katere članica je cerkvena teološka fakulteta. Izobraževanje duhovnikov poteka v veliki meri z denarjem davkoplačevalcev. Tako katoliške duhovnike posredno šolajo tudi ateisti in pripadniki drugih ver, tisti, ki jih mogoče katoliška cerkev, katere nauk zvesto posreduje javnosti tudi teološka fakulteta in s tem Republika Slovenija, označuje npr. za sektaše, kar je negativna oznaka za vse tiste, ki jim katoliška cerkev ne priznava pravice do obstoja. Vse to z asistenco Republike Slovenije, ki bi morala biti nevtralna in ne bi smela podpirati nobene vere ali verske skupnosti, zaščititi pa bi morala vse tiste, ki jim s svojim naukom grozi katoliška cerkev. Republika Slovenija tako tudi sodeluje pri novi evangelizaciji, kar je popolnoma nesprejemljivo. Katoliška cerkev je pri evangelizaciji Slovenije podprta s strani države, ta to celo financira. Država Slovenija si s tem koplje lastni grob.

Teološka fakulteta ima tudi fakultetno kapelo, kjer potekajo cerkvene maše. V njej so npr. potekale maše v čast sv. Viktorinu Ptujskemu, sv. Kromaciju Oglejskemu, sv. Baziliju Velikemu in sv. Gregoriju Nazianškemu.[5] Ker je fakulteta del države, je tudi kapela del države in to velja tudi za mašo. To pa pomeni, da so se v imenu države opravile maše za omenjene svetnike. Zelo žalostno je, da se v imenu države izvajajo katoliške maše, saj je to huda kršitev načela ločitve države in verskih skupnosti. S tem, ko je država »izvedla« katoliške maše, jih ni izvedla samo v imenu katolikov, temveč tudi v imenu protestantov, prakristjanov, judov, budistov …, ki sestavljajo slovensko državo. Ali je imela njihovo privoljenje za kaj takega? Če ne, ali jih ni skrajno ponižala in kršila njihovo svobodo vesti, saj so bili na prisilen način, kot državljani, vsaj simbolno udeleženi v nekem obredu katoliške cerkve, torej organizacije, ki jim sploh ne priznava pravice obstoja. Za državo so omenjeni nekatoliki očitno samo sredstvo za »prilizovanje« cerkvi in »topovska hrana«, ki jo politiki »žrtvujejo na svojem oltarju», oltarju, ki naj bi bil ločen od cerkve, v resnici pa je zelo »črn.«

Med letoma 2000 in 2003 je v Sloveniji veljal moratorij na področju »registracije« novih verskih skupnosti. V tem času nobena nova verska skupnost namreč ni mogla pridobiti statusa pravne osebe, »ker je pristojni državni organ samovoljno tolmačil zakon«. V letih 2004 in 2007 je pristojni državni organ spraševal teološko fakulteto katoliške cerkve »po mnenju o religijskosti nekaterih skupin, ki so na Uradu za verske skupnosti prijavile svoje delovanje«. Država je s tem ugotavljala, ali je nauk skupin, ki so prijavile svoje delovanje, vera oz. ali je njihova dejavnost verska. Kaj je tukaj narobe, bi nekdo vprašal? Vsaj to, da je država spraševala katoliško cerkev, kaj je vera, s čimer »je vzbudila sum pristranosti« in uveljavila primat katoliške cerkve »v razsojanju o tem, kaj je vera in verska skupnost«, kot o vsem tem meni sociolog dr. Gregor Lesjak.[6] Kako je mogoče, da je država tako odkrito favorizirala katoliško cerkev? Odgovor je preprost: takrat je Urad za verske skupnosti vodil pomemben in vpliven član katoliške cerkve, ki je bil leta 2010 celo odlikovan s strani papeža.[7] Verjetno ni bil odlikovan zaradi svojih molitev, temveč zaradi svoje vloge v delovanju omenjenega urada. Cerkev je izkoristila darilo hlapčevske politike in preko omenjenega katolika zelo spretno branila svoj nauk in institucijo. Nenazadnje to ni nič čudnega, saj morajo biti cerkveni laiki v prvi liniji obrambe katoliške cerkve. Država je v vsem tem hudo kršila načelo ločitve države in verskih skupnosti, saj je eno izmed verskih skupnosti spraševala, ali je nauk neke druge skupnosti vera ali ne. Jasno je, da bo cerkev tako ali drugače rekla ne, saj njen nauk ne prenese drugih verskih skupnosti.

Uvodoma je bilo navedeno, da naj bi ljubljanska univerza, da bi sanirala nezakonitosti, uvedla na teološki fakulteti v neke vrste »prisilno upravljanje«. Ali je to prava pot? Vsekakor ne. Teološko fakulteto bi bilo potrebno izločiti iz ljubljanske univerze, saj je s svojimi dejanji očrnila univerzo in vrgla temno senco nanjo. Po drugi strani pa se postavi vprašanje, kako je mogla teološka fakulteta sploh postati del ljubljanske univerze, ki je del javnega sektorja, če gre za del totalitarne organizacije, kot je katoliško cerkev označil papež Pij XI. leta 1930? Ali odgovorni niso poznali bistva te fakultete in cerkve, za katero je zgodovinar Karlheinz Deschner dejal: Na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev«? Ali niso vedeli, da je njena glavna naloga širjenje in obramba katoliške vere? Vere, ki je zelo nasilna in krvava, kar dokazujeta zgodovina in še sedaj veljavni nauk! Vere, ki nekatolikom sploh ne priznava pravice do obstoja! Vere, ki je odgovorna za klimatske spremembe, saj trdi, da je človek gospodar narave in tako lahko dela, kar hoče! Ali odgovorni politiki niso vedeli, kaj pomeni ustavno načelo ločitve države in verskih skupnosti? Ali je šlo za poravnavo dolgov slovenske politike do Vatikana? Ali so bili odgovorni politiki člani cerkve, torej katoliki? Če da, je jasno, da so morali sprejeti teološko fakulteto v okvir javne univerze, saj je bil to cerkveni ukaz. Neizpolnjevanje cerkvenih ukazov pa je pot v večni pekel. Papež Pij XII. leta 1953 dejal: Pripadamo militantni cerkvi …[8] Takšno cerkev torej podpirajo slovenski politiki in državni organi. Žalostno.


[1] Sodobnost, 1990, št. 11. [2] Družina, 3.2.2013. [3] Družina, 3.2.2013. [4] Katekizem katoliške Cerkve, str. 48. [5] http://www.teof.uni­lj.si/?viewPage=255&highlite=maše (11.1.2014). [6] Teorija in praksa, 3­4/2013, str. 551 (vsi citati dr. Gregor Lesjak). [7] http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/59­26­CerkevDoma­19 (29.12.2013). [8] Zadnji trije citati: http://www.izstop-iz-cerkve.org/ (3.9.2016).

  • Share/Bookmark


Kategorija: nekategorizirano

Auschwitz: papež Frančišek obiskal kraj grozljivega cerkvenega zločina

1 komentar 13.08.2016 20:26 Vlado Began

Papež Frančišek je med obiskom na Poljskem julija 2016 obiskal tudi koncentracijsko taborišče Auschwitz, kjer je nacistična Nemčija med drugo svetovno vojno umorila več kot milijon ljudi, od tega veliko večino judov. Papež je v častno knjigo taborišča zapisal: »Gospod, usmili se svojega ljudstva; Gospod, odpusti tolikšno krutost.«[1] Taborišče sta obiskala tudi Frančiškova predhodnika, papež Janez Pavel II. leta 1979 in papež Benedikt XVI. leta 2006. Papež Janez Pavel II. je dejal: »Auschwitz skupaj z drugimi koncentracijskimi taborišči ostaja grozljiv simbol totalitarizma. Naša dolžnost je ob 50-letnici romati na te kraje, v mislih in srcih. Kot sem dejal na maši 1979. v Brzezinki blizu Auschwitza – poklekam pri Golgoti modernega sveta.« Papež Benedikt XVI. pa je po molitvi povedal: »Na kraju, kot je ta, ostaneš brez besed. Ostane le strašljiva tišina, ki je iskreni jok bogu. Zakaj si ostal tiho, bog? Kako si lahko to dopustil?«[2] Nacistična Nemčija pa ni pobijala judov samo v Auschwitzu, temveč tudi v drugih koncentracijskih taboriščih. Skupno so jih pobili okoli 6 milijonov. Od kod takšno sovraštvo nacistične Nemčije do judov?

Cerkev ves čas bolj ali manj zavzeto preganja jude, na tretjem lateranskem koncilu (1179) celo preklela oziroma izobčila kristjane, ki si drznejo živeti z judi. Nekaj cerkvenih izjav v zvezi z judi:

• Judi morajo na svojih oblačilih nositi razpoznavni znak.

• Judi morajo nositi posebno obleko, da bi bil nezmernosti te tako gnusne mešanice mesa v prihodnje onemogočen vsak izgovor za zmoto (4. lateranski koncil, 1215).

• Judi smejo stanovati samo še v judovski četrti (Breslavska sinoda, 1267).

• Judovske terjatve proti krščanskim dolžnikom bodo zasežene (Nürnberg, 14. stoletje).

• Cerkev tudi v tem ne zagreši krivice, ko lahko razpolaga z njihovo posestjo, ker so judi cerkveni sužnji (Tomaž Akvinski, Summa theologiae).

• Judi so suženjske narave, blazneži, hudičevi služabniki, morilci, njihovi voditelji so zločinci, njihovi sodniki podleži, »so devetindevetdesetkrat tako slabi kot nejudi« (Cerkveni učitelj Ephraim).

• Stroga dolžnost vesti vsakega kristjana je zatirati izrojeno judovstvo (Škof Göllner iz Linza, 20. stoletje).[3]

Prve žrtve prve križarske vojne so bili judi v Porenju, ki so jih na tisoče pobili sfanatizirani »romarji«. Nahujskal jih je neki menih. Leta 1298 je bilo pri tako imenovanem »govedina-pogromu« v Frankenu ubitih od 4.000 do 5.000 judov: 700 v Nürnbergu, 841 v Würzburgu … V letih 1348-1350 je bilo v celotnem nemško govorečem prostoru popolnoma izbrisanih okoli 300 judovskih skupnosti. Judom so pripisovali krivdo za kugo ali druge dogodke. Tla so pripravila dolgoletna obrekovanja in pravna diskriminacija judov na pobudo cerkve (na primer nošenje »judovskega znaka« na oblačilu). V križarskih vojnah naj bi bilo ubitih več kot 3 milijone Judov. V srednjem veku so jih pregnali iz Španije (po 1492) in Anglije (samo iz Španije je bilo izgnanih skoraj 200.000 Judov). Na prehodu v 20. stol. so se dogajali pogromi, sledil je holokavst, sistematični genocid nad judi, ki ga je izvajala nacistična Nemčija med drugo svetovno vojno.[4] Glavni cilj holokavsta je bilo iztrebljenje evropskih Judov, kar so nacisti imenovali »dokončna rešitev«.

Nemčija je že zelo dolgo pod vplivom cerkve, v zadnjem času katoliške in protestantske, še prej do reformacije pa enotne. Obe biblijski cerkvi sta proti judom. Zato je to cerkveno sovraštvo do judov postalo del »nemške družbene zavesti« in je bilo podlaga za holokavst. Julius Streicher se je na nurberških procesih v opravičilo holokavstva izrecno skliceval na hujskaške govore Martina Luthra proti judom. Iz te do judov sovražne nemške cerkvene ideologije so zrastla tudi koncentracijska taborišča, kot Hitlerjevo sredstvo za »dokončno rešitev« judovskega vprašanja. To potrjuje tudi Hitlerjeva izjava: »Tako sem danes prepričan, da ravnam v smislu vsemogočnega Stvarnika: s tem, ko se obranim judov, se bojujem za Gospodovo delo,« je izjavil Adolf Hitler. »Svojo dolžnost opravljam s čisto vestjo in z vernim srcem,« je dejal Adolf Eichmann (1906-1962), SS-Obersturmbannfuehrer, ki je v teku »dokončne rešitve« organiziral transport judov v uničevalna taborišča. In še ena Hitlerjeva, izjava: »Delam samo to, kar že tisoč petsto let dela cerkev, vsekakor temeljiteje.«[5] V zvezi s Hitlerjem je zanimivo to, da je bil katolik, na oblast je prišel s pomočjo cerkve, po smrti pa ni bil izobčen iz cerkve, čeprav je pobil več milijonov ljudi, med njimi zelo veliko judov. Očitno je bil cerkveno orodje za cerkveno »dokončno rešitev« judovskega vprašanja. Auschwitz, Buchenwald, Dachau, Mauthausen, Majdanek in druga koncentracijska taborišča so torej bolj ali manj proizvod cerkvene biblijske ideologije in so zato na vesti katoliške in protestantske pa mogoče še katere druge biblijske cerkve.

Kot uvodoma navedeno, so koncentracijsko taborišče Auschwitz obiskali zadnji trije papeži. Dobro je ugotovil papež Frančišek, ko je prosil svojega boga, naj se usmili svojega ljudstva, kajti zločine so izvajali večinoma katoliki, protestanti in drugi pripadniki biblijskih cerkva – ti so bili namreč na strani zločincev. Ne moti se papež Janez Pavel II., ko je dejal, da je »Auschwitz skupaj z drugimi koncentracijskimi taborišči ostaja grozljiv simbol totalitarizma«. Seveda je ta totalitarizem cerkveni totalitarizem, saj je proizvod cerkvene ideologije, večinsko pa so ga izvajali člani katoliške in protestantske cerkve. Izvajala ga je torej v bistvu cerkev, saj so cerkveni laiki tudi cerkev, čeprav navzven to ni bilo vidno, ker je holokavst uradno izvajala nemška država. Takratni papež Pij XII., ki je vedel za holokavst, je molčal, s čimer je vsaj posredno dal vedeti nacistom, da je zadeva OK. »Zakaj si ostal tiho, bog? Kako si lahko to dopustil?,« se je spraševal papež Benedikt XVI. Dokončna rešitev judovskega vprašanja je želja oz. ukaz cerkvenega boga, ki mu cerkev sledi. Seveda pa ta bog ni Bog Stvarnik, temveč bog vojne, nasilja, bog podzemlja, drugače rečeno: satan. Bog Stvarnik pa je Bog, ki je ljudem dal svobodno voljo in se v to voljo ne vmešava. Seveda pa tisti, ki kršijo zapovedi, ki jih je dal Bog Stvarnik, npr. 10 Božjih zapovedi, po zakonu vzroka in učinka dobijo nazaj to, kar so dali. Takšni ali drugačni izvajalci holokavsta bodo zato dobili nazaj vse negativno, kar so v okviru »dokončne rešitve« povzročili negativnega. V tem ali kakšnem drugem življenju. Če ne bodo pravočasno očistili svojega zločinskega ravnanja, se jim bodo vrnili zločini, ki so jih povzročili drugim. Če so druge mučili, bodo sami mučeni, če so druge ubijali, bodo sami ubiti in podobno.

Papež Frančišek: »Ali veste, da so velesile natančno poznale železniško omrežje za odvoz Judov v koncentracijska taborišča? Imele so fotografije. Pa kljub temu niso bombardirale teh prog. Zakaj? Dobro bi se bilo pogovoriti o tem.«[6] Zakaj velesile niso reagirale, je bolj ali manj jasno: tudi one so del biblijskega zahoda in tako cerkveno indoktrinirane ter prežete s sovraštvom do judov. Zato niso povzele akcij, s katerimi bi preprečile holokavst. Ta je očitno bil tudi v njihovem interesu. Še posebej, ker so bile povezane s papežem, ki je glede holokavsta molčal.

In za konec. Papež Janez Pavel II. je omenjal Golgoto, to je hrib, kjer je bil križan Jezus. Auschwitz pa je kraj, kjer je cerkev, preoblečena v nacistične uniforme in to zato, da bi zakrila sledove svojega zločina, »križala« jude. Pa še nekaj. Kaj je o totalitarizmu, ki ga je omenjal papež Janez Pavel II., rekel nezmotljivi papež Pij XI.? Dne 18.9.1930 je dejal: »Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način.«[7]


[1] Družina, 7.8.2016.

[2] Mladina, 5.8.2016.

[3] Resnica in cerkev se izključujeta, str. 31.

[4] https://sl.wikipedia.org/wiki/Judje (11.8.2016).

[5] http://www.cerkev-ne.net/liska-cerkev-je-najvecji-totalitarni-sistem-vseh-casov-drugic/ (11.8.2016).

[6] Sobotna priloga Dela, 21.6.2014.

[7] http://www.izstop-iz-cerkve.org/ (12.8.2016).

  • Share/Bookmark


Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , ,

Super bogata nadškofija v luči papeževe revne cerkve za revne

Dodaj komentar 26.07.2016 10:09 Vlado Began

Pred kratkim (20.6.2016) sta na tiskovni konferenci münchenske nadškofije generalni vikar Beer in finančni direktor Reif javno predstavila premoženje te nadškofije. Premoženje Nadškofije München in Freising (površina 11.998 km²) s sedežem v Münchnu na Bavarskem v Nemčiji, ustanovljena je bila leta 739 v Freisingu, leta 1821 pa je bil škofijski sedež prenesen v München, znaša skupno »neverjetnih« 6,3 milijarde evrov. Ta nadškofija je najbogatejša v Nemčiji in je po vrednosti premoženja primerljiva s čikaško nadškofijo, ki velja za najbogatejšo škofijo na svetu.

Kaj sestavlja premoženje münchenske nadškofije? Po pisanju katoliškega tednika Družina (17.7.2016, avtor članka Slavko Kessler) ima nadškofija 352 stavb, 1500 umetnostnih objektov in 805 zemljišč. Bilanca za leto 2015 je pokazala, da:

  • je vrednost nepremičnin 1,25 milijard evrov
    • je vrednost naložb 1,46 milijarde
    • je na različnih bančnih računih 640 milijonov sredstev
    • je vrednost premoženja treh nadškofijskih skladov 2 milijardi
    • finančne rezerve znašajo 500 milijonov evrov
    • je vrednost sklada za pokojnine duhovnikov 236 milijona evrov
    • je premoženje škofijskega sedeža 56 milijonov
    • so tekoči prihodki 782 milijonov
    • je cerkveni davek 570 milijonov
    • so državne dotacije 106 milijonov, za plače škofov in stolnih kanonikov 22 milijonov
    • je približno polovica prihodkov namenjena plačam uslužbencem
    • gre za socialne projekte 60 milijonov
    • gre za novogradnje in vzdrževanje stavb 100 milijonov
    • gre za pobratene katoliške škofije v Ekvadorju 2 milijona
    • gre za različne projekte v misijonih 4 milijone.

To pa ni vse premoženje nadškofije. Vanj spada še nekaj sto nadarbin in premoženje stolnega kapitlja, deškega semenišča in bogoslovja. To naj bi bilo po besedah generalnega vikarja ovrednoteno v naslednjih letih.

V premoženje Nadškofije München in Freising pa ni zajeto premoženje župnij na območju nadškofije, saj premoženje župnij, teh je v münchenski nadškofiji 752, ne spada neposredno v premoženjsko bilanco nadškofije.

Po pisanju tednika Družina predstavljajo posebnost upravljanja nadškofije »trije skladi, ki naj bi zagotovili nemoteno financiranje dušnega pastirstva, vzgoje in šolstva ter dobrodelnosti. Leta 1995 je bil ustanovljen sklad sv. Antona, ki razpolaga s 680 milijoni evrov. Denar je namenjen za Karitas ter druge dobrodelne ustanove, bolnišnice, domove za starostnike in mladino. Že v 8. stoletju je bil ustanovljen sklad sv. Arbea, ki gospodari s 633 milijoni evrov. Z njimi vzdržujejo 421 vrtcev, 1 osnovno šolo, 14 realk, 5 gimnazij in 2 višji strokovni šoli ter 14 izobraževalnih centrov. Lani ustanovljeni sklad sv. Korbinijana ima 620 milijonov evrov za dušno pastirstvo. V nadškofiji je vsak teden 1700 maš, ki jih obišče 173.000 vernikov.«

Ni bogata samo Nadškofija München in Freising, temveč so to tudi ostale škofije. Npr. škofija Padeborn ima premoženje v vrednosti 4 milijarde evrov, škofija Köln pa za 3,4 milijarde. Pa to ni vse premoženje škofij, vsaj münchenske nadškofije ne. Celotno premoženje vseh treh škofij, tudi tisto, ki je še skrito oz. še ni ovrednoteno, je primerljivo celotni javni porabi v Sloveniji za eno leto. V Nemčiji pa je nekaj več kot 20 škofij. Ali je vrednost premoženja nemških škofij oz. nemške katoliške cerkve več kot je vrednost premoženja celotne Slovenije. O tem ni dvomiti vsaj za vrednost premoženja celotne nemške katoliške cerkve.

Kot že navedeno, premoženje Nadškofije München in Freising ne obsega tudi premoženja župnij, ki so na njem ozemlju. Če bi upoštevali še te, kar bi bilo potrebno in pošteno, bi bilo mogoče premoženje te nadškofije še enkrat večje, torej kakšnih 12 ali 13 milijard evrov, seveda brez tega, kar še ni bilo všteto v nadškofijsko premoženje. Kajti pričakovati je, da so tudi župnije zelo bogate. Če ima vsaka župnija premoženje v vrednosti samo 1 milijon evrov, je to skupaj slabih 800 milijonov. To je zelo malo verjetno, kajti en milijon evrov v nemški katoliški cerkvi ni kakšna posebna vsota. Če je vrednost premoženja povprečne župnije pet milijonov evrov, naraste vrednost celotnega župnijskega premoženja na kakšne 4 milijarde evrov. Velika verjetnost je, da je vrednost premoženja povprečne župnije še večja, pri čemer je seveda potrebno upoštevati, da je na območju nadškofije približno 7000 nepremičnin, ki so v lasti župnij. Tukaj bi bilo treba kot primer, kako bogate so lahko župnije, omeniti primer iz Hamburga, in sicer župnijo sv. Petra. Ta je lastnik sedemnadstropne zgradbe na glavni hamburški trgovski cesti v vrednosti 10 milijonov evrov, pri čemer župnija daje to zgradbo v najem radijski postaji in drugim podjetjem in iz tega pobira ekstra profit. Koliko je takšnih župnij na področju Nadškofije München in Freising? Po vsej verjetnosti mnogo. In kolikšno je njihovo premoženje in iz njega izvirajoč profit? Kaj ima to opraviti z Jezusom, tesarjem in ne bankirjem, ni znano! Koliko je vrednost slovenskega državnega proračuna? Slabih 10 milijard evrov! Ali je münchenska nadškofija premoženjsko močnejša od slovenskega državnega proračuna?

»Ali bomo služili Bogu ali mamonu?« je ob koncu tiskovne konference navzoče vprašal generalni vikar Beer. Odgovor je jasen. Katoliška cerkev že služi mamonu in to vse čas. Super bogata nadškofija München in Freising je tipičen primer tega in z Jezusom iz Nazareta nima nič skupnega, kajti Jezus ni imel nekega posebnega premoženja, če je sploh imel kakšnega. Jezus je bil tesar in se je preživljal s svojim delom. Ni živel na račun države, kot to večinoma dela cerkev, tudi predmetna nadškofija. Jezus je rekel (citati so iz www.biblija.net): »Laže gre namreč kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo.« (Lk 18,25) Ali: »Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu.« (Mt 6,24) In še: »Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo.« (Mt 6,19-21) Ali bo münchenska nadškofija s svojim super ekstremnim premoženjem in svojimi bogatimi kleriki, škof oz. kardinal zasluži mesečno okoli 10.000 evrov nemškega davkoplačevalskega denarja, prišla v nebesa? Ali bo vanj prišla cerkev? Odgovor je zelo jasen! Ali so v nebesih finančni ali drugi premoženjski bogataši?

»Ali veste, kaj je največji problem cerkve v Nemčiji? Ima preveč denarja,« je izjavil papež Ratzinger, ko je bil še kardinal. (http://www.theologe.de/kirchensubventionen_stopp.htm, 21.4.2013). In kaj je kardinal Ratzinger naredil, da bi se ta problem rešil? Torej, da bi imela cerkev v Nemčiji manj denarja? Kaj je naredil Ratzinger kot papež, da bi se ta problem rešil? Nič. Če bi kaj naredil, bi o tem z velikim pompom poročali vsaj cerkveni mediji! Pa ni bilo zaznati. Je pa naredil nekaj drugega. S svojo neaktivnostjo je dopustil, da se je premoženje nemške cerkve povečevalo. Kajti splošno znano dejstvo je, da so bogati vedno bolj bogati in to seveda velja tudi za cerkev. Ta je namreč izredno bogata, saj je njeno premoženje po vsem svetu vredno več tisoč milijard dolarjev, kar pomeni, da je najbogatejša zasebna organizacija na svetu.

Leta 2013 je papež Frančišek izjavil, da si želi revno cerkev za revne ljudi. Kaj je od tega leta naredil, da bi se njegova želja uresničila? Ni znano. Če bi kaj naredil, bi cerkveni mediji pa še kdo drug z velikim pompom poročali o tem. Pa ni poročil. Seveda jih ni, ker ni nič naredil. Zakaj nič ne naredi? Ker je revna cerkev za revne samo njegova želja. In nič drugega. Revna cerkev bo tako ostala samo na ravni želje, torej nečesa, kar se ne bo uresničilo. Papež Frančišek bi namreč lahko takoj po izreku teh besed prešel k dejanjem in bi kot vrhovni upravitelj in oskrbnik celotnega cerkvenega premoženja (kanon 1273 Zakonika cerkvenega prava), torej tudi premoženja nemške katoliške cerkve (škofij, župnij, redov …) ukazal, da se začne s prodajo cerkvenega premoženja. Konkretno bi lahko Nadškofiji München in Freising ukazal, da mora takoj prodati svoje premoženje in postati revna. Če ga odgovorni ne bi ubogali, bi jih zamenjal in jih izobčil. Pa tega ni storil. Zakaj? Ker je revna cerkev samo njegova želja in nič drugega. Besede o revni cerkvi niso bile mišljene resno. Zato je ta njegova izjava velik blef in pesek oči javnosti, ki nasede praktično vsem papeževim visoko donečim besedam. In ga hvali, hvali … in misli, da je papež za revne. Resnica je drugačna: papež je za bogate in tisti, ki je na čelu najbogatejše zasebne organizacije na svetu ni bil nikoli za revne. Če bi bil, verjetno revnih ne bi bilo pa tudi njega ne. Papeževe besede o revni cerkvi za revne imajo tako namen, da polepšajo podobo katoliške cerkve in nič drugega. In dejstvo, da je revna cerkev samo želja papeža Frančiška in nič drugega, dokazuje, da papež želi, da so ljudje še naprej revni. Zakaj? Mogoče zato, ker so reveži lahko baza za takšno ali drugačno cerkveno izkoriščanje.

Če bi cerkev prodala svoje premoženje in postala revna, bi papež bil vodja revne cerkve. Papež, kardinali, škofje in drugi kleriki bi postali revni. Komu od njih je do tega? Zato papež družno s svojimi podrejenimi kleriki deluje v smeri, da bi cerkev ostala še naprej bogata. Govorjenje o revni cerkvi se bo nadaljevalo, večalo pa tudi cerkveno premoženje. Vprašanje je, kako dolgo bo to še trajalo, kajti propad cerkve je oznanjen že v bibliji. V Razodetju v zvezi s padcem Babilona piše: »Pojdi iz njega, ljudstvo moje, da ne boš soudeleženo pri njegovih grehih in da te ne prizadenejo njegove nadloge!« (Raz 18,4) Koga je mislil Janez z Babilonom, je jasno.

  • Share/Bookmark


Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , , , ,

Nazaj