Ali je tudi papež Frančišek brezplodni hinavec?

Dodaj komentar 15.07.2018 07:53 Vlado Began

Nedaleč nazaj je papež Frančišek v baziliki sv. Petra daroval mašo za begunce. Pri maši je kritiziral tiste, ki zavračajo begunce in jih označil kot brezplodne hinavce.

Kar želiš, da drugi storijo, stori ti prvi, je zlato pravilo, ki ga uči papež. Zato se postavijo razna vprašanja kot npr.: Ali je papež v Vatikanu sprejel begunce. Ali jih je nastanil v papeških palačah ali drugih prostorih v okviru Svetega sedeža. Ali jih je nastanil v razkošnem stanovanju, v katerem bi lahko bival, če bi hotel. Ali jih je nastanil v svoji poletni rezidenci Castel Gandolfo. Ali je izselil kardinale in škofe, ki bivajo v velikih in razkošnih stanovanjih in vanje naselil begunce. Ni znano. Če bi to naredil, bi mediji o tem nedvomno poročali, še posebej cerkveni, ki bi iz tega naredili tudi veliko zgodbo! Tako je mogoče reči, da vsega navedenega ni storil in v Vatikanu begunci ne živijo. Ali ima potem papež pravico, da kritizira druge, če sam ni sprejel beguncev, pa bi to lahko? V Vatikanu bi lahko živelo mnogo beguncev, pa jih papež očitno noče – druge pa kritizira, da jih zavračajo. Ali ni mogoče tudi papež brezplodni hinavec?

Jezus po bibliji: »Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti, tujec sem bil in me niste sprejeli … Resnično, povem vam: Kolikor niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili. Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje.« (Mt 25,31-46) Kakšna bo po teh besedah usoda papeža Frančiška, ki v Vatikanu noče beguncev? Ali se bo znašel v cerkvenem večnem peklu? Kjer bo kot cerkveni sveti oče večno ločen od nebeškega Svetega očeta!

  • Share/Bookmark


Kategorija: nekategorizirano

Škofje pozivajo na volitve v državni zbor

Dodaj komentar 10.06.2018 06:29 Vlado Began

V Dnevniku (4.6.2018) je bil objavljen članek Po maši v ljubljanski stolnici: »Po žene je treba domov, da ne bodo spet komunisti zmagali«, v katerem je bilo navedeno, da se je župnik druge jutranje maše v ljubljanski stolnici na dan volitev dotaknil državnozborskih volitev in pozval kristjane, da se udeležijo volitev in volijo tiste, ki se zavzemajo za pravičnost in življenje, za družine in otrok … Na volitve pa je pozivala tudi Slovenska škofovska konferenca. Ta je med drugim dejala, da imata vsak državljan in kristjan dolžnost in pravico, da se udeležita volitev.
Škofje očitno menijo, da je udeležba na volitvah obvezna! Ali je res tako? Vsekakor ne! Volitve v Sloveniji niso državljanska dolžnost, temveč samo pravica volivca, kar je razvidno tudi iz slovenske ustave. Ali škofje ne poznajo ustave? Malo verjetno. Mogoče se delajo nevedne! Pa učijo zapoved Ne laži. Torej, vsakdo sam odloča, ali bo šel na volitve ali ne.
Škofje tudi pravijo, da je udeležba na volitvah krščanska dolžnost. Tudi to ne drži, saj je udeležba na volitvah lahko dolžnost katolikov, nikakor pa ne kristjanov. Kristjani so namreč že izvolili svojega »poslanca oz. stranko« in to je Jezus, Kristus. Njemu sledijo v besedah in dejanjih in zato ne potrebujejo še nekega zunanjega poslanca ali predsednika, še najmanj pa takšnega, ki bi bil katolik. Jezus je jasno rekel, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta – seveda velja to tudi za tiste, ki uresničujejo njegove besede: »Sledite mi«. Papeža, kardinalov, škofov … in mnogih drugih katolikov ni med graditelji notranjega kraljestva – ni jih med tistimi, ki sledijo Jezusu. So pa med tistimi, ki bolj ali manj s krvjo ali nasiljem že ves čas gradijo zunanje kraljestvo. Kajti znano je, kaj uči katoliška cerkev in kaj dela? Vse tisto, kar z Jezusom iz Nazareta nima nič skupnega. Gradi zunanjo državo oz. kraljestvo polno neizmernega bogastva in blišča z jasno hierarhično strukturo, na čelu katere je celo samoimenovani Kristusov namestnik na Zemlji – papež. In ta, ki ga cerkev imenuje tudi sveti oče, kaznuje in grozi z večnim peklom in večnimi mukami vsem tistim, ki mu ne sledijo. Podpira tudi vojne in ubijanje živih bitij, čeprav uči Ne ubijaj. Kakšno kraljestvo gradi cerkev, je jasno povedal znani nemški zgodovinar Karlheinz Deschner. Rekel je namreč, da na svetu ni organizacije, ki bi bila v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju, tako obremenjena z zločini kot rimsko-katoliška cerkev. Ali po njegovem cerkev gradi kraljestvo zločinov? Kajti cerkev je praktično od vsega začetka obremenjena z zločini. Ali se ti celo stopnjujejo? Kaj ima to skupnega s Kristusom?
Še nekaj je v zvezi s cerkvenim ukazom na volitve zanimivo. V bibliji piše in katoliška cerkev uči naslednje: »Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga.« Če je po cerkvenem nauku vsaka oblast od boga, zakaj potem poziv na volitve. Saj bo »oblast«, ki bo izvoljena, od cerkvenega boga. Pa naj si bo to leva, desna ali mešana – bo od cerkvenega boga. In zakaj potem »križarska vojna« proti levici? In še posebej proti komunizmu, če je bila komunistična oblast od katoliškega boga!
Če bo oblast prevzela leva koalicija, bo to od katoliškega boga. Se bo cerkev tej koaliciji uprla? Ves čas jo namreč kritizira ali celo demonizira. »Kdor se torej upira oblasti, se upira redu, ki ga je določil Bog. Tisti, ki se upirajo, si bodo nakopali obsodbo«, piše v bibliji in tako uči tudi katoliška cerkev. Ali si ne bo katoliška cerkev v Sloveniji nakopala sodbo, če se bo uprla levi koaliciji, dani od cerkvenega boga? Ali bo ta sodba odhod upornih klerikov ali laikov v večni pekel? Torej, izobčenje. V večno trpljenje.
  • Share/Bookmark


Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , , , ,

Komu se je uprl katoliški kaplan med vojno v Sloveniji?

Dodaj komentar 6.05.2018 05:56 Vlado Began

»V cerkev nismo hodili pogosto, med vojno pa sem enkrat šla z mislijo, da bo morda tudi moja molitev kaj pripomogla h končanju vojnih grozot. Zelo sem se razočarala, ko sem videla kaplana pred oltarjem, da je imel pod talarjem pištolo. V prsih me je stisnilo in se spraševala, zakaj ima orožje, saj je zapoved “ne ubijaj”. Še bolj pa sem bila razočarana nad njegovim govorom s prižnice, ko je žalil matere partizanov. Rekel je, naj se sramujejo, ker so dovolile sinovom odhod v partizane in matere pozival, naj gredo njihovi sinovi k “domobrancem” (takega naziva si ne zaslužijo). V cerkvi sem stala poleg sosede, matere partizana. Jokala je. Od takrat nisem bila nikoli več pri cerkvenem obredu. Ob okupaciji naše domovine sta bili samo dve alternativi, ali se organizirati in okupatorju upreti, ali se podrediti. Do enotnosti ni prišlo, k temu je pripomogla cerkev. Cerkev je organizirala domobransko prisego Hitlerju in s tem boj proti lastnemu narodu, povzročila je BRATOMORNO VOJNO. Njihova grozodejstva smo še zlasti občutili v naši vasi 22. oktobra 1943, ko so belogardisti sodelovali v nemški ofenzivi, streljali talce, nas izgnali z domov, domove izropali in opustošili,« je zapisala starejša gospa, očividka omenjenih dogodkov iz kraja ob tedanji nemško-italijanski okupacijski meji na območju sedanje občine Sevnica.

Ali ni nenavadno, da je imel kaplan pištolo za pasom? Zakaj bi imel pištolo za pasom, če pa s prižnice uči Božjo zapoved Ne ubijaj! Prav tako s prižnice oznanja Jezusove besede, kot npr.: »Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo.« (Lk 6,27) In še Jezusove besede Petru: »Spravi meč na njegovo mesto, kajti vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani.« (Mt 26,52) Ni znano, ali je kaplan pištolo tudi uporabil, toda če je z njo koga ubil ali ranil, je možnost, da se mu bo zgodilo enako. Če seveda ne bo greha pravočasno odstranil. Toda ne pri spovedi, temveč mora pravočasno dobiti odpuščanje žrtve in povrniti škodo, ki jo je s svojim dejanjem povzročil žrtvi ali komu drugemu. »Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi.« (Mt 5,9) Če je kaplan s pištolo koga ubil ali ranil ali samo grozil, ali se bo lahko imenoval Božji sin? Kajti s pištolo, tudi samo za pasom, ni mogoče delati za mir! Kaj šele z njeno uporabo! Jezus je bil pacifist. Ali je pacifist tudi tisti, ki ima pištolo za pasom? Ali katoliški kaplan ne sledi Jezusu iz Nazareta?
Kaplan s pištolo za pasom je s prižnice žalil matere partizanov. Ali je tudi Jezus žalil ljudi? Če ne, komu je sledil kaplan? Jezus ali bogu podzemlja? Bogu, ki mu je eden izmed osnovnih temeljev žaljenje drugače mislečih ali delujočih! In ki se ne ustavi samo pri tem, temveč gre še dlje in tako ali drugače ubije vse, kar se mu zoperstavi.
27. aprila v Sloveniji praznujemo dan upora proti okupatorju. Mnogi so se uprli okupatorju. Kaj bi lahko rekli za »našega« kaplana, kaplana s pištolo za pasom? Se je uprl okupatorju? Očitno ne! Vsekakor pa se je uprl enemu in to je Bogu, ki je dal zapoved Ne ubijaj! oz. pacifistu Jezusu. Sodeloval pa je z bogom podzemlja, katerega razpoznavni znak je tudi pištola ali kakšno drugo orožje. Tudi kaplanov razpoznavni znak je bila pištola – orodje za uničevanje življenja.
Cerkev že stoletja ubija in uničuje in trdi, da je to Božja volja. Milijoni ljudi so bili ubiti v imenu Jezusa, Kristusa? Kakšen odnos imajo duše ubitih do Jezusa, Kristusa, če so bile ubite v njegovem imenu! Mogoče ga krivijo za svojo smrt na zemlji. In so Ga zato zavrnile. Zavrnile so Boga. Ker katoliška cerkev že ves čas podpira ubijanje in vojne, čeprav uči Božjo zapoved Ne ubijaj! in pozna Jezusov pacifizem, dela to očitno namerno. Zato je to del njenega DNK. Zato se postavi še vprašanje: ali katoliška cerkev dela to tudi zato, da odvrne ljudi od Jezusa, Kristusa, in jih popelje v naročje boga podzemlja, boga vojne, boga ubijanja in boga uničevanja vsega živega. Kaj kaže stanje na svetu? Ali ni situacija z vsakim dnem slabša? In vedno več življenja na zemlji uničenega!

  • Share/Bookmark


Kategorija: nekategorizirano

Katoliška cerkev izkorišča in ponižuje ženske

Dodaj komentar 16.04.2018 20:27 Vlado Began

V časopisu Delo je bil 8. marca 2018 objavljen članek z naslovom Redovnice nočejo biti več služkinje, kjer je bilo mogoče brati o izkoriščanju redovnic, mnoge med njimi pogosto delajo v suženjskih razmerah. Kot piše v članku, redovnice v nasprotju z laikinjami nimajo določenega delovnega časa, pogodb o delu, zanje ne veljajo predpisi in pogosto so slabo plačane ali pa sploh nič, takšen pa je položaj tako tistih redovnic, ki gospodinjijo škofom in duhovnikom, kakor tistih, ki delajo v šolah in ambulantah. »Nekatere redovnice vstajajo ob zori, da pripravijo zajtrk za duhovnika ali škofa, in delajo do poznega večera, ko postrežejo večerjo, pospravijo, operejo in zlikajo perilo,« pripoveduje redovnica z izmišljenim imenom Marija.

Diskriminacija žensk v cerkvi se vleče kot rdeča nit skozi njeno celotno zgodovino in traja še danes. Začetki so pri sv. Pavlu, ki mu sledijo mnogi cerkveni učitelji npr. Chrysostom, Hieronim, Avguštin, Tomaž Akvinski ter številni papeži in škofje. Pavel v 1. pismu Korinčanom: »Kajti moški ne pride od ženske, ampak ženska od moškega. Tudi ni bil moški ustvarjen zavoljo ženske, ampak ženska zavoljo moškega,« (1 Kor 11, 8) in še: »Vaše žene morajo v skupnosti molčati, kajti ni jim dovoljeno govoriti, ampak se morajo podrediti, kakor pravi tudi zakon.« (1 Kor 14, 34). Pavel prav tako piše v Timotejevem pismu: »Učiti pa ženski ne dovolim, tudi ne, da vlada nad moškim, ampak se mora tiho obnašati.« (1 Tim 2, 12)

Nekaj izjav pomembnih cerkvenih klerikov o ženskah: »Ženske so določene predvsem za to, da zadovoljijo moško pohotnost« in »Ves (ženski) spol je šibak in lahkomiseln. Odrešenje najdejo samo zaradi otrok« (Johannes Chryostomos, grški cerkveni učitelj), »Ženska je manjvredno bitje, ki ga Bog ni ustvaril po svoji podobi. Naravnemu redu ustreza, da žene služijo možem« (cerkveni oče Avguštin), »Bistvena vrednota žene je v njeni sposobnosti rojevanja in njeni gospodinjski koristi« (Tomaž Akvinski, cerkveni učitelj), »Žena mora pokriti glavo, ker ni podoba Boga« (Ambrozij, cerkveni učitelj), »Moški fetus postane človek po 40 dneh, ženski po 80 dneh. Deklice nastanejo zaradi poškodovanih semen ali vlažnih vetrov« (Tomaž Akvinski), »Ko vidiš žensko, misli, da je hudič! Je neke vrste pekel!« (Papež Pij II), »Ženske je narava določila za skupni užitek (Kapokrates, ustanovitelj samostanov), »Ženska je napaka narave (…) s svojim presežkom vlage in s svojo podtemperaturo je telesno in duhovno (…) manjvredna (…) neke vrste pohabljen, zgrešen, spodletel moški … polno udejanjanje človeške vrste je samo moški (Tomaž Akvinski), »Dekleta, ki nosijo mini krila, pridejo v pekel« (Jezuit Wild v 20. stoletju), »Blizu cerkve ne smejo stanovati ženske« (Sinoda v Coyaci, 1050), »Kjer se zadržuje duhovnik, tja ženska ne sme vstopit« (Sinoda v Parizu, 846), »Duhovniki, ki prenočujejo sum vzbujajoče ženske, morajo biti kaznovani. Ženske pa mora škof prodati v suženjstvo« (2. sinoda iz Toleda, 589), »Ženskam mora že zavest o lastnem bitju priklicati sram« (Klemen Aleksandrijski), »Ženske ne smejo v lastnem imenu napisati pisma niti ga sprejeti!« (Sinoda iz Elvire, 4. stoletje).(1)

Temelji cerkvene diskriminacije žensk so torej v bibliji, ki je po cerkvenem nauku božja beseda. To pomeni, da naj bi bila diskriminacija žensk del božje besede in tako božja volja. Zato ni nič čudnega, da ta diskriminacija traja tudi sedaj, saj je biblija veljavna še danes in voljo cerkvenega boga je treba izvrševati tudi sedaj. Diskriminacija pa ne velja samo v cerkvi, temveč se je razširila še izven nje, kajti cerkev je dolgo imela ideološki primat v družbi. In ga še vedno ima. Tako niso diskriminirane samo vernice, temveč tudi mnoge druge ženske, ki s cerkvijo nimajo nič skupnega. Diskriminacija žensk je namreč postala del družbenega DNK.

Ali je diskriminacija žensk res božja volja, kot to prikazuje katoliška cerkev? Biblija pravi: »In Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po božji podobi ga je ustvaril; in ga je ustvaril kot moškega in žensko.« (1 Mz 1, 27). Bog je torej ustvaril človeka po svoji podobi in tega sestavljata dve bitji: moški in ženska. In ker sta ustvarjeni po Božji podobi, sta med seboj enakopravni, saj Bog v sebi nima neenakopravnosti. Tudi Jezus je učil in živel enakost med moškimi in ženskami. Zato je jasno, da uradni cerkveni nauk, ki diskriminira oz. sovraži ženske z Bogom Stvarnikom in Jezusom nima nič skupnega. Veliko je dokazov, kako je kler spreminjal Božji nauk in ga prilagajal svojim potrebam. Zato vprašanje: Če cerkvena diskriminacija žensk ni Božja volja, čigava je potem? Ali mogoče od boga podzemlja? Kako dolgo še bo trajala cerkvena diskriminacija žensk? Dokler bo obstajala cerkev?!

Zanimivo je, da ženske še vedno rinejo v cerkve, čeprav jih le-ta diskriminira od vsega začetka. Kot da se z diskriminacijo strinjajo. Če pa se z njo strinjajo, zakaj se potem pritožujejo? Če pa se ne strinjajo, zakaj ne izstopijo iz cerkve?


1 Citati so iz knjige Resnica in cerkev se izključujeta!

  • Share/Bookmark


Kategorija: nekategorizirano

Katoliška cerkev izkorišča in ponižuje ženske

1 komentar 25.03.2018 07:08 Vlado Began

V časopisu Delo je bil 8. marca 2018 objavljen članek z naslovom Redovnice nočejo biti več služkinje, kjer je bilo mogoče brati o izkoriščanju redovnic, mnoge med njimi pogosto delajo v suženjskih razmerah. Kot piše v članku, redovnice v nasprotju z laikinjami nimajo določenega delovnega časa, pogodb o delu, zanje ne veljajo predpisi in pogosto so slabo plačane ali pa sploh nič, takšen pa je položaj tako tistih redovnic, ki gospodinjijo škofom in duhovnikom, kakor tistih, ki delajo v šolah in ambulantah. »Nekatere redovnice vstajajo ob zori, da pripravijo zajtrk za duhovnika ali škofa, in delajo do poznega večera, ko postrežejo večerjo, pospravijo, operejo in zlikajo perilo,« pripoveduje redovnica z izmišljenim imenom Marija.

Diskriminacija žensk v cerkvi se vleče kot rdeča nit skozi njeno celotno zgodovino in traja še danes. Začetki so pri sv. Pavlu, ki mu sledijo mnogi cerkveni učitelji npr. Chrysostom, Hieronim, Avguštin, Tomaž Akvinski ter številni papeži in škofje. Pavel v 1. pismu Korinčanom: »Kajti moški ne pride od ženske, ampak ženska od moškega. Tudi ni bil moški ustvarjen zavoljo ženske, ampak ženska zavoljo moškega,« (1 Kor 11, 8) in še: »Vaše žene morajo v skupnosti molčati, kajti ni jim dovoljeno govoriti, ampak se morajo podrediti, kakor pravi tudi zakon.« (1 Kor 14, 34). Pavel prav tako piše v Timotejevem pismu: »Učiti pa ženski ne dovolim, tudi ne, da vlada nad moškim, ampak se mora tiho obnašati.« (1 Tim 2, 12)

Nekaj izjav pomembnih cerkvenih klerikov o ženskah: »Ženske so določene predvsem za to, da zadovoljijo moško pohotnost« in »Ves (ženski) spol je šibak in lahkomiseln. Odrešenje najdejo samo zaradi otrok« (Johannes Chryostomos, grški cerkveni učitelj), »Ženska je manjvredno bitje, ki ga Bog ni ustvaril po svoji podobi. Naravnemu redu ustreza, da žene služijo možem« (cerkveni oče Avguštin), »Bistvena vrednota žene je v njeni sposobnosti rojevanja in njeni gospodinjski koristi« (Tomaž Akvinski, cerkveni učitelj), »Žena mora pokriti glavo, ker ni podoba Boga« (Ambrozij, cerkveni učitelj), »Moški fetus postane človek po 40 dneh, ženski po 80 dneh. Deklice nastanejo zaradi poškodovanih semen ali vlažnih vetrov« (Tomaž Akvinski), »Ko vidiš žensko, misli, da je hudič! Je neke vrste pekel!« (Papež Pij II), »Ženske je narava določila za skupni užitek (Kapokrates, ustanovitelj samostanov), »Ženska je napaka narave (…) s svojim presežkom vlage in s svojo podtemperaturo je telesno in duhovno (…) manjvredna (…) neke vrste pohabljen, zgrešen, spodletel moški … polno udejanjanje človeške vrste je samo moški (Tomaž Akvinski), »Dekleta, ki nosijo mini krila, pridejo v pekel« (Jezuit Wild v 20. stoletju), »Blizu cerkve ne smejo stanovati ženske« (Sinoda v Coyaci, 1050), »Kjer se zadržuje duhovnik, tja ženska ne sme vstopit« (Sinoda v Parizu, 846), »Duhovniki, ki prenočujejo sum vzbujajoče ženske, morajo biti kaznovani. Ženske pa mora škof prodati v suženjstvo« (2. sinoda iz Toleda, 589), »Ženskam mora že zavest o lastnem bitju priklicati sram« (Klemen Aleksandrijski), »Ženske ne smejo v lastnem imenu napisati pisma niti ga sprejeti!« (Sinoda iz Elvire, 4. stoletje).[1]

Temelji cerkvene diskriminacije žensk so torej v bibliji, ki je po cerkvenem nauku božja beseda. To pomeni, da naj bi bila diskriminacija žensk del božje besede in tako božja volja. Zato ni nič čudnega, da ta diskriminacija traja tudi sedaj, saj je biblija veljavna še danes in voljo cerkvenega boga je treba izvrševati tudi sedaj. Diskriminacija pa ne velja samo v cerkvi, temveč se je razširila še izven nje, kajti cerkev je dolgo imela ideološki primat v družbi. In ga še vedno ima. Tako niso diskriminirane samo vernice, temveč tudi mnoge druge ženske, ki s cerkvijo nimajo nič skupnega. Diskriminacija žensk je namreč postala del družbenega DNK.

Ali je diskriminacija žensk res božja volja, kot to prikazuje katoliška cerkev? Biblija pravi: »In Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po božji podobi ga je ustvaril; in ga je ustvaril kot moškega in žensko.« (1 Mz 1, 27). Bog je torej ustvaril človeka po svoji podobi in tega sestavljata dve bitji: moški in ženska. In ker sta ustvarjeni po Božji podobi, sta med seboj enakopravni, saj Bog v sebi nima neenakopravnosti. Tudi Jezus je učil in živel enakost med moškimi in ženskami. Zato je jasno, da uradni cerkveni nauk, ki diskriminira oz. sovraži ženske z Bogom Stvarnikom in Jezusom nima nič skupnega. Veliko je dokazov, kako je kler spreminjal Božji nauk in ga prilagajal svojim potrebam. Zato vprašanje: Če cerkvena diskriminacija žensk ni Božja volja, čigava je potem? Ali mogoče od boga podzemlja? Kako dolgo še bo trajala cerkvena diskriminacija žensk? Dokler bo obstajala cerkev?!

Zanimivo je, da ženske še vedno rinejo v cerkve, čeprav jih le-ta diskriminira od vsega začetka. Kot da se z diskriminacijo strinjajo. Če pa se z njo strinjajo, zakaj se potem pritožujejo? Če pa se ne strinjajo, zakaj ne izstopijo iz cerkve?


[1] Citati so iz knjige Resnica in cerkev se izključujeta!

  • Share/Bookmark


Kategorija: nekategorizirano

Vedno več molitev, stanje na svetu pa vedno slabše

Dodaj komentar 14.03.2018 19:25 Vlado Began

Nedaleč nazaj je papež Frančišek povabil vse kristjane in tudi vernike drugih ver, da molijo za mir, predvsem za Kongo in Južni Sudan. Rekel je: »Zaradi širjenja tragičnih konfliktnih situacij po različnih predelih sveta vabim vse vernike na poseben Dan molitve in posta za mir, in sicer 23. februarja, na petek prvega postnega tedna. Namenili ga bomo predvsem za prebivalce Demokratične republike Kongo in Južnega Sudana.« Predsednik Slovenske škofovske konference nadškof Stanislav Zore je določil, da se 23. februarja 2018 pri mašah v Sloveniji k prošnjam za vse potrebe doda prošnji za spravo in mir med prebivalci Konga in Južnega Sudana.[1] To ni prvič, kar je papež Frančišek pozval ljudi na molitev. Tako je ob svetovnem dnevu miru (1. januar 2015) dejal, da je korenina miru molitev. Da naj bi bila korenina miru molitev, je zanimiva navedba. Mogoče se je vprašati, ali je kaj resnice v njej?

Katoliška cerkev šteje več kot milijardo članov. Velika večina le-teh bolj ali manj redno moli. Ker je članov zelo veliko, je tudi molitev zelo veliko, tako dnevno, tedensko, mesečno in letno. Mogoče bi bilo reči, da naenkrat moli več deset milijonov katolikov, če ne še več. Molitev je v nekem trenutku izjemno veliko, v naslednjem pa tudi. In tako vsak dan, teden, mesec in leto. Molijo tudi pripadniki drugih biblijskih cerkva. Toda kakšno je stanje na svetu? Ali so vojne prenehale, ali je mir na svetu? Miru ni. Nasprotno, vojaških spopadov in vojn je vedno več, kar velja tudi za druge oblike nemira. Če je molitev korenina miru, kot pravi papež, zakaj potem, glede na velik obseg in število cerkvenih molitev po vsem svetu, ne nastane mir? Če je korenin miru vsak dan na milijone, zakaj potem ni miru? Ali je papeževa trditev napačna, nepopolna ali je zadaj kaj drugega?

Neki katolik moli za mir, nato pa gre v gozd in kot lovec ubije žival. Torej, moli za mir, deluje pa proti njemu. Drug primer: član katoliške cerkve zjutraj moli za mir, nato pa se kot vojak usede v vojaško letalo in meče bombe na ljudi in jih pobija. Torej moli za mir, deluje pa proti njemu. Ali lahko ob takšnih dejanjih pride do miru? Tretji primer: katoliški vernik moli za mir, potem pa gre na polje in uporablja pesticide in druge strupe, ki pomorijo življenje v zemlji. Torej moli za mir, zastruplja pa zemljo in uničuje milijarde drobnih bitij, ki skrbijo za zdravo prst. In ustvarja strašen nemir v zemlji. Še en primer: katolik pri maši moli za mir, nato pa doma na kolinah zakolje prašiča. Moli za mir, umoril pa je nedolžno živo bitje. Bitje, ki ga je ustvaril Bog! Da je Bog ustvaril živali, uči tudi katoliška cerkev. Ali lahko s takšnimi dejanji nastane mir?

Važna so dejanja, je rekel Jezus in na teh njegovih besedah se meri tudi papež s svojimi podaniki. Molitvi za mir morajo slediti dejanja za mir. Konkretno glede na prej navedena primera: katoliški lovec mora prenehati biti lovec in ne več ubijati živali, katoliški vojaški pilot pa mora opustiti svojo vojaško dejavnost in se demilitarizirati, katoliški kmet pa opustiti pesticide in druge strupe. In tisti, ki zakolje žival za koline, mora to opustiti. To je potem njihov prispevek k miru, ki bo tudi potrdil njihove molitve za mir. Tako bo ta molitev imela moč. Potem to ne bodo prazne besede, temveč bodo to oživljene in ne mrtve besede. Najboljša so torej dejanja proti vojni in nemiru. Sama molitev za mir ne prinese miru. V Vatikanu je 8. junija 2014 potekala molitev za mir v Palestini in Izraelu, pri kateri so sodelovali papež Frančišek, izraelski predsednik Peres in palestinski predsednik Abas ter carigrajski ekumenski patriarh Bartolomej. Skupaj so molili Izraelci in Palestinci, kristjani, judje in muslimani. Na koncu so na vatikanskih vrtovih zasadili še oljko kot simbol miru in v spomin na ta zgodovinski dogodek. Ali lahko molitev za mir v Palestini in Izraelu in posaditev oljke kot simbola miru reši konflikt med Palestinci in Izraelci? Če bi lahko, potem bi bil že bil mir v takoimenovani sveti deželi. Pa ga ni. Kajti molitev za mir miru ne ostvari, kot že navedeno. Ustvarijo ga samo dejanja. Izrael mora končati z nasiljem nad Palestinci, ti pa morajo prenehati se nasilno upirati izraelskemu nasilju. Seveda se mora tudi papež odreči doktrini o pravični ali obrambni vojni.

Ali komu ustreza molitev za mir brez dejanj za mir? Jano je, komu: bogu vojne, ki je bog podzemlja. On želi, da vojna traja in traja. Kdo mu pri tem pomaga? Tisti, ki vojne tako ali drugače podpira. Tudi z molitvami za mir, vendar brez dejanj za mir. Kdo ima tukaj veliko masla na glavi: vsekakor rimski papež s svojimi kleriki. Kakšno moč ima papeževa molitev za mir, če npr. zjutraj moli za mir, popoldan pridiga o Božji zapovedi Ne ubijaj, zvečer pa podpre vojaški napad na neko islamsko državo. Torej podpre nemir in vojno z ubijanjem ljudi in živali ter uničevanjem narave. Moli za mir, podpira pa nemir in vojno! Ali je verodostojen in zaupanja vreden? Podobno velja za njegove podrejene: kardinale, škofe, duhovnike …

Kaj je pravi obraz papeža, če tistega, na kar poziva druge, ne stori sam? Mir ali nemir oz. vojna? In kaj so potem papeževe besede in poslanice za mir? Resnica ali laž? Ali lahko dvoličnost prinese mir: moliš za mir, tvoj nauk pa podpira vojne in ubijanje. In seveda to ne velja samo za papeža, temveč tudi za ostale klerike in laike. Kajti tudi katoliški laiki, ki molijo za mir, potem pa tako ali drugače ubijajo živa bitja, torej so v dejanjih proti miru, ne delajo za mir, temveč samo molijo za mir. Njihova dejanja uničujejo mir in krepijo nemir oz. vojno. Po dejanjih jih boste spoznali, je rekel Jezus. Ni rekel: po besedah jih boste spoznali.

Ko je bil papež Frančišek na svetovnem dnevu mladih (SMD) v Krakovu julija 2016, se je zaključne maše udeležilo skoraj 3 milijone mladih katolikov iz 187 držav sveta.[2] Velika večina teh ljudi je skupaj s papežem pri tem verskem obredu molila. Molilo je torej več kot dva milijona ljudi. Verjetno so molili tudi za mir na svetu. Kaj bodo prinesle te molitve. Mir? Nemir? Vojne? Odvisno od dejanj molivcev. Mnogi bodo še naprej jedli meso, zaradi česar bodo umirale nedolžne živali. In s tem podpirali cerkveno vojno proti živalim. Drugi bodo še naprej podpirali vojaške in druge napade na muslimane. Tretji bodo kako drugače ustvarjali nemir. Mogoče pa se bo kdo spreobrnil in tudi v dejanjih začel delovati za mir oz. miroljubno. Takrat bo ta molitev imela moč in bo lahko prispevala k miru na svetu. Verjetno pa so med mladimi tudi takšni, ki ne samo molijo za mir, temveč mir v smislu Božjih zapovedi in Jezusovega govora na gori tudi živijo. Toda s tem ravnajo proti cerkvenemu nauku in so zato že izobčeni ter »na poti« v večni pekel. Pa tega sploh ne vedo.

Rezime: Molitev za mir brez ustreznih dejanj, je prazna molitev, ki ne prinese miru. Mogoče miru celo škodi. Stanje po svetu je vedno slabše. Ali bi bilo mogoče reči, da več kot bo molitev za mir brez dejanj za mir, več bo nemira in vojn po svetu. Če da, komu bo to koristilo? Samo bogu vojne! Za koga potem dela papež, ki moli za mir, njegova dejanja pa so proti miru! Seveda to vprašanje velja za vse katolike, ki posnemajo papeža.


[1] http://radio.ognjisce.si/sl/199/ aktualno/26445/ (24.2.2018). [2] http://skam.si/dogodki/mednarodna- srecanja/svetovni-dan-mladih/ (9.8.2016).

  • Share/Bookmark


Kategorija: nekategorizirano

Pedofilski obroč okoli papeža Frančiška se zateguje

1 komentar 19.02.2018 07:54 Vlado Began

Ko je bil papež na začetku leta 2018 na obisku v Čilu, je bil deležen očitkov, da naj bi že vsaj leta 2015 vedel, da je čilski škof Juan Barros ščitil duhovnika Fernanda Karadima, ki je spolno zlorabljal otroke. To je povedala ena izmed žrtve tega duhovnika. Duhovnik Karadima je bil leta 2011 na vatikanskem sodišču spoznan za krivega zlorabe otrok. Takratni duhovnik Barros, sedaj škof, pa je bil osumljen, da je pomagal prikrivati zla dejanja duhovnika Karadima. Kljub temu je papež Frančišek klerika Barrosa leta 2015 povišal v škofa, pri čemer še meni, da ni nobenih dokazov glede pedofilije proti kleriku Barrosu.

Ena izmed žrtve klerika Karadime, Juan Carlos Cruz, je za čilski radio Cooperativa povedal, da je papež Frančišek vedel, da je Barroso prikrival spolne zlorabe otrok, ki jih je storil klerik Karadima. O tem je Cruz, ki je dejal tudi, da je bil Barroso celo prisoten pri nekaterih spolnih zlorabah Karadime, s pismom obvestil papeža še pred imenovanjem Barrosa za škofa – pismo je papežu predal bostonski nadškof Sean O’Malley. »Žalostno je slišati od njega, da je vse skupaj laž, da mu nihče ni nič povedal in da ni nikoli prejel ničesar od žrtev, ko pa je imel podroben opis dejstev,« je dejal žrtev klerika Karadima Juan Carlos Cruz. Da te besede niso iz trte izvite, kaže tudi to, da je več kot 40 duhovnikov nasprotovalo imenovanju Barrosa za škofa, proti pa so bili tudi mnogi verniki.

Katoliška cerkev je »popustila« pod pritiski glede škofa Barrosa in imenovala posebnega preiskovalca, malteškega nadškofa Scicluna, sicer enega izmed vodilnih cerkvenih strokovnjakov za problematiko pedofilije, da razišče primer Barroso. Posebni preiskovalec se bo srečal tudi z Juanom Carlosom Cruzom, ki je, kot že navedeno, ena izmed žrtev klerika Karadime. Novinarka Marta Jerebič z Radia Ognjišče je v zvezi s tem zapisala, »da se je oglasila tudi nekdanja članica vatikanske komisije za zaščito mladoletnih, Marie Collins, ki je v pogovoru za bostonski radio WBUR dejala, da je Frančiškovo obravnavanje pisma čilske žrtve zlorabe zagotovo zmanjšalo verodostojnost, zaupanje in upanje v papeža. Papež je sicer vatikanskim uradom naročil, da morajo odgovoriti na pisma žrtev, neizpolnjevanje tega naročila pa je bil eden od razlogov, da je Collinsova zapustila komisijo. Po njenih besedah je nerazumljivo, da v čilskem primeru, ko je sam prejel pismo, nanj ni odgovoril.«

Papež Frančišek je skušal zaščititi tudi pedofilskega duhovnika Grasssija in zavestno vplivati na sodišče, ko je bil nadškof Buenos Airesa. Gre za patra Julia Césarja Grassija, ki je bil leta 2010 obtožen pedofilije in mu je sodilo civilno sodišče v Argentini. Obsojen je bil na dolgotrajno zaporno kazen. Bergoglio je kot papež javno zanikal, da bi želel ščititi Grassija in vplivati na sodišče, da ga oprosti, in to ko je bil na nekem obisku ter ga je novinar o tem spraševal iz množice.

Še nekaj zanimivosti v zvezi s cerkveno pedofilijo:

  • Že leta 1984 je skupina ljudi prijavila spolne zlorabe otrok duhovnika Karadime nadškofu Juanu Franciscu Fresnu, ki pa naj bi pismo raztrgal. To je pač cerkev. Uničuje to, kar jo bremeni.

  • Po zadnjih novicah se papež Frančišek praktično vsak teden srečuje z žrtvami spolnih zlorab otrok, ki so jih storili duhovniki.

  • List Gazeta Wyborcza je objavil novico, sklicujoč se na podatke iniciative žrtev spolnih zlorab Ne bojte se!, da poljsko ministrstvo za pravosodje ni na začetku januarja 2018 na medmrežju objavilo podatkov o 56 duhovnikih, ki prestajajo kazen zaradi omenjenih zlih dejanj. Žrtve spolnih zlorab so zaradi tega poljski vladi očitale, da ščiti duhovnike.

  • V Avstraliji je bilo med letoma 1950-2010 spolnih zlorab otrok obtoženih kar 1800 katoliških duhovnikov, to je 7 % vseh tamkajšnjih duhovnikov. Teh obtožb niso nikoli raziskali, otroke pa so pogosto kaznovali ne samo ignorirali. Najhuje naj bi bilo v redu Božjih bratov svetega Janeza, kjer je bilo zlorab obtoženih kar 40 odstotkov članov. Predsednik avstralske škofovske konference in melbournski nadškof Denis Hart je po objavi teh podatkov dejal: “To je sramotna preteklost, v kateri je zaradi kulture skrivanja in samozaščite brez potrebe trpelo mnogo žrtev in njihovih družin.”

  • V preiskavi se je znašel tudi kardinal Georg Pell, nekdanji nadškof Melbourna in Sydneyja, ki zdaj v Vatikanu vodi finančno ministrstvo in velja za tesnega sodelavca papeža Frančiška. Pell sam je tarča številnih obtožb o spolnih zlorabah, ki jih zavrača kot popolnoma neresnične. Ne glede na njegova zanikanja, pa se že mora zagovarjati na sodišču v Avstraliji.

  • Andrew Collins, ki so ga med 7. in 14. letom starosti v Avstraliji spolno zlorabljali dva učitelja, duhovnik in redovnik, je za britanski BBC povedal, da so mu v glavo vbili, da je on vsega kriv. »Poskušal sem povedati mami, a mi je rekla, da so to neumnosti, da človek, ki dela za boga, ne more početi takih stvari,« še pravi.

  • Papež Pavel VI. je bil leta 1963 s strani Gerlada M. C. Fitzgeralda, vodje katoliške cerkve v zvezni državi Novi Meksiko, seznanjen s pedofilijo. V pismu se je Fitzgerlad zahvalil papežu za sprejem, nato pa je nadaljeval z razčlenjevanjem problema duhovnikov, ki imajo »nenormalna in homoseksualna nagnjenja«. »Osebno ne podpiram vrnitev takšnih duhovnikov, ki so zakrivili grehe zoper mlade, na delo. Iskreno predlagam, da jih izobčimo in njihove zločine prepustimo civilni oblasti,« je še dodal Fitzgerlad. V pismu je Fitzgerald še poudaril, da je premeščanje takšnih duhovnikov pogubna praksa.

  • Znano je, kaj vse se je v zadnjih desetletjih dogajalo v ZDA, Nemčiji, Italiji, Avstriji, na Irskem …, kjer o duhovniki spolno in drugače zlorabljali otroke. Tisoče in tisoče duhovnikov je zlorabilo deset tisoče otrok. In kaj se je dogajalo pred tem? Kaj se je dogajalo v prejšnjih stoletjih in npr. v mračnem srednjem veku? Koliko otrok so takrat zlorabili kleriki?

Papež Frančišek na vsakem koraku poudarja zlo spolnih zlorab otrok s strani klerikov. V pogovoru z jezuiti v Čilu je dejal, da se ob petkih običajno sreča z žrtvami zlorab s strani duhovnikov. Srečanja po besedah tiskovnega predstavnika Svetega sedeža potekajo povsem zasebno. In kaj je papež storil? Ali je že kakšnega klerika izobčil iz katoliške cerkve, kot je to predlagal zgoraj omenjeni Fitzgerlad? In kot je to obljubil papež Benedikt XVI., ko je bil leta 2008 na obisku v ZDA. Po poročanju medijev je papež takrat med obiskom dejal, da ga je sram in da ne bo več dovolil pedofilije v katoliških vrstah, ker je to nedopustno in v nasprotju s cerkvenimi nauki. V cerkvi ne more biti več prostora za pedofile in da bodo iz nje izključili vse pedofile, je še poudaril papež Ratzinger. Ali so bili pedofili iz cerkve že izključeni? Ali je papež Benedikt držal besedo, ki jo je dal javno? Ali so bili pedofili izključeni tudi v Sloveniji? Ali so slovenski škofi poskrbeli za izključitev katoliških pedofilskih duhovnikov in katoliških pedofilskih laikov? Cerkev ni javno sporočila, da bi izključila oziroma izobčila kakšnega pedofila. Če do izključitev iz cerkve ni prišlo, ali niso bile potem besede papeža Benedikta o izključitvi pedofilov iz cerkve samo prazne besede? Po dejanjih jih boste spoznali, uči tudi papež. Seveda te biblijske besede veljajo tudi zanj! Dokler javnosti ne bodo sporočena na primer imena iz cerkve izključenih pedofilskih duhovnikov in drugih, so omenjene papeževe besede samo prazna obljuba in seveda navaden piar oz. blef. Seveda pri vsem tem ne gre za izključitev iz duhovniškega klana, temveč za izključitev iz katoliške cerkve. Torej za izobčenje oz. prekletstvo, ki prekletega pošlje v večni pekel. Seveda cerkveni.

V bibliji piše: »Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da se mu obesi mlinski kamen na vrat in se potopi v globino morja.« (Mt 18,6) Namesto da bi storilcem »obesili« mlinski kamen na vrat in jih potopili v morje, kot to ukazuje biblija, škofje storilce premeščajo iz župnije v župnijo, nekatere celo pošljejo v tujino. In kaj se dogaja tam? Zopet zlorabe otrok?

Iz Poljske sta nedavno v Slovenijo prišla dva duhovnika, ki bosta službovala v cerkvi na Slovenskem, eden bo delal v župniji Ljubljana – Kašelj/Zalog, drugi pa bo duhovni pomočnik v župniji Dolnji Logatec. Ali sta mogoče premeščena v Slovenijo, ker sta na Poljskem spolno zlorabljala otroke in je Slovenija zanju »skrivališče«? Znano namreč je, da katoliška cerkev duhovnike, ki spolno zlorabljajo otroke, mnogokrat premesti v druge države, da tako zakrije sledi in tako ali drugače »omogoči« tem duhovnikom še nadaljnje zlorabe otrok.

Komu služi tisti, ki zlorablja otroke? Jezusu ali demonu? Komu služi tisti, ki prikriva zlorabe otrok? Jezusu ali demonu? Komu potem služijo pedofilski kleriki s kardinali na čelu? In komu služijo kleriki s papežem na čelu, ki prikrivajo spolne in druge zlorabe otrok? Jezus ali demonu?

Očitno se pedofilska zanka okoli vratu papeža Frančiška oži. Samo vprašanje časa je, kdaj ga bo »zadušila«.


svet24.si (7.2.2018). svet24.si (7.2.2018). Dnevnik, 7.2.2018. http://radio.ognjisce.si/sl/199/aktualno/26324/ (15.2.2018). https://www.infobae.com/sociedad/2016/10/18/caso-grassi-la-causa-que-desvela-al-papa-francisco/ (13.22018). Družina, 28.1.2018. https://www.rtvslo.si/svet/pretresena-avstralija-spolne-zlorabe-otrok-v-vec-kot-4-000-ustanovah/440583 (15.2.2018). https://www.rtvslo.si/svet/pretresena-avstralija-spolne-zlorabe-otrok-v-vec-kot-4-000-ustanovah/440583 (15.2.2018). https://www.dnevnik.si/1042794803/svet/nacionalna-tragedija-v-avstraliji-v-razlicnih-ustanovah-je-bilo-spolno-zlorabljenih-na-tisoce-otrok (15.2.2018). https://www.dnevnik.si/1042349445/svet/1042349445 (15.2.2018). http://radio.ognjisce.si/sl/199/svet/26377/ (15.2.2018).

Ta tekst z urejenimi opombami je dosegljiv na http://www.began.si/2018/02/16/pedofilski-obroc-okoli-papeza-franciska-se-zateguje/

  • Share/Bookmark


Kategorija: nekategorizirano

Jezus: vegetarijanec, ki je jedel meso!?

Dodaj komentar 26.11.2017 14:15 Vlado Began

V javnosti se mnogokrat pojavlja vprašanje, ali je Jezus jedel meso ali je bil vegetarijanec. Eni govorijo, da je jedel meso, drugi, da je bil vegetarijanec. Kdo ima prav: tisti, ki govorijo, da je jedel meso ali tisti, ki pravijo, da je bil vegetarijanec? Mogoče pa imajo prav obojni. Mogoče je Jezus jedel meso in bil kljub temu »pravi« vegetarijanec. Kako je to mogoče, bo vprašal marsikdo. To je vsekakor mogoče in najbolje je, da to razloži kar Jezus, Kristus, sam. V knjigi To je Moja Beseda je namreč zapisano naslednje:

Nadaljevanje je na www.began.si

  • Share/Bookmark


Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , ,

Nadškof Zore na Brezjah: cerkvene laži o spoštovanju življenja

Dodaj komentar 2.09.2017 16:03 Vlado Began

Nadškof Zore je na Brezjah ob prazniku Marijinega vnebovzetja (15.8.2017) poudaril pomen odgovornosti do življenja vse od spočetja do naravne smrti. Po njegovem mnenju je tudi še nerojeni otrok nosilec človekovih pravic, pri čemer je najbolj temeljna med njimi pravica do življenja. Nadškof Zore ima prav, najbolj temeljna pravica je pravica do življenja. Vprašanje pa je, ali katoliška cerkev spoštuje to pravico. Čeprav cerkev stalno govori o tej pravici, pa v resnici pravice do življenja sploh ne varuje. Je proti življenju. Biblija namreč predvideva smrtno kazen za mnogo moralnih prekrškov. Pobiti je potrebno homoseksualce, otroke, ki udarijo starše, sinove, ki starše ne poslušajo, tiste, ki ne poslušajo duhovnika … Primer: »Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica. (3 Mz 20,10) Kako je potrebno razložiti te pozive, je odgovoril sam katoliški bog, ko je rekel: »Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!« (5 Mz 13,1) Gre torej za dobesedno izvrševanje pozivov k ubijanju. Biblija v celoti velja še danes. Poleg tega pa cerkev podpira vojne in smrtno kazen posvetnih držav. Zaradi cerkve je umrlo milijone ljudi in ti zaradi nje umirajo še danes. Cerkev torej ne varuje življenja, kot bi to lahko izhajalo iz podtona nadškofovih besed.

Seveda je nadškof Zore imel v mislih, ko je govoril o odgovornosti do življenja, tudi splav. Cerkev že ves čas nasprotuje splavu in se bori za njegovo prepoved. Meni namreč, da je splav nerojenega otroka uboj in zato ženskam, ki splavijo grozi z večnim peklom. Kaj je bistvo cerkvene borbe za življenje otroka? Ali res to, kar cerkev zatrjuje, torej da je človeško življenje sveto od spočetja do naravne smrti? Jasno je, da ne. Katoliške cerkve ne zanima življenje kot takšno, kot vrednota sama po sebi, njo zanima otrok, ki ga lahko po rojstvu uporabi kot objekt za doseganje svojih ciljev. Otroka pred splavom torej reši zato, da ga lahko potem uporabi za svoje interese. Kako to gre? Sprva ga krsti kot dojenčka in ga tako veže nase, nato mora ta otrok kot odrasla oseba gmotno podpirati cerkev in se boriti za njene interese, tudi kot v vojak v vojnah, ki jih cerkev opredeli kot pravične. Otroka, ki ga cerkev reši pred splavom, ga potem kot odraslega žrtvuje v vojnah, ki jih vodijo cerkveno indoktrinirane države npr. proti islamu. Tega je namreč cerkev opredelila kot zlo, ki ga je potrebno odstraniti. Za doseganje teh interesov cerkev pred splavom rešenega otroka zlorabi celo tako, da mu »odvzame« življenje. Sprva reši življenje, nato pa ga odvzame!

V zvezi s splavom se postavlja tudi vprašanje, kdaj zarodek dobi dušo. Na začetku je cerkev trdila, da duša nastane ob rojstvu, prej je ni bilo. Kasneje je bilo to spremenjeno in zdaj cerkev pravi, da dušo ob spočetju ustvari Bog. To je nesmisel, saj bi to pomenilo, da Bog dela po “nareku” človeka. Torej če se moški in ženska odločita za otroka in ga spočneta, prisilita Boga, da ustvari dušo. Torej, Bog je suženj človeka, človek je nad Bogom. Če pride do spočetja pri posilstvu, mora Bog kljub nasilju ustvariti dušo. Ker pa seveda Bog ni suženj človeka in zato ne ustvarja duše ob spočetju, je morala ta obstajati že pred spočetjem. Če bi Bog ustvaril dušo ob spočetju, bi pomenilo, da bi bila v telesu matere dve duši: ona od matere in druga od otroka v njej. Kar bi bilo nesmiselno, saj je lahko po naravi stvari v enem telesu samo ena duša. Duša, ki je bila ustvarjena mnogo pred spočetjem, se v otroka »vseli« šele ob rojstvu, ko otrok prvič vdihne. Vse to zelo logično obrazlaga nauk o reinkarnaciji, ki ga je cerkev preklela in njegove pristaše poslala v večni pekel. Zakaj je to storila? Ker ji ni v korist in ker je nauk o reinkarnaciji njen pokop. Iz tega nauka namreč izhaja, da cerkev v odrešenju nima nobene vloge. Še več: cerkev je škodljiva, ker ljudi usmerja na napačno pot. Zanimivo pa je, da je bil nauk o reinkarnaciji del nauka Jezusa (cerkev ga je iz biblije bolj ali manj izbrisala) in da je bil ta nauk v njegovem času in prostoru splošno znan.

Nadškof Zore je na Brezjah govoril tudi o Mariji, ki po cerkvenem nauku Božja mati. Zelo zanimivo je, da ima po katoliškem nauku Bog svojo mater! Če ima Bog svojo mater, potem ni večen, saj je bila pred njim njegova mati. Prvo je bila torej Božja mati in šele nato je nastal Bog. In če Bog ni večen, potem sploh ni Bog, kajti večnost je lastnost Boga. Kaj želi cerkev s tem sporočiti ljudem? Mogoče to, da ni več Boga in da je ona postala bog. Na to bi kazalo tudi to, da ima cerkev v Jeruzalemu celo božji grob. Bog je torej v grobu in ker so v grobu samo mrtvi, je Bog po cerkveno seveda mrtev. Da podkrepi to, je božji grob praktično v vsaki cerkvi. Pa še dejstvo, da je Jezus še vedno na cerkvenem križu, torej mrtev, kaže v tej smeri. Bistveno pri vsem tem pa je to, da se katoliška cerkev že ves čas bori proti Bogu in da ga hoče odstraniti. Zakaj bi sicer stalno delovala proti Božji zapovedi Ne ubijaj (in seveda drugim zapovedim) in na ta način uničevala to, kar je celo po njenem nauku ustvaril Bog. To pa so ljudje, živali in druga narava. Vse to cerkev tako ali drugače uničuje, kar jasno kaže na to, da je proti življenju, torej proti Bogu. Zato je govorjenje o pravici do življenja samo piar poteza katoliškega klera. In nič drugega.

  • Share/Bookmark


Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , ,

Dvojna igra katoliške cerkve v zvezi z arbitražno razsodbo

2 komentarjev 12.08.2017 07:57 Vlado Began

Konec junija 2017 je arbitražno sodišče v Haagu razglasilo končno razsodbo v arbitraži med Slovenijo in Hrvaško glede določitve morske in kopenske meje med državama. Odzivi na razsodbo so bili različni: eni menijo, da je razsodba dobra za Slovenijo, drugi pravijo, da je bila Slovenija »poražena«, večina vladajoče elite pa je z razsodbo bolj ali manj zadovoljna. Razsodbo bo v roku 6 mesecev potrebno uresničiti, kar pa lahko Slovenija stori samo skupaj s Hrvaško. Toda Hrvaška ne priznava razsodbe, saj je, po lastnih besedah, že pred nekaj časa izstopila iz arbitražnega postopka pred sodiščem v Haagu. In to zaradi, kot pravi soseda, hudih kršitev arbitražnega postopka s slovenske strani.

Na razsodbo arbitražnega sodišča v Haagu se je odzvala tudi Slovenska škofovska konferenca, ki je preko svoje komisije Pravičnost in mir izjavila, »da vse odločitve arbitražnega sodišča ne ustrezajo našim pričakovanjem, ki jih imamo za upravičena, vendar smo zavezani dolžnosti, da jih sprejemamo in pričakujemo, da bo enako storila tudi druga stran.« In še: … pozivamo obe vladi, politike in civilnodružbene organizacije, da v duhu miru in sodelovanja sprejmejo in spoštujejo odločitev sodišča in jo na obeh straneh meje v medsebojnem dialogu in v doglednem času uresničijo ter poskrbijo za vse, ki jih bo omenjena odločitev prizadela.« Slovenska škofovska konferenca torej poziva tudi hrvaško vlado, politike in civilnodružbene organizacije, da arbitražno razsodbo sprejmejo in jo uresničijo. Ali je v tem pozivu zajeta tudi Hrvaška škofovska konferenca? Znano namreč je, da ta arbitražnega sodišča ne priznava[1], enako kot hrvaška politika z vlado oz. parlamentom na čelu.

Hrvaška škofovska konferenca ima drugačno mnenje glede arbitraže kot Slovenska škofovska konferenca. Ta podpira arbitražno sodišče in njegovo razsodbo v nasprotju s hrvaškimi škofi, ki so se pridružili hrvaški politiki ter zato bojkotirajo sodišče in seveda tudi razsodbo. To je zanimivo, saj sta obe konferenci del ene in iste organizacije. To je katoliške cerkve. Ta ima očitno o isti zadevi dve diametralno nasprotni stališči. Enkrat je za sodišče in razsodbo, to je v Sloveniji, na Hrvaškem pa ne. Ali ima tudi cerkveni bog o isti zadevi dve različni mnenji. Ali je cerkveni bog rekel hrvaškim škofom eno in slovenskim drugo? Ali se Bog spreminja? Kaj pravi papež na vse to? Na čigavi strani je on? Slovenski ali hrvaški? Ali pa ga zadeva sploh ne zanima in mu ni mar za arbitražo. Ali nima katoliška cerkev enotne politike? Zakaj papež ne poenoti stališča obeh škofovskih konferenc? Ali igra dvojno igro!? Ali je mogoče dvojna oz. razcepljena osebnost?

»Pričakujemo, da bosta tako Cerkev na Slovenskem kot tudi Cerkev na Hrvaškem lahko uskladili meje škofij in s tem prispevali pomemben delež k uresničitvi odločitve arbitražnega sodišča,«[2] je v svoji izjavi za javnost še zapisala Slovenska škofovska konferenca. Ali niso meje ločevanje? Zakaj jih potem ima katoliška cerkev? Loči, veži in vladaj, je satansko načelo. Ločiti ljudi na župnije, škofije, vernike, nevernike … Ali je to Božja volja? Ali so meje v neskončnosti in večnosti, kar je Bog? Ali bo Bog sodeloval pri uskladitvi meja med škofijami v Sloveniji in na Hrvaškem? Bog Stvarnik zagotovo ne, saj meja ni ustvaril. Bo pa sodeloval cerkveni bog, bog načela Divide et impera! Ta se že ves čas zavzema za meje. Za nekaj, kar je eden izmed vzrokov za vojne in milijone mrtvih. In zaradi česar tečejo potoki človeške in nečloveške krvi.


Delo, 11.7.2017. http://katoliska-cerkev.si/za-spostovanje-odlocbe-stalnega-sodisca-za-arbitrazo-v-haagu (14.7.2017), vsi trije citati.

  • Share/Bookmark


Kategorija: nekategorizirano Tagi: , , , ,

Nazaj